VSRS Sodba XI Ips 52000/2019

Jedro

Ko je torej podana neskladnost med izrekom pisne odločbe in izvirnikom, ki je posledica očitne pisne ali računske pomote, se na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda sklep o popravi odločbe, zato v takih primerih ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 4. 10. 2019 odredila pripor zoper obdolženega M. Š. iz pripornega razloga begosumnosti (pravilno: ponovitvene nevarnosti) po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 8. 10. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi. Zagovornik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, prav tako tudi ne obstojita utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja niti obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Meni, da je izrečen ukrep nesorazmeren, zato bi se želeni cilj lahko doseglo na drug način.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Obstoj utemeljenega suma in ponovitvena nevarnost sta v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložena, z ostalimi navedbami pa zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker kljub napačnemu zapisu pripornega razloga begosumnosti iz izreka in vsebine izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil pripor odrejen po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, priporni razlog ponovitvene nevarnosti pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi izčrpno pojasnjen, zato gre za očitno pisno pomoto. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je vztrajal pri navedbah iz zahteve, obdolženec pa je problematiziral dosedaj ugotovljena dejstva, izpostavil slabe pogoje prestajanja pripora in predlagal njegovo odpravo.

B.

5. Zagovornik uvodoma v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je preiskovalna sodnica odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti, medtem ko v obrazložitvi podaja razloge o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Na enako pritožbeno navedbo je odgovoril že zunajobravnavni senat, takšno utemeljitev pa sprejema tudi Vrhovno sodišče. Iz izreka izvirnika izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno je zato stališče zunajobravnavnega senata in vrhovne državne tožilke, da v taki procesni situaciji zapis begosumnosti v izreku izpodbijanega sklepa lahko predstavlja kvečjemu očitno pisno pomoto, ki pa se jo lahko popravi s popravnim sklepom. To je bilo po podatkih kazenskega spisa dne 9. 10. 2019 tudi storjeno, saj je preiskovalna sodnica s popravnim sklepom begosumnost, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa, nadomestila s pravilnim pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti. Ko je torej podana neskladnost med izrekom pisne odločbe in izvirnikom, ki je posledica očitne pisne ali računske pomote, se na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda sklep o popravi odločbe, zato v takih primerih ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.¹

6. Zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma z navedbami, da ni bila ugotovljena niti ena okoliščina, ki bi kazala na obdolženčev promet s prepovedanimi drogami. Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi napačne ocene obdolženčevega zagovora zmotno zaključili, da je obdolženec konopljo nameraval prodati, saj je v zagovoru večkrat poudaril, da je iz konoplje nameraval pridobiti konopljino olje, prav tako pa ima v Avstriji zagotovljeno dobro plačano zaposlitev, zato mu prodaja konoplje ne more predstavljati hitrega in lahkega vira zaslužka. Njegov zagovor potrjujejo tudi zahtevi priložene listine, ki dodatno kažejo na napačno sklepanje sodišč prve in druge stopnje o obdolženčevi slabi finančni situaciji. S predstavljenimi navedbami zagovornik na podlagi lastne dokazne ocene skuša izpodbiti očitek obdolženčevega namena nadaljnje prodaje konoplje, vendar je v tem pogledu presoja pridržana fazi glavne obravnave, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa predstavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V fazi odreditve pripora namreč zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na obstoj dokaznega standarda utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, medtem ko bo njegov zagovor in dokaze z namenom ugotavljanja obstoja zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja sodišče presojalo na glavni obravnavi.

7. Tudi v zvezi z izpodbijanjem obdolženčeve ponovitvene nevarnosti zagovornik v zahtevi ne preseže razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako zatrjuje, da na nevarnost obdolženčevega nadaljnjega gojenja in prodaje konoplje ni mogoče sklepati zaradi bližajočega zimskega časa, da sta sodišči prve in druge stopnje dali prevelik poudarek obdolženčevi predkaznovanosti ter izrečeni zaporni kazni pred trinajstimi leti in da je obdolženec gojil konopljo izključno za lastne namene zaradi težav s hrbtenico in črevesjem, splošno znano dejstvo pa je, da konoplja lajša mnogo zdravstvenih težav. S temi navedbami zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakonitosti, temveč nedovoljeno posega na polje dejanske presoje okoliščin in pravnomočno ugotovljenih dejstev.

8. Zahteva v zaključku sicer pravilno povzema načelo sorazmernosti v širšem pomenu besede, a zagovornik natančneje ne pojasni, zakaj predstavlja v konkretnem primeru odreditev pripora nesorazmeren ukrep in na kaj meri s trditvijo, da bi se cilj lahko doseglo na drug način. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta utemeljila tako neogibnost odrejenega pripora in njegovo sorazmernost v ožjem pomenu besede, teh konkretnih razlogov pa zagovornik v zahtevi ne izpodbija, temveč na pavšalni ravni zatrjuje nasprotno in tako ne konkretizira kršitve zakonitosti v luči prvega odstavka 424. člena ZKP. Vrhovno sodišče zato tega očitka ni moglo preizkusiti.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 767 in 794.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Kp 78917/2010
• Sodba I Ips 127/2008
• Sodba XI Ips 44/2009