<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 51056/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:XI.IPS.51056.2018
Evidenčna številka:VS00030791
Datum odločbe:07.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sklep I Kp 51056/2018
Datum odločbe II.stopnje:04.03.2019
Senat:Vesna Žalik (preds.), Branko Masleša (poroč.), mag. Kristina Ožbolt
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - begosumnost - prestajanje zaporne kazni - bivanje v tujini - neogibna potrebnost

Jedro

Obstoja begosumnosti pri obtožencu samo po sebi ne izključuje dejstvo, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v Španiji.

Predlagan ukrep javljanja na policijski postaji, ob dejstvu, da se obtoženec nahaja v Španiji, kjer je priprt, povsem zgreši bistvo, saj je ukrep mogoče odrediti le, če je obtoženec v Republiki Sloveniji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 51056/2018 z dne 14. 2. 2019 zoper obtoženega A. A. ob obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 51056/2018 z dne 4. 3. 2019 pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo obtoženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazloženostjo pripornega razloga begosumnosti ter nujnosti pripora in njegove sorazmernosti v ožjem smislu. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pripor zoper obtoženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga zavrnitev zahteve in pojasnjuje, da obtoženčevega odhoda v tujino sredi kazenskega postopka, ko je bil nepravnomočno obsojen na zaporno kazen, ni mogoče razumeti drugače kot da gre za begosumnega obtoženca.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obtožencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. V zahtevi vložniki uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da v spisu ni podatka o tem, kdaj je obtoženec odšel v Španijo, ali je morda imel tam prijavljeno prebivališče, ali je pred prijetjem kje v tujini prespal, torej ni raziskana možnost, da je istega dne ali dan pred tem obtoženec odšel v Španijo, bil tam prijet pri izvršitvi kaznivega dejanja in se zato ni mogel vrniti v Slovenijo. Po podatkih spisa ni izkazano, da je obtoženec sploh nameraval spremeniti bivališče. Obtožencu svoboda ni bila omejena in je lahko prosto potoval po tujini, ne da bi imel namen spremeniti bivališče. Imel je pravico oditi v Španijo in bi se iz nje tudi vrnil, če ga ne bi zaprli. Sodišču druge stopnje pa vložniki zahteve očitajo, da ni odgovorilo na konkretne pritožbene navedbe, tako tudi ne na navedbe, da obtoženec ni imel možnosti sodišču sporočiti, da je zaprt v Španiji in se tudi ni mogel odzvati na vabilo na glavno obravnavo, ki mu prav zaradi tega ni moglo biti vročeno.

6. Sodišče je obstoj pripornega razloga begosumnosti utemeljilo z ugotovitvami, da je obtoženec po tem, ko je bil v Sloveniji nepravnomočno obsojen na zaporno kazen dveh let in štirih mesecev ter denarno kazen, odšel v Španijo, kjer je bil dne 19. 1. 2018 priprt. Obtoženec je bil priprt pred odločitvijo višjega sodišča o pritožbi zoper sodbo, ki je sodbo razveljavilo zaradi procesne kršitve in vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Obtožencu se tako še naprej očita storitev težkega kaznivega dejanja. Na navedeni podlagi je sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča napravilo razumen sklep, da je obtoženec misleč, da bo v Sloveniji moral nastopiti zaporno kazen oziroma v primeru razveljavitve sodbe, se ponovno udeležiti glavne obravnave, odšel v Španijo in se tako hotel izogniti slovenskim pravosodnim in varnostnim organom, kar utemeljuje nevarnost, da se bo obtoženec tudi v prihodnje na takšen način izogibal kazenskemu postopku. Obtoženec sodišča tudi ni obvestil o nameravani spremembi in tudi ne o spremembi prebivališča, pri čemer je bil pri zaslišanjih poučen, da je to dolžan storiti in o možnih posledicah opustitve te dolžnosti. Takšnih zaključkov sodišča vložnik zahteve ne more izpodbiti z golim zatrjevanjem, da obtoženec sploh ni nameraval spremeniti bivališča, da bi se iz Španije vrnil, če ga ne bi zaprli in da sodišču ni imel možnosti sporočiti spremembe prebivališča. Takšnih zatrjevanj obramba z ničemer ni utemeljila in jih sodišče druge stopnje, ki ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, tudi ni moglo presojati. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Obstoju begosumnosti vložniki zahteve nasprotujejo tudi z navedbami, da je obtoženec v Španiji zaprt od 19. 1. 2018 in je ves ta čas omejen v komuniciranju in tako tudi dejstvo obsodbe soobtoženega P. H. 2. 11. 2018 ni moglo vplivati na begosumnost obtoženega A. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče priporni razlog begosumnosti razumno utemeljilo že z zgoraj povzetimi razlogi. S sklepanjem sodišča o vplivu obsodbe soobtoženega H. na begosumnost obtoženega A., ki po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nerazumno, pa je takšno sklepanje le dodatno podkrepilo, pri čemer pa ta okoliščina glede na preostale ugotovitve v obravnavani zadevi ni bistvena. Z navedbami, da obtoženec o obsodbi H. ni bil obveščen in tudi ne o razveljavitvi sodbe zoper njega, pa vložniki ponovno nedovoljeno posegajo v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Pripor je ukrep procesne narave, s katerim se v okviru pripornega razloga begosumnosti zagotavlja neoviran potek kazenskega postopka. Dejstvo, da je obtoženec zaprt v Španiji, teka kazenskega postopka zoper njega v Republiki Sloveniji ne omogoča, poleg tega pa bi bil lahko obtoženec po prestani kazni iz zapora v Španiji izpuščen na prostost. Sklepanje vložnikov zahteve, da obstoj begosumnosti pri obtožencu samo po sebi izključuje dejstvo, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni v Španiji, je tako napačno. Glede na navedeno se kot neutemeljen izkaže tudi očitek višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da obtoženec zaradi omejitve gibanja ni begosumen. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v številnih svojih sodbah, ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, saj ni dolžno odgovarjati na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.

9. Vložnik zahteve izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu očita tudi, da nima razlogov o odločilnih dejstvih glede možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom in opravljenega testa sorazmernosti in da je zaključek, da navzočnosti obtoženca ni mogoče zagotoviti z ukrepom javljanja na policijski postaji, napačen. Pritožbenemu sodišču pa očita, da na zadnjo navedbo ni odgovorilo.

10. Sodišče v pravnomočnem sklepu glede nujnosti in sorazmernosti pripora navaja, da navzočnosti obtoženca v kazenskem postopku ni mogoče zagotoviti s katerim od milejših ukrepov, saj ravnanje obtoženca ne opravičuje zaupanja, da bi bil milejši ukrep uspešen, izvedba postopka brez navzočnosti obtoženca pa ni mogoča. Predlagan ukrep javljanja na policijski postaji, kot pojasnjuje pritožbeno sodišče, ob dejstvu, da se obtoženec nahaja v Španiji, kjer je priprt, povsem zgreši bistvo, saj je ukrep mogoče odrediti le, če je obtoženec v Republiki Sloveniji. Pripor je tudi sorazmeren ukrep, upoštevajoč težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Iz povzete obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da se je sodišče opredelilo do nujnosti pripora in njegove sorazmernosti v ožjem smislu in navedene priporne pogoje tudi ustrezno obrazložilo. Kot neutemeljena pa se izkaže navedba v zahtevi, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek glede možnosti nadomestitve pripora z ukrepom javljanja na policijski postaji.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 195b, 201, 201/1-1, 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTcy