VSRS Sklep II Ips 45/2018


pomembnejša odločba

Jedro

Pravila o prijavi in preizkusu izločitvenih pravic so namenjena uresničevanju načela koncentracije postopka. Prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP na podlagi 2. točke četrtega odstavka 330. člena ZFPPIPP je tudi predpostavka, ki dovoljuje začetek postopka prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov je namreč temeljni namen stečajnega postopka. Poseg v pravico do zasebne lastnine, kot ga predvidevata 310. in 311. člen ZFPPIPP, sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, ni pa zakonska ureditev prenehanja izločitvene pravice prestala testa sorazmernosti, saj prenehanje izločitvene pravice (in posledično prenehanje lastninske pravice) na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izločitveno in posledično lastninsko pravico izgubili.

Ob upoštevanju načela koncentracije stečajnega postopka iz 227. člena ZFPPIPP izločitveni upnik tako v razmerju do stečajnega dolžnika izgubi (tudi) varstvo po splošnih pravilih civilnega (stvarnega) prava šele s prenehanjem izločitvene pravice.

Izrek

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem se nanašata na odločitev o zahtevku za ugotovitev tožničine lastninske pravice, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev lastninske pravice na večjem številu nepremičnin. Trdila je, da je lastninsko pravico pridobila po samem zakonu (drugi odstavek 74. člena Zakona o zadrugah - v nadaljevanju ZZad), zato je v stečaju nad toženko prijavila izločitveno pravico. Zatrjevana izločitvena pravica je bila prerekana, predmetni spor pa je tožnica sprožila po poteku roka iz prvega odstavka 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Za že prodane nepremičnine je zahtevala plačilo denarnega nadomestila.

2. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je tožnica lastnica nepremičnin, navedenih v III. točki izreka sodbe, in da mora toženka tožnici plačati denarno nadomestilo za prodane nepremičnine (III. točka izreka). Zahtevek za plačilo denarnega nadomestila je delno zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da mora toženka tožnici povrniti stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovitveni in dajatveni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Razveljavilo je odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških postopka na prvi in drugi stopnji pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

4. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

5. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Glede uporabe ZPP

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− toženka je bila na spornih nepremičninah imetnik pravice uporabe, ki ji je bila podeljena z odločbami Občinskega ljudskega odbora A.; pravico uporabe je toženka oziroma njena pravna prednica dobila brezplačno; nekatere nepremičnine so se kasneje delile, zato so dobile nove parcelne številke;¹

− tožnica je kot izločitvena upnica v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na več nepremičninah; iz sklepa o preizkusu izločitvenih pravic St 462/2009 z dne 19. 11. 2010 izhaja, da je stečajni upravitelj izločitveno pravico glede vtoževanih nepremičnin prerekal in tožnico napotil na pravdo;

− tožnica v tridesetdnevnem roku, določenem z napotitvenim sklepom, prerekane izločitvene pravice ni uveljavljala v pravdi, ampak svojo lastninsko pravico uveljavlja v tem postopku (tožbo je vložila 7. 9. 2012);

− tožnica je v stečajnem postopku St 462/2009 glede nekaterih nepremičnin, ki so predmet spora v tej pravdi, ponovno prijavila izločitveno pravico;² glede teh nepremičnin je bila njena izločitvena pravica z dodatnim sklepom o preizkusu z dne 15. 6. 2015 (ponovno) prerekana, tožnica pa je bila napotena na pravdo;

− nekatere nepremičnine so bile med stečajnim postopkom že prodane.³

Presoja sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 74. člena ZZad), po kateri premoženje, ki je v družbeni lastnini in so ga zadruge pridobile neodplačno, z dnem uveljavitve navedenega zakona (tj. 28. 3. 1992) postane last Republike Slovenije ter se prenese v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tožnici je izločitvena pravica sicer prenehala, ker je ni uveljavljala v skladu s prvim odstavkom 310. člena ZFPPIPP, kar pa ni ovira za uveljavljanje lastninske tožbe po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ta namreč ni vezana na noben rok - izločitveni upnik, katerega zahtevek izvira iz lastninske pravice, sme namreč lastninsko pravico proti stečajnemu dolžniku uveljavljati tudi po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih, ne glede na to, ali je svojo terjatev prijavil v stečajnem postopku. Z enakimi razlogi je ugotovilo tudi pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet dodatnega sklepa o preizkusu St 462/2009 z dne 15. 6. 2015. Glede nepremičnin, ki so bile predmet prodaje v stečajnem postopku, pa je svojo odločitev oprlo na 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi. Ker toženka ni podala navedb o stroških prodaje za posamezne nepremičnine, teh stroškov sodišče pri odmeri nadomestila ni upoštevalo. Znesek nadomestila je zato določilo kar v višini zneska kupnine, ki ga je toženka iztržila s prodajo posamezne nepremičnine. Ker je ugodilo primarnemu zahtevku, o podrejenem ni odločalo.

9. Sodišče druge stopnje ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da izguba izločitvene pravice ne vpliva na uspeh tožnice v tej pravdi. Menilo je, da lastninske pravice po začetku stečaja ni mogoče uveljavljati mimo pravil, določenih v ZFPPIPP. Kdor namreč trdi, da je na izviren način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, mora po začetku stečajnega postopka zatrjevano stvarno pravico uveljavljati kot izločitveno pravico po pravilih stečajnega postopka. Nespoštovanje določbe prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ima jasne posledice. Izločitvena pravica preneha, zato ni več utemeljeno zahtevati ugotovitve stvarne pravice, ki je vsebina izločitvene pravice. Nevknjiženi lastnik se mora podrediti pravilom ZFPPIPP, kar je (procesno) usklajeno tudi z določbo 330. člena ZFPPIPP, ki predvideva, da premoženja, ki je predmet zatrjevane izločitvene pravice ni dovoljeno prodajati do prenehanja izločitvene pravice. Primerjava obravnavane situacije s situacijo posledic opustitve prijave terjatve po 299. členu ZFPPIPP ni ustrezna; tudi v primeru prijave po izteku trimesečnega roka in pred prodajo premoženja, ki je njen predmet, ima namreč zamuda roka za vložitev tožbe (v primeru prerekanja izločitvene pravice) enake posledice kot v obravnavani zadevi (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP).

Povzetek revizijskih navedb

10. Revidentka se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da ima prenehanje izločitvene pravice za posledico tudi prenehanje lastninske pravice, saj lastninska tožba ni vezana na rok in ne zastara. Tožnica ima pravni interes za obravnavano tožbo, saj so nepremičnine, ki so po zakonu postale njena last, v zemljiški knjigi vpisane na toženko. Dokler nepremičnine niso prodane, tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ni mogoče zavrniti s sklicevanjem na zamudo roka za vložitev izločitvene tožbe. To utemeljujejo splošna pravila stvarnega prava, v razmerju do katerih ZFPPIPP ni specialen predpis. Če sledimo stališču izpodbijane sodbe, potek trimesečnega roka avtomatično pomeni tudi izgubo lastninske pravice, kar nasprotuje pravilom stvarnega prava. Opozarja na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3144/2014 in I Cpg 958/2016, v katerih je zavzeto stališče, da s prenehanjem izločitvene pravice v stečajnem postopku ne preneha tudi vrnitveni zahtevek (92. člen SPZ). Opozarja, da veljavni ZFPPIPP strožje obravnava izločitvenega upnika, ki pravočasno ne vloži tožbe po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP, kot izločitvenega upnika, ki svoje pravice v stečaju sploh ne prijavi (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP). Prvi namreč izločitveno in (po razlagi izpodbijane sodbe) lastninsko pravico izgubi že s potekom roka iz tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, drugi pa šele, ko je stvar v stečajnem postopku prodana (342. člen ZFPPIPP v zvezi z 101. členom SPZ). Pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 12. 1995, vezano sicer na določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, je mogoče uporabiti tudi v času veljavnosti ZFPPIPP.

Povzetek odgovora na revizijo

11. Respondentka meni, da revidentka v revizijskih navedbah o razmerju med določbami stvarnega prava in ZFPPIPP prihaja sama s sabo v nasprotje. Če bi bilo namreč pri presoji obravnavanega primera treba upoštevati izključno določbe stvarnega prava, določba 342. člena ZFPPIPP sploh ne bi bila uporabljiva in bi lahko domnevni lastnik lastninsko pravico uveljavljal celo od kupca. Pravilno je zato stališče izpodbijane sodbe, da po začetku stečaja lastninske pravice ni mogoče uveljavljati mimo pravil stečajne zakonodaje. Izločitveni upnik ima na voljo dve poti, in sicer: (1.) neprijava ali prepozna prijava izločitvene pravice in s tem prenehanje izločitvene pravice po 342. členu ZFPPIPP; ali (2.) ravnanje po 310. členu ZFPPIPP s posledičnim prenehanjem izločitvene pravice v primeru upnikove neaktivnosti. Izpodbijana sodba se ukvarja z dejanskim stanjem, ki ga pokriva drugi položaj, zato je pravilna. S pravnomočnostjo sklepa stečajnega sodišča St 462/2009 z dne 19. 11. 2010 o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic so nepremičnine postale del stečajne mase, kar je dolžno spoštovati tudi sodišče v pravdnem postopku (res iudicata).

Glede prekinitve in nadaljevanja revizijskega postopka (I. točka izreka)

12. Tožnica je z dopisom 13. 4. 2018 revizijsko sodišče opozorila, da je Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 87/2016, revizijski postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) o zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP. Predlagala je prekinitev tega revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je predlogu tožnice ugodilo in s sklepom II Ips 45/2018 z dne 26. 4. 2018 revizijski postopek do odločitve Ustavnega sodišča prekinilo.

13. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča odločilo z odločbo U-I-44/18-6 z dne 7. 11. 2019. Ugotovilo je, da sta tretji odstavek 310. člena in tretji odstavek 311. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Odločilo je še, da do odprave ugotovljene protiustavnosti: (1.) prerekana izločitvena pravica ne preneha z opustitvijo vložitve tožbe v roku iz prvega odstavka 310. člena ali opustitvijo predloga za nadaljevanje postopka v roku iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP, temveč, ko upravitelj v skladu s tem zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice; (2.) se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP; in (3.) se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, v primeru opustitve predloga za nadaljevanje postopka začeti po izteku roka iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP (3. točka izreka).

14. Z odločitvijo Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti je odpadel razlog za prekinitev odločanja v revizijskem postopku, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (156. člen Ustave).

Presoja utemeljenosti revizije (II. točka izreka)

15. Revizija je utemeljena.

16. Izločitvena pravica je pravica izločitvenega upnika (lastnika stvari ali imetnika druge premoženjske pravice), da uveljavlja, da določeno premoženje ne spada v stečajno maso stečajnega dolžnika. Kadar je predmet izločitvene pravice nepremičnina, jo ZFPPIPP opredeljuje kot pravico osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik, od stečajnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).⁴ Pravni temelj izločitvene pravice je torej v tovrstnem primeru lastninska pravica. Resnični lastnik z izločitvenim zahtevkom zahteva ugotovitev lastninske pravice v njegovo korist (2. točka prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP). Gre za zahtevek, ki je identičen zahtevku za ugotovitev obstoja lastninske pravice (pridobljene na podlagi priposestvovanja ali na drug izviren način) po določbah SPZ.⁵

17. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na izločitveno pravico (drugi odstavek 279. člena ZFPPIPP), lahko pa nanjo vplivajo pravna dejanja v stečajnem postopku. ZFPPIPP izločitvenemu upniku nalaga, da svojo pravico prijavi v stečajnem postopku v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, hkrati pa določa tudi, da upnikova izločitvena pravica zaradi opustitve prijave ali zamude tega roka ne preneha (prvi in četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Večina pravic, za katere ZFPPIPP uporablja izraz izločitvena pravica, ima značilnost stvarnih pravic, ki so v svojem bistvu urejene s pravili stvarnega prava (SPZ, Zakon o zemljiški knjigi). Prav zato je pri presoji učinkov postopka zaradi insolventnosti in prodaje v stečajnem postopku za lastninsko pravico in druge pravice, ki imajo značilnost izločitvene pravice v stečajnem postopku, treba upoštevati, da ZFPPIPP teh učinkov ne ureja celovito, ampak določa le posebna pravila,⁶ katerih razlaga mora biti skladna s splošnimi pravili stvarnega prava.

18. Vrhovno sodišče je v zahtevi za presojo ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki je relevanten za odločitev v obravnavanem sporu, Ustavno sodišče opozorilo, da so posledice ravnanj in opustitev izločitvenih upnikov v ZFPPIPP neutemeljeno urejene različno ter pomenijo poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Za nekonsistentnost ureditve bistveno enakih položajev po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljenega razloga. ZFPPIPP namreč določa, da če izločitveni upnik izločitvene pravice v stečajnem postopku ne prijavi (ko je torej povsem pasiven), izločitveno pravico izgubi (šele), ko upravitelj proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (v tem primeru lahko še zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP)).⁷ V tem primeru torej izločitveni upnik izločitveno pravico izgubi šele, ko je nepremičnina v stečajnem postopku prodana kupcu, ki na njej pridobi lastninsko pravico. Takšna ureditev v ZFPPIPP je skladna s 101. členom SPZ. V drugem primeru, ko je izločitveni upnik v stečajnem postopku aktiven in prijavi izločitveno pravico, a tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice ne vloži pravočasno (v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev), pa ZFPPIPP eksplicitno določa, da njegova izločitvena pravica po poteku roka za vložitev tožbe preneha (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP).⁸ Ob spoštovanju te jasne in nedvoumne zakonske ureditve je sodišče druge stopnje zahtevek tožnice za ugotovitev lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah tudi zavrnilo.

19. Odločitev o utemeljenosti (stvarnopravnega) tožbenega zahtevka je materialnopravno zmotna. Ustavno sodišče je namreč v odločbi U-I-44/18-6 z dne 7. 11. 2019 ugotovilo, da sta določbi tretjega odstavka 310. in 311. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da so pravila o prijavi in preizkusu izločitvenih pravic namenjena uresničevanju načela koncentracije postopka in da je prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP na podlagi 2. točke četrtega odstavka 330. člena ZFPPIPP tudi predpostavka, ki dovoljuje začetek postopka prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Unovčenje premoženja stečajnega dolžnika z namenom poplačila upnikov je namreč temeljni namen stečajnega postopka. Zaključilo je, da presojani poseg v pravico zasebne lastnine zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten, ni pa zakonska ureditev prenehanja izločitvene pravice prestala testa sorazmernosti, saj prenehanje izločitvene pravice (in posledično prenehanje lastninske pravice) na splošno ni pogoj za začetek postopka prodaje premoženja. Upniki, ki izločitvene pravice ne prijavijo (v zakonskem roku treh mesecev), tvegajo le, da bo premoženje prodano, s čimer bodo na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP izločitveno in posledično lastninsko pravico izgubili. Po oceni Ustavnega sodišča ni razlogov, da zakonodajalec ne bi mogel določiti smiselno enake ureditve tudi v primeru, ko upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne bi vložil tožbe, s katero bi uveljavljal izločitveno pravico v pravdnem postopku (tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP), ali v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne bi predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka oziroma tožbe ne bi razširil na drugega upnika, ki je prerekal izločitveno pravico (tretji odstavek 311. člena ZFPPIPP). Zakonodajalec bi tako lahko zamudo roka za ustrezno uveljavljanje izločitvene pravice v pravdi določil le kot predpostavko za dovoljenost prodaje.⁹ Izločitvena pravica v tem primeru ne bi prenehala, upniki pa bi jo, enako kot v primeru, če izločitvene pravice sploh ne prijavijo,¹⁰ izgubili šele, ko bi upravitelj v skladu z ZFPPIPP prodal premoženje, ki je predmet izločitvene pravice. Z zamudo roka za ustrezno uveljavitev izločitvene pravice v pravdi bi torej izločitveni upniki, enako kot tisti, ki izločitvene pravice sploh ne prijavijo, sprejeli le tveganje, da bo premoženje prodano.

20. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je taka razlaga ne samo v skladu z Ustavo, ampak pravilna tudi z vidika skladnosti posebnih določb ZFPPIPP s splošnimi pravili stvarnega prava (101. člen SPZ). Ustavno sodišče je v skladu z zgoraj obrazloženim stališčem zakonodajalcu naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS (2. točka izreka odločbe U-I-44/18-6 z dne 7. 11. 2019). Hkrati je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču določilo način izvršitve svoje odločitve o ugotovitvi protiustavnosti presojane ureditve, da bi zavarovalo lastninsko pravico izločitvenih upnikom in in omogočilo nadaljevanje postopkov prodaje. Za primer, če izločitveni upnik ne vloži tožbe za ugotovitev prerekane izločitvene pravice, je v načinu izvršitve določilo, da izločitvena pravica preneha šele, ko upravitelj v skladu z zakonom proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice. Tudi v tem primeru je izločitvenemu upniku za primer prodaje priznalo obligacijsko upravičenje na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, vendar pa mora pravico do plačila denarnega nadomestila prijaviti do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).¹¹

21. Tako ob upoštevanju načela koncentracije stečajnega postopka iz 227. člena ZFPPIPP izločitveni upnik v razmerju do stečajnega dolžnika izgubi (tudi) varstvo po splošnih pravilih civilnega (stvarnega) prava šele s prenehanjem izločitvene pravice.¹² Slednja po zgoraj obrazloženi razlagi Ustavnega sodišča preneha šele, ko je prodano premoženje, ki je njen predmet. Argument sodišča druge stopnje, da sme tisti, ki trdi, da je lastninsko pravico pridobil na izviren način, svojo pravico po začetku stečaja uveljavljati le kot izločitveno pravico po pravilih stečajnega postopka, tako ni utemeljen, saj sta izločitveni in stvarnopravni zahtevek po svoji vsebini enaka.

22. Vsebinsko je revizijsko izpodbijana le zavrnitev zahtevka za ugotovitev tožničine lastninske pravice, ne pa tudi zavrnitev zahtevka za plačilo nadomestila za prodane nepremičnine. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano zavrnilno sodbo preizkusilo samo glede stvarnopravnega zahtevka (prvi odstavek 371. člen ZPP). Tudi sicer pa sme sodišče v konkretnem pravdnem postopku odločati le o obstoju tožničine lastninske pravice (kot stvarne pravice). Terjatev iz naslova pravice do nadomestila za prodane nepremičnine je namreč kot obligacijska pravica podvržena pravilom ZFPPIPP (načelo koncentracije postopka) - izločitveni upnik jo mora zahtevati v skladu s petim in sedmim odstavkom 299. člena ZFPPIPP. Glede stvarnopravnega zahtevka pa velja, da dokler ni ugotovljeno, da so bile nepremičnine, ki so predmet obravnavane pravde, v stečajnem postopku prodane in je torej kupec kot tretji pridobil lastninsko pravico na originaren način, tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice zaradi zamujenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe ni mogoče zavrniti.

23. Ker tožnica v roku, določenem z napotitvenim sklepom stečajnega sodišča, ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice, je razlog, zaradi katerega ni bilo dovoljeno začeti s prodajo spornih nepremičnin, prenehal, kar pa po razlagi Ustavnega sodišča ne pomeni, da je prenehala tudi tožničina lastninska pravica. Kakšne posledice bo imelo v stečajnem postopku dejstvo, da tožnica ni ravnala v skladu s napotitvenim sklepom stečajnega sodišča, je odvisno od pravnih dejanj, ki so že bila opravljena v stečajnem postopku (npr. morebitne prodaje premoženja). Ta je v času odločanja sodišča druge stopnje ter prekinitve revizijskega postopka in odločanja Ustavnega in Vrhovnega sodišča tekel dalje (načelo hitrosti postopka - 48. člen ZFPPIPP), zato ni razčiščeno, kaj se je z nepremičninami, ki so predmet odločanja o stvarnopravnem zahtevku zgodilo v vmesnem času. Glede na razloge tega sklepa je dejstvo prodaje nepremičnin v obravnavanem pravdnem postopku pravno odločilno dejstvo za odločitev o tožničinem stvarnopravnem zahtevku. Sodišče prve stopnje (kot iudex facti) bo moralo zato v ponovljenem sojenju najprej ugotoviti, ali so bile predmetne nepremičnine v stečajnem postopku morebiti že prodane, nato pa glede na ugotovljena dejstva odločiti o tožničini lastninski pravici.

Odločitev o reviziji

24. Vrhovno sodišče je po obrazloženem reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem se nanašata na odločitev o zahtevku za ugotovitev tožničine lastninske pravice, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka (III. točka izreka)

25. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Glej preglednico št. 1 na 9.-15. strani sodbe sodišča prve stopnje.
² To so nepremičnine parc. št. 442/1 k. o. ..., parc. št. 1449 k. o. ..., parc. št. 1/7 k. o. ..., parc. št. 43/0, 1100/3 in 1742/3, vse k. o. ..., parc. št. 9/2 in 1618/0, obe k. o. ..., parc. št. 1/7, 2/2, 28/5 in 1101/5, vse k. o. ... (za katere tožnica uveljavlja lastninsko pravico oziroma podredno izločitveno pravico) ter nepremičnine parc. št. 244/3 k. o. ..., parc. št. 1/6 k. o. ... in parc. št. 2/1 k. o. ... (za katere tožnica uveljavlja denarno nadomestilo).
³ Glej preglednico št. 2 na 17. in 18. strani sodbe sodišča prve stopnje.
⁴ Dosledneje je zato govoriti, da izločitveni upnik z začetkom stečajnega postopka pridobi izločitveni zahtevek in ne izločitvene pravice.
⁵ M. Tratnik v: M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur: Stvanopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2016, 43. člen SPT, str. 294.
⁶ N. Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana2017, str. 135-136.
⁷ Izločitveni upnik pravico do plačila denarnega zneska izgubi, če te pravice ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP, 363. člen ZFPPIPP).
⁸ Če izločitveni upnik tožbo za uveljavitev prerekane izločitvene pravice vloži pravočasno (prvi in drugi odstavek 310. člena ZFPPIPP), stečajni upravitelj ne more začeti s prodajo nepremičnine, ki je predmet izločitvene pravice, dokler tožbeni zahtevek ni pravnomočno zavrnjen (1. točka tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP).
⁹ Na primer v okviru obstoječega tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP.
¹⁰ Četrti in peti odstavek 299. člena ZFPPIPP.
¹¹ Za to terjatev se smiselno uporabljajo pravila o preizkusu in plačilu (nezavarovanih) terjatev upnikov. Glej N. Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana2017, str. 230.
¹² Takšen zaključek je mogoče razbrati tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 162/2015 z dne 25. 7. 2017.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 185/2013
• UPRS Sklep IV U 157/2021-18
• UPRS Sklep IV U 40/2021-14