<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 44061/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:XI.IPS.44061.2019
Evidenčna številka:VS00028823
Datum odločbe:10.10.2019
Senat:Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:začasni ekstradicijski pripor - neogibna potrebnost pripora - milejši ukrep - obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča - odvzem potnega lista - pogoji za izročitev tujca

Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP).

Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zoper zahtevano osebo F. A. je Kazahstan razpisal mednarodno tiralico, št. A-9072/8-2019, na podlagi naloga za prijetje, št. 71795-19-00-2-3M/4449, ki ga je dne 30. 7. 2019 izdalo sodišče v Nur-Sultanu, zaradi storitve kaznivega dejanja sodelovanja v mednarodni organizirani skupini oziroma v mednarodni kriminalni združbi po 264. členu drugega dela Kazenskega zakonika Republike Kazahstan in kaznivega dejanja odstranjevanja človeških organov in tkiv s silo oziroma nezakonitega odstranjevanja človeških organov in tkiv po 116. členu tretjega dela Kazenskega zakonika Republike Kazahstan. Zoper zahtevano osebo je bil na podlagi mednarodne tiralice dne 26. 8. 2019 z uvodoma navedenim sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani odrejen začasni ekstradicijski pripor po prvem in drugem odstavku 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice so zagovorniki zahtevane osebe vložili pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 28. 8. 2019 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o začasnem ekstradicijskem priporu vlagajo zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavljajo vse tri dovoljene razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP. Poudarjajo, da so v izpodbijanem sklepu izostali razlogi o subjektivnih okoliščinah, ki izkazovali begosumnost zahtevane osebe. Sodišči nižjih stopenj tudi nista presodili in obrazložili, ali bi bilo mogoče v konkretnem primeru v luči 192. člena ZKP odrediti katerega od milejših omejevalnih ukrepov. Prav tako sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat napačno ocenila, ali je zahtevana oseba razumela pomen soglasja z izročitvijo in pomen odpovedi načelu specialnosti. Nazadnje zagovorniki izpostavljajo, da v Kazahstanu vlada totalitarni sistem, zaradi česar bi bila zahtevana oseba kot pripadnica osovražene manjšine predmet nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter mučenja. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in začasni ekstradicijski pripor odpravi, zahtevano osebo pa izpusti na prostost, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče odredi katerega izmed konkretno predlaganih milejših omejevalnih ukrepov oziroma, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima potrebne in prepričljive razloge glede obstoja subjektivnih okoliščin, ki kažejo na begosumnost zahtevane osebe, prav tako sta obe nižjestopenjski sodišči ugotovili in utemeljeno obrazložili, da odreditev katerega izmed milejših omejevalnih ukrepov ne pride v poštev. Podatki spisa kažejo, da je zahtevana oseba razumela postopek pred preiskovalno sodnico, ki ji je bil tolmačen v ruski jezik, zato nasprotne navedbe zagovornikov ugotovitev zunajobravnavnega senata ne morejo omajati. V preostalem delu zahteve zagovorniki uveljavljajo (predvsem) nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi in njenim zagovornikom. Zagovorniki so oporekali trditvam vrhovnega državnega tožilca in vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, medtem ko zahtevana oseba izjave ni podala.

B.

5. Zagovorniki v prvem sklopu zahteve uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz izpodbijanega sklepa niso razvidne subjektivne okoliščine, ki bi kazale na begosumnost zahtevane osebe. Sodišči nižjih stopenj sta begosumnost utemeljevali le na podlagi abstraktnih objektivnih okoliščin, zato konkretne in realne nevarnosti, da bi zahtevana oseba pobegnila in se izognila morebitnemu postopku pred kazahstanskimi organi, ni mogoče ugotoviti. Vrhovno sodišče tega očitka ne sprejema, ker iz izpodbijanega sklepa izhajajo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi zahtevana oseba na prostosti pobegnila in se izognila postopku izročitve. Kazahstan je namreč izdal mednarodno tiralico zaradi utemeljenga suma storitve dveh težkih kaznivih dejanj, za kateri sta predpisani kazni zapora do 24 let, na begosumnost pa kažejo tudi okoliščine na strani zahtevane osebe, in sicer gre za tujca (lezginske oziroma ruske narodnosti, kot je povedal v zagovoru) državljana Azerbajdžana, ki se giblje po več državah (Azerbajdžan, Kazahstan, v Slovenijo pa je prišel kot turist), na Slovenijo pa ga ne vežejo nobene okoliščine, kot na primer zaposlitev, sorodniki oziroma bivališče. Omenjene okoliščine so za konkretizacijo begosumnosti zahtevane osebe zadostne, zagovorniki pa z nadaljnjimi navedbami, da te okoliščine sploh niso bile ugotovljene, ker niti ne obstajajo, oporekajo pravnomočnim dokaznim zaključkom obeh nižjestopenjskih sodišč in tako po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornikov, s katerimi se zavzemajo za milejši ukrep odvzema potne listine. Zagovorniki namreč spregledajo, da sta sodišči nižjih stopenj ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča, kar ureja drugi odstavek 195. člena ZKP. Takšen omejevalni ukrep se lahko izreče, če je podana bojazen, da se bo oseba skrila ali odšla neznano kam ali v tujino, medtem ko je bila v konkretnem primeru ugotovljena nevarnost kot višja stopnja verjetnosti, da bi zahtevana oseba s prostosti pobegnila in se tako izognila postopku izročitve. V luči ugotovljenih pogojev za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora po prvem odstavku 525. člena ZKP se zato predstavljene navedbe zagovornikov izkažejo kot nerelevantne, dvoma v zakonitost izpodbijanega sklepa pa ne more vnesti niti citirana zadeva Shteyn proti Rusiji, ki z obravnavano priporno zadevo ni primerljiva.1

7. Ugotovljene konkretne okoliščine, ki kažejo na begosumnost zahtevane osebe, tudi ne predstavljajo kršitve prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave RS, v zvezi s 5. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovorniki namreč s posplošenim zatrjevanjem o "tujih državljanih, ki v Sloveniji nimajo stalnega prebivališča, in so v primerljivih položajih de facto diskriminirani" ne dosežejo standarda konkretiziranega zatrjevanja kršitve zakonitosti, kot ga nalaga prvi odstavek 424. člena ZKP. Tudi odločanje o začasnem ekstradicijskem priporu po prvem v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP je individualizirano, kar pomeni, da sodišče poleg objektivnih kot odločilne upošteva tudi osebne okoliščine zahtevane osebe. Primerjava obravnavane zadeve s "primerljivimi položaji", brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in posameznih udeležencev v postopku, zato ni mogoča.

8. Dolžnost pritožbenega sodišča po prvem odstavku 395. člena ZKP je, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (kakor jo v povezavi s kršitvijo 22. in 25. člena Ustave RS uveljavljajo vložniki), temveč za kršitev po 395. členu ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti podana tedaj, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zagovorniki zatrjujejo, da zunajobravnavni senat ni opravil samostojne pravne presoje pritožbenih navedb, da je pri utemeljevanju begosumnosti zahtevane osebe izostala obrazložitev subjektivnih okoliščin, ostale okoliščine pa je preiskovalna sodnica napačno ocenila. Vrhovno sodišče predstavljenega očitka ne sprejema, ker je iz 5. točke obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata razvidno, da se je ta v zadostni meri opredelil do izpostavljenih pritožbenih navedb, jih ocenil kot neutemeljene in se v celoti pridružil dejanskim zaključkom preiskovalne sodnice o ugotovljeni begosumnosti zahtevane osebe. Takšen standard obrazloženosti sodne odločbe druge stopnje pa je skladen z zahtevami iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

9. Zagovorniki podajajo lastno oceno dejstev z navedbami, da zahtevana oseba ni skrivala osebnih dokumentov, niti ni prikrivala svoje identitete, prav tako za pregon kazahstanskih pristojnih organov ni vedela, ob vstopu v Slovenijo pa se je podvrgla schengenskemu sistemu preverjanja, kar vse kaže, da ni begosumna. Na ta način pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakonitosti, temveč podajajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Na več mestih zahteve zagovorniki neutemeljeno nakazujejo na kršitev drugega odstavka 192. člena v zvezi z drugim odstavkom 525. člena ZKP, prvim odstavkom 20. člena Ustave RS in tretjim odstavkom 5. člena EKČP. Navajajo, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi o tem, ali sta sodišči nižjih stopenj presodili možnost in učinkovitost milejših omejevalnih ukrepov. Pri tem spregledajo, da sta tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat ugotovila neogibnost odreditve začasnega ekstradicijskega pripora, ki preprečuje, da bi zahtevana oseba pobegnila in se izognila postopku izročitve. Po ustaljeni sodni praksi zaključek sodišča o neogibnosti pripora implicira tudi ugotovitev, da tega namena ni mogoče doseči z odreditvijo milejših omejevalnih ukrepov. To pomeni, da se sodišči nižjih stopenj nista bili dolžni dodatno opredeljevati do navedb obrambe o tem, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev odreditev drugih "alternativnih ukrepov po konvencijskem pravu". S preostalimi navedbami pa zagovorniki ponovno ocenjujejo okoliščine na strani zahtevane osebe in zato nedovoljeno posegajo na področje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Zagovorniki z obsežnimi navedbami izpostavljajo tujčevo nerazumevanje pomena soglasja s postopkom izročitve in pomena njegove odpovedi načelu specialnosti. Pri tem se sklicujejo na medsebojno nasprotujoč zapis osebnih zaimkov v zapisniku o zaslišanju zahtevane osebe, njeno nezmožnost slediti izpisu na ekranu računalnika, odklonilno obnašanje tolmačke do zahtevane osebe, prekratko dolžino naroka v trajanju samo 30 minut, nezainteresiranost vseh procesnih udeležencev, da bi zahtevani osebi pojasnili pomen naroka in postopka izročitve, narodnostno pripadnost zahtevane osebe in njeno nasprotovanje postopku izročitve, ki je odraz resnične volje. S temi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo nobene konkretizirane kršitve zakonitosti, temveč na podlagi ocene dejanskih okoliščin nedovoljeno skušajo vnesti dvom v verodostojnost soglasja zahtevane osebe s postopkom izročitve in odpovedi načelu specialnosti. Vrhovno sodišče sprejema stališče zunajobravnavnega senata, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je zahtevana oseba soglašala s postopkom izročitve in se odpovedala načelu specialnosti. Zahtevana oseba je bila pred preiskovalno sodnico poučena o poteku izročitvenega postopka po določbi 529.a člena ZKP, kot tudi o pomenu in vsebini načela specialnosti in o posledicah odpovedi temu načelu ter nepreklicni naravi odpovedi. Zahtevana oseba je izjavila, da je razumela vsa pojasnila in pravne pouke, česa je osumljena ter, da prostovoljno in v navzočnosti svojega zagovornika soglaša s postopkom izročitve in se odpoveduje načelu specialnosti. V zagovoru je povedala, da so očitki kazahstanskih organov iz mednarodne tiralice nesmisel in jih zavrača, to pa bo dokazovala pred pristojnim sodiščem v Kazahstanu (4. točka obrazložitve sklepa). Zato zagovorniki (zaenkrat) z lastno dejansko oceno poteka naroka pred preiskovalno sodnico ne morejo izpodbiti zakonitosti pravnomočnega sklepa.

12. Nerazumevanje soglasja s postopkom izročitve in odpovedi načelu specialnosti pa zagovorniki vidijo tudi kot posledico zasliševanja zahtevane osebe pred preiskovalno sodnico v njej nerazumljivem – ruskem jeziku. Tako navajajo, da zahtevana oseba premalo razume ruski jezik, da bi se lahko zavedala pomena soglasja s postopkom izročitve in odpovedi načelu specialnosti, ki predstavljata relativno zapletena procesna instituta. Zaslišanje zahtevane osebe bi zato moralo potekati v njenem maternem – azerskem jeziku. Zagovorniki citirajo sodno prakso ESČP in zaradi tolmačenja s pomočjo sodne tolmačke za ruski jezik uveljavljajo kršitev pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS), kršitev pravice do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen Ustave RS) ter kršitev 6. člena EKČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki teh kršitev v pritožbi niso zatrjevali, za kar ni bilo zadržkov, zato omenjenih kršitev zaradi materialnopravne neizčrpanosti na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo uveljavljati.

13. V zadnjem sklopu zahteve zagovorniki izpostavljajo resno nevarnost, ki bi ji bila z uspešno izvedeno izročitvijo izpostavljena zahtevana oseba. Poudarjajo, da je zahtevana oseba pripadnica lezginske narodnosti, ki je v Kazahstanu diskriminirana. Tudi v tem delu zahteve zagovorniki izpostavljajo sodno prakso ESČP in dokumente Evropske unije ter Odbora za človekove pravice Združenih narodov, iz katerih izhaja, da se v kazahstanskih zaporih nečloveško in ponižujoče ravna z zaprtimi osebami. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat bi zato morala presoditi, ali obstaja nevarnost, da bo zahtevana oseba v Kazahstanu mučena oziroma podvržena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

-------------------------------
1 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Shteyn proti Rusiji z dne 18. 6. 2009: v citirani zadevi je ESČP ugotovilo kontradiktornost ugotovitev ruskih sodišč, ki so zoper pritožnika Yevgeniya Mikhaylovicha Shteyna odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti in mu hkrati odvzela potno listino, ob tem pa istočasno trdila, da pritožnik Rusije zaradi odvzema potne listine ne more zapustiti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 195, 195/2, 525, 525/1, 525/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTc0