VSRS Sodba XI Ips 55665/2019

Jedro

Nevarnost ponovitve se mora nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar ni nujno, da se nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, ampak je pomembno, da je z njim v smiselni zvezi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 23. 10. 2019 zoper obdolženega mladoletnika E. J. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da je mladoletni E. J. skupaj s soobdolženim S. K. storil kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika. Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 25. 10. 2019 pritožbo zagovornika obdolženega mladoletnika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je prav obdolženi mladoletnik z nožem ubil pokojnega oškodovanca, saj noben izmed dokazov ne potrjuje, da sta bila uporabljena dva različna noža oziroma so dokazi o tem vrednostno omejeni. Ravnanje soobdolžencev tudi ne predstavlja kaznivega dejanja, ker sta delovala v silobranu. Napačno je tudi stališče sodišča o tem, da obstojijo subjektivne in objektivne okoliščine, ki kažejo na mladoletnikovo ponovitveno nevarnost, odrejeni pripor pa je tudi nesorazmeren, ker bi se lahko nadomestil z odreditvijo hišnega pripora. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Glede obstoja utemeljenega suma, mladoletnikove ponovitvene nevarnosti, neogibnosti odrejenega pripora in sorazmernosti ukrepa ima izpodbijani sklep utemeljene in zakonite razloge, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo mladoletniku in njegovemu zagovorniku, ki je vztrajal pri navedbah iz zahteve, mladoletnik pa izjave ni podal.

B.

5. Zagovornik uvodoma v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma, ker z nobenim dokazom ni dokazano, da je obdolženi mladoletnik v rokah držal nož ali ga uporabil zoper pokojnega D. B. Poudarja, da kljub nekaterim izjavam prič ni mogoče zaključiti, da sta bila uporabljena dva noža, saj je bila v kritičnem času že tema, vidljivost pa posledično omejena, zato so dokazne vrednosti teh izjav izrazito omejene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta preiskovalna sodnica in senat za mladoletnike navedla okoliščine in dokaze in obrazložila njihovo vsebino, iz katere izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja uboja v sostorilstvu. V izpodbijanem sklepu so konkretizirana tako dejstva, ki kažejo na mladoletnika kot domnevnega sostorilca, kot tudi dejstva glede kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, navedeno pa je tudi dokazno gradivo za takšen zaključek sodišča (od 4. do 9. strani sklepa preiskovalne sodnice in 4. točka obrazložitve sklepa senata za mladoletnike; gre predvsem za uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, uradne zaznamke o zbranih obvestilih, uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, fotografije in zapisnik o zasegu predmetov). Zagovornik očita pomanjkanje dokazov oziroma njihovo omejeno dokazno vrednost, s čimer po vsebini izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišča, in na tak način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem spregleda, da se mladoletniku ne očita samostojna storitev kaznivega dejanja uboja, temveč delovanje v sostorilstvu tako, da sta skupaj s soobdolženim S. K. z neznanim sredstvom oziroma nožem zabodla D. B. v predel vratu in na hrbtni strani tako močno, da je ta v nekaj minutah izkrvavel in umrl. Koliko nožev je bilo uporabljenih za storitev kaznivega dejanja ni predmet odločanja v fazi odreditve pripora, saj gre za vprašanje, ki se za namen dokazovanja zakonskih znakov kaznivega dejanja obravnava šele na glavni obravnavi, medtem ko sum o mladoletnikovi uporabi noža v tej fazi utemeljujejo izjave več prič (pokojnikove partnerke D. K., pokojnikove mame T. B., medtem ko je mladoletnikova mama V. J. izjavila, da je nož skrila v kup hlevskega gnoja, kar je pozneje tudi pokazala policistom).

6. V okviru zmotne uporabe materialnega prava zagovornik izpostavlja, da je v konkretnem primeru šlo za mladoletnikovo ravnanje v silobranu, saj se je branil pred pričakovanim napadom s sekiro s strani pokojnega D. B. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanjem te kršitve ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo, kot jo določa peti odstavek 420. člena ZKP. Pregled zagovornikove pritožbe pokaže, da omenjene kršitve zakonitosti v njej ni uveljavljal, v zahtevi pa tudi ne navaja, da kršitve ni mogel uveljavljati s pritožbo. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP je zato uveljavljanje te kršitve materialnopravno neizčrpano in je Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

7. Zagovornik se ne strinja s presojo sodišča o podanih subjektivnih okoliščinah, ki med drugimi kažejo na mladoletnikovo ponovitveno nevarnost. Zatrjuje, da mladoletnik ni agresivna oseba, da se je ob pristopu pokojnega D. B. počutil ogroženega, da je za slab odnos med njim in pokojnikom bistveno prispevala konfliktna osebnostna narava pokojnika in da je bila napačno ocenjena mladoletnikova predkaznovanost, saj še nikoli ni bil v postopku zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo, temveč kvečjemu zaradi premoženjskega kaznivega dejanja brez elementov nasilja. S predstavljenimi navedbami zagovornik ne utemelji kršitve zakonitosti temveč nasprotuje dejanskim zaključkom preiskovalne sodnice in senata za mladoletnike in tako ostaja v okviru nedovoljenega izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, zato z njimi ne more uspeti.

8. Prav ima zagovornik, da se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar spregleda, da skladno s sodno prakso ni nujno, da se ponovitvena nevarnost nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, ampak je pomembno, da je z njim v smiselni zvezi. V konkretnem primeru je preiskovalna sodnica izpostavila več objektivnih okoliščin, ki kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi mladoletnik na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Gre namreč za težko kaznivo dejanje zoper življenje in telo, s katerim je bilo odvzeto življenje kot najpomembnejša pravno zavarovana dobrina, zanj pa je predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora. Ne gre spregledati niti načina storitve kaznivega dejanja, saj je bil uporabljen nož kot nevarno sredstvo, s katerim sta bili pokojniku povzročeni dve globoki vbodni rani v vitalne predele pod vratom in v hrbet, zadani pa sta bili z veliko silo, kar med drugim kaže tudi na mladoletnikovo veliko stopnjo agresivnosti in brezkompromisnosti ravnanja ne glede na posledice. Po dogodku naj bi mladoletnik skupaj s soobdolžencem zapustil kraj dejanja, ne da bi pokojniku nudil prvo pomoč. Med okoliščinami kaznivega dejanja izstopa tudi dejstvo, da je mladoletnikova mama V. J. v kritičnem času sicer bila prisotna, a se v prepir in pozneje v pretep ni vmešavala, po storitvi kaznivega dejanja in sinovem pobegu s kraja kaznivega dejanja pa je uporabljeni nož skrila v kup hlevskega gnoja, kar po stališču preiskovalne sodnice kaže na določeno stopnjo materine nezmožnosti preprečiti sinovo agresivno vedenje. Mladoletnik je tudi med ostalimi Romi v domačem okolju poznan kot agresivna oseba, ki za reševanje konfliktov ne izbira sredstev, po navedbah pokojnikovega brata B. B. pa naj bi se mladoletnik po storitvi kaznivega dejanja zatekel k njegovi (in pokojnikovi) sestri T. B. in ji povedal, da "mora zaklati še brata B., tako kot je zaklal D." (9. in 10. stran sklepa preiskovalne sodnice). Takšnim zaključkom je pritrdil tudi senat za mladoletnike in poudaril, da predstavljene okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in način njegove storitve kažejo na mladoletnikov način reševanja konfliktov z visoko stopnjo agresivnosti, s čimer se kaže tudi njegova osebnostna struktura in nevarnost, da tudi v prihodnje ne bo imel zadržkov do podobnih ravnanj. Na prejšnje življenje mladoletnika pa kaže tudi sklep Okrožnega sodišča v Krškem z dne 16. 9. 2019, s katerim mu je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, ki ga je storil skupaj s soobdolženim S. K. (8. točka obrazložitve sklepa senata za mladoletnike). Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč obeh nižjih stopenj, da na mladoletnikovo vedenje očitno nimajo vpliva niti izrečen vzgojni ukrep niti starševska vzgoja in je v domačem okolju vpet v konfliktne medosebne odnose, za reševanje katerih ne izbira sredstev, zato je velika nevarnost, da bi jih na takšen način reševal še naprej, če zoper njega ne bi bil odrejen pripor. Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, da preiskovalna sodnica in senat za mladoletnike nista odredila pripora zaradi neke splošne, nekonkretizirane bojazni izvršitve kateregakoli kaznivega dejanja, temveč zaradi konkretne in realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja z elementi nasilja, ki je dovolj precizirana. Pri tem je pravilno stališče senata za mladoletnike, da gre za obravnavo kaznivega dejanja zoper življenje in telo, pri katerem zadošča za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. V luči teh ugotovitev se zato nasprotne zagovornikove navedbe o odsotnosti kakršnihkoli objektivnih okoliščin izkažejo za neutemeljene.

9. Zagovornik v zahtevi vztraja, da odreditev pripora ni neogibno potrebna in bi se ponovitveno nevarnost lahko preprečilo že z odreditvijo hišnega pripora, ki bi mladoletniku onemogočal izhod iz hiše in srečevanje z drugimi, potencialno ogroženimi ljudmi. Vrhovno sodišče sprejema zaključek obeh nižjestopenjskih sodišč o tem, da je v konkretnem primeru le odreditev pripora tisti omejevalni ukrep, ki je neogibno potreben zaradi učinkovite preprečitve nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in s tem zagotovitve varnosti ljudi. Mladoletnik živi v neurejenih bivanjskih razmerah, v katerih njegova starša nimata ustreznega vzgojnega vpliva glede na njegova predhodna nasilna ravnanja, v kritičnem času pa njegova mama v sporu niti ni posredovala in preprečila kaznivega dejanja, kar do določene mere kaže na njeno nesposobnost odzvati se na sinovo agresivno osebnostno naravo in preprečiti njegova nasilna ravnanja. Ob upoštevanju izrečenega vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva je senat za mladoletnike poudaril, da je potrebno za odreditev milejšega ukrepa njegovo prostovoljno spoštovanje, ki pa ga mladoletnik z dosedanjimi ravnanji ne izkazuje, ob čemer ne gre spregledati njegovega domačega okolja, ki zanj ni vzpodbudno, saj je tudi do očitanega kaznivega dejanja prišlo na domačem dvorišču vpričo matere, ki dejanja niti ni poskusila preprečiti. Takšni razlogi obeh sodišč nižjih stopenj so prepričljivi in razumni, zato zagovornik s pavšalnim nestrinjanjem, da gre za pretiran ukrep, ne more izpodbiti pravilnega zaključka o neogibni potrebnosti pripora.

10. Pripor pa se v luči predhodno predstavljenih okoliščin izkaže tudi kot sorazmeren ukrep v ožjem pomenu besede. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da mladoletniku izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje, njegovo domače okolje ni vzpodbudno in je vpet v številne medsebojne konfliktne odnose, v katerih, tudi glede na težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja, ne bi izbiral sredstev za njihovo reševanje. Predhodno predstavljene osebnostne lastnosti mladoletnika kažejo na nevarnost, da bi s svojo agresivnostjo nastopal v medosebnih odnosih in z nasilnimi ravnanji reševal konfliktne situacije tudi v bodoče, kar kaže na ogrožanje življenja ostalih ljudi, predvsem v njegovem domačem okolju. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato utemeljen zaključek obeh nižjestopenjskih sodišč, da je varstvo življenja zaradi mladoletnikove ponovitvene nevarnosti ogroženo do te mere, da odteha poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Nasprotne zagovornikove dejanske trditve, da gre pri mladoletniku za 15 letno osebo, ki v priporu trpi in ga je strah, ne morejo vnesti dvoma v zakonitost pripora, ki v luči predhodno predstavljenih okoliščin, tako na strani mladoletnika, kot tudi v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, navkljub izjemnosti predstavlja sorazmeren ukrep.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakonitosti niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 328/2006
• Sodba I Ips 295/97
• Sodba I Ips 105/98