<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 214/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:I.UP.214.2019
Evidenčna številka:VS00030207
Datum odločbe:09.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 1750/2019
Datum odločbe II.stopnje:13.11.2019
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:OKOLJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - inšpekcijski ukrep - varstvo okolja - izkazanost nastanka težko popravljive škode - niso posledica izpodbijane odločbe - stečaj - uvedba stečajnega postopka - insolventnost - zmanjšan obseg dela oziroma poslovanja - izguba bodočega dobička - bodoče negotovo dejstvo - previdnostno načelo

Jedro

Čeprav je pritožnik (predlagatelj začasne odredbe) izkazal dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja, pa ni izkazal, da so ta dejstva in s tem morebitni stečaj posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.

Visoka prezadolženost pritožnika ni mogla nastopiti v zadnjih mesecih in zato v večjem delu ne more biti posledica izrečenega ukrepa ter tudi zato pritožnik ni izkazal, da mu prezadolženost grozi oziroma je posledica izrečenega ukrepa.

V zadevah, kjer gre za inšpekcijski ukrep, katerega namen je varstvo okolja pred dodatnim čezmernim obremenjevanjem, je treba tudi pri odločanju o izdaji začasne odredbe upoštevati previdnostno in preventivno načelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06182-1940/2019-9 z dne 16. 7. 2019, s katero mu je bilo na podlagi drugega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1)1 naloženo, da mora zaradi neposredne nevarnosti dodatnega čezmernega obremenjevanja okolja prenehati z obratovanjem naprave za predelavo odpadkov, ki se nahaja na območju peskokopa D. na tam navedenih zemljiščih, do prilagoditve delovanja naprave do predpisanih mejnih vrednosti ali pravil ravnanja. Skupaj s tožbo je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v zadevi.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljil z izgubo dohodkov zaradi nedelovanja naprave, zaradi česar mu grozi stečaj, vendar pa ni izkazal, da mu uvedba stečaja grozi prav zaradi izrečenega ukrepa. Izgubo iz poslovanja je namreč izkazoval že pred izdajo odločbe. Ta se je po izdaji odločbe sicer povečala, vendar pa tožnik ni izkazal, da celotna izguba nastaja ravno iz dejavnosti iz predmetne naprave za predelavo odpadkov. Predvsem ni navedel in izkazal, kakšen delež njegovih prihodkov in odhodkov sploh predstavlja dejavnost, na katero se nanaša ukrep. Že na podlagi primerjave podatkov o stroških dela, ki so od januarja do septembra znašali povprečno 491.645,00 EUR mesečno, in tožnikove navedbe, da mesečne plače za delavce na čakanju znašajo 24.075,25 EUR, pa je mogoče zaključiti, da obratovanje sporne naprave ne predstavlja pretežnega dela njegovega poslovanja. Navedlo je še, da čeprav iz edine predložene bilance stanja, to je na dan 30. 9. 2019, izhaja, da je tožnik prezadolžen, ta glede na višino obveznosti, ki konec septembra 2019 znašajo 12.378.963,00 EUR, in znesek, za katerega se je povišala izguba v zadnjih treh mesecih (223.563,92 EUR), ni mogla nastopiti v zadnjih mesecih in zato v večjem delu ne more biti posledica izrečenega ukrepa. V zaključku je navedlo, da ker tožnik nastanka težko popravljive škode ni izkazal, prizadetosti javne koristi ni presojalo, ampak je zahtevo zavrnilo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb o izgubi prihodkov zaradi nesprejema odpadkov, ki v primerjavi z istim obdobjem v lanskem letu znaša 596.613,59 EUR, in v zvezi s tem do predloženih izpiskov mesečnega prevzema. Prav tako se ni opredelilo do navedbe o predčasnem prenehanju izvrševanja Okvirnega sporazuma za obdelavo pepela in žlindre z dne 29. 3. 2016 ter nezmožnosti realizacije prevzema novega javnega naročila v višini 368.000,00 EUR, na razpis katerega se je prijavil. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 22. in 25. člena Ustave ter bistveno kršitev določb postopka upravnega spora (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko tretjega odstavka Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Meni, da ima sklep zato pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se bo bistveno povečala izguba iz poslovanja in da mora za preprečitev stečaja, posledic katerega ni mogoče sanirati, saj bo pravna oseba prenehala obstajati, delovati v optimalno obsegu. Le ob takem delovanju bi imel vsaj možnost, da izboljša finančno poslovanje, zato ni bistveno, kakšen je obseg poslovanja naprave v primerjavi s celotnim obsegom poslovanja. Meni, da je stališče izpodbijanega sklepa, po katerem mora stanje insolventnosti izhajati ravno iz izrečenega ukrepa, preozko. Poudarja, da bi mu morala biti dana možnost, da se z insolventnostjo spopade, kar mu izpodbijani ukrep absolutno onemogoča, tega pa sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni upoštevalo. Navaja še, da je zaradi preozke razlage pravnega standarda "težko popravljiva škoda" in ker sodišče prve stopnje utemeljenosti predloga ni presojalo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo materialnega prava.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Podlaga za izdajo začasne uredbe v upravnem sporu je 32. člen ZUS-1. Ta v drugem odstavku 32. člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku pa določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Na tožnikovo zahtevo lahko torej sodišče poseže v pravno učinkovanje izdanega upravnega akta bodisi tako, da zadrži njegovo izvrševanje (drugi odstavek 32. člena ZUS-1; t. i. neprava oziroma odložitvena začasna odredba), bodisi tako, da začasno uredi sporno razmerje (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; t. i. prava oziroma ureditvena začasna odredba).

8. Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo pa je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. To je škoda, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je insolventnost in posledično uvedba stečaja, kar uveljavlja tudi pritožnik, lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar mora stranka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja, in tudi, da je stečaj neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta.2

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pritožnik slednjega ni izkazal. Povedano drugače, čeprav je pritožnik izkazal dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost uvedbe stečaja, pa ni izkazal, da so ta dejstva in s tem morebitni stečaj posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta. Sodišče prve stopnje je to svojo presojo tudi ustrezno in logično obrazložilo. Pritožniku je pravilno pojasnilo, da izkaz uspeha od začetka leta do 30. 6. 2019 že za obdobje pred izdajo sporne odločbe, ki je bila izdana julija 2019, izkazuje izgubo iz poslovanja v višini 55.811,76 EUR, da se je ta po stanju na dan 30. 9. 2019 sicer povišala na 279.375,68 EUR, vendar ker tožnik ni navedel in izkazal, kakšen delež njegovih prihodkov in odhodkov sploh predstavlja dejavnost, na katero se nanaša ukrep, tudi ni izkazal, da celotna izguba nastaja ravno iz dejavnosti iz predmetne naprave za predelavo odpadkov. To presojo je sodišče prve stopnje nato utemeljilo z dodatnim logičnim zaključkom, da iz primerjave predloženega izkaza poslovnega izida za obdobje januar do september 2019, iz katerega izhaja, da stroški dela znašajo 4.424.810,88 EUR, kar je povprečno 491.645,00 EUR mesečno, in navedb pritožnika, da mesečne plače za delavce na čakanju znašajo 24.075,25 EUR, izhaja, da obratovanje sporne naprave ne predstavlja pretežnega dela njegovega poslovanja.

10. Pravilna je tudi sicer nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz predložene bilance stanja na dan 30. 9. 2019 izhaja, da je kapital oziroma premoženje pritožnika manjše od njegovih obveznosti in je torej glede na tretji odstavek 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju podana (izpodbojna) predpostavka, da je pritožnik prezadolžen in s tem dolgoročno plačilno nesposoben. Vendar je pravilna tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da glede na višino obveznosti, ki konec septembra 2019 znašajo 12.378.963,00 EUR, in znesek, za katerega se je povišala izguba v zadnjih treh mesecih (223.563,92 EUR), tako visoka prezadolženost ni mogla nastopiti v zadnjih mesecih in zato v večjem delu ne more biti posledica izrečenega ukrepa ter tudi zato pritožnik ni izkazal, da mu prezadolženost grozi oziroma je posledica izrečenega ukrepa.

11. Pritožnik sicer meni, da je v zadevi relevantno le to, da se bo zaradi izrečenega ukrepa izguba iz poslovanja še povečala in mu izrečeni ukrep zato onemogoča, da bi imel vsaj možnost, da svojo insolventnost odpravi. Zato meni, da je razlaga, po kateri mora nevarnost stečaja izhajati prav iz ukrepa, ki naj se z začasno odredbo odloži, preozka. To utemelji tudi s tem, da posledic uvedenega stečaja ni mogoče sanirati. Spregleda pa, da je njegova razlaga v nasprotju z zakonsko zahtevo iz 32. člena ZUS-1, ki težko popravljivo škodo veže na izpodbijani akt. V obravnavani zadevi, kjer je pritožnik kot težko popravljivo škodo uveljavljal stečaj, bi zato moral izkazati, da bi se z izdano začasne odredbe izognil stečaju, da bi torej izdana začasna odredba preprečila stečaj. Za izkazovanje tega pa je bistvenega pomena podatek o obsegu poslovanja, ki ga glede na celotno poslovanje predstavlja naprava, na katero se nanaša ukrep. Zato ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje le na podlagi podatkov o izgubi in ob upoštevanju tega, da mora tožnik za odpravo nelikvidnosti poslovati v celoti in da zato tudi ni bistveno, kolikšen je obseg poslovanja, vezan na delovanje naprave, ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do predloženih izkazov uspeha oziroma izkazov poslovnega izida za obdobja od januarja do junija 2019, od januarja do septembra 2019 in od januarja do septembra 2018, ki so nič drugega kot seštevek vseh prihodkov pritožnika, od katerih so odšteti vsi odhodki. S tem pa se je opredelilo tudi do navedb o zmanjšanju prihodka iz naslova prevzema odpadkov in do zapisnikov o teh prevzemih kot tudi do navedb o izgubi dohodka zaradi predčasnega prenehanja izvrševanja Okvirnega sporazuma za obdelavo pepela in žlindre iz leta 2016, saj so ta zmanjšanja dohodka vključena v izkaze uspeha oziroma izkaze poslovnega izida. Pritožnikove navedbe o domnevni izgubi bodočega dohodka, ki naj bi ga pridobil na podlagi javnega razpisa, na katerega se je prijavil, pa za presojo niso relevantne, saj gre za negotovo bodoče dejstvo, ki škode, relevantne v času odločanja sodišča prve stopnje, ne more izkazovati. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb in dokazov, pritožbeni očitek kršitve 22. in 25. člena Ustave kot tudi ugovora bistvene kršitve določb postopka upravnega spora ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljeni.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče predlog presojati po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Tako iz navedb v predlogu kot iz same zahteve nedvoumno in jasno izhaja, da je pritožnik predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve. Predlagal je torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in v tem okviru je sodišče prve stopnje tudi pravilno opravilo presojo utemeljenosti predloga, saj ni dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti predloga. Ker pritožnik tudi ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki je temeljni pogoj tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s tem ugovorom tudi iz tega razloga ne more uspeti.

14. Glede na vsebino obravnavane zadeve, kjer gre za inšpekcijski ukrep, katerega namen je varstvo okolja pred dodatnim čezmernim obremenjevanjem, Vrhovno sodišče pripominja, da je treba pri odločanju upoštevati tudi previdnostno in preventivno načelo, ki ju kot temeljni načeli v okoljskih zadevah določa drugi odstavek 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije3 in 8. ter 7. člen ZVO-1. Načelo previdnosti tako zahteva, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi. Preventivno načelo pa postavlja v ospredje dolžnost preventivnega ukrepanja, torej izvedbo ukrepov, ki preprečijo tako samo neposredno nevarnost za okoljsko škodo kot tudi škodo samo.4 Poleg tega to načelo vsebuje tudi dolžnost, da se okoljska škoda odpravlja že pri viru. Ob upoštevanju teh načel pa se pri presoji utemeljenosti odložitvene začasne odredbe v okoljskih zadevah, kjer je inšpekcijski ukrep izrečen zaradi neposredne nevarnosti za onesnaženje okolja, to je na podlagi drugega odstavka 157. člena ZVO-1, nujno zastavi tudi vprašanje relevantnosti škode, ki jo zatrjuje naslovnik ukrepa. Glede na to, da je Sodišče Evropske unije (SEU) v sporih, ki so se sicer nanašali na obratovanje obratov brez okoljskega soglasja, večkrat poudarilo, da velja obveznost odpraviti posledice opustitve okoljske presoje tudi za nacionalna sodišča in da morajo zato navedena sodišča na podlagi nacionalnega prava sprejeti ukrepe za zadržanje ali razveljavitev načrta ali programa, sprejetega brez upoštevanja obveznosti opraviti okoljsko presojo,5 ta obveznost zadržanja, ki se kaže v prepovedi opravljanja dejavnosti, toliko bolj velja v primerih neposredne nevarnosti za onesnaženje okolja. Zato je vprašanje izkazanosti težko popravljive škode, ki bi morebiti nastala predlagatelju začasne odredbe zaradi izvršitve izpodbijanega akta, v smislu 32. člena ZUS-1, v takih zadevah verjetno drugotnega pomena.

15. Glede na navedeno razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Ta določa: "Če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z ukrepi iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka ali če obstaja neposredna nevarnost za onesnaženje okolja, pristojni inšpektor začasno ali trajno prepove: obratovanje naprave ali obrata, “.
2 Tako Vrhovno sodišče v svojih sklepih I Up 82/2017 z dne 19. 4. 2017, I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, I Up 185/2018 z dne 7. 11. 2018 in drugih.
3 Ta določa, da je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije ter da politika Unije temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.
4 Tako tudi Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode v 10. točki 2. člena.
5 Tako sodba SEU z dne 28.februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C-41/11;EU:C:2012:103), 46 točka obrazložitve, kot tudi sodb z dne 26. julija 2017, Comune di Corridonia in drugi, C-196/16 in C-197/16, EU:C:2017:589, točka 35 in tam navedena sodna praksa).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 7, 8

Mednarodne Pogodbe
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 191, 191/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode - člen 2, 2-10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0OTI3