VSRS Sodba XI Ips 38913/2019

Jedro

Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev. To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Obrazložitev

A.

1. Zoper zahtevano osebo I. K. je Republika Turčija razpisala mednarodno tiralico, zaradi storitve kaznivega dejanja članstva v ilegalni oboroženi organizaciji po drugem odstavku 168. člena v zvezi z 31. in 33. členom Kazenskega zakonika Turčije, št. 765, drugem odstavku v zvezi s 53. členom Kazenskega zakonika Turčije, št. 5237 in 5. členom Zakona o preprečevanju terorizma. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 5. 9. 2019 zoper zahtevano osebo na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila ekstradijski pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pri čemer pripor traja od 26. 7. 2019 dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo zagovornika zahtevane osebe zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o ekstradicijskem priporu vlaga zagovornik zahtevane osebe zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter zaradi kršitev določb Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI). V zahtevi navaja, da ni jasno razmerje med sodbo turškega sodišča iz leta 1995 in poznejšimi sodbami, kar po njegovi oceni predstavlja kršitev pogoja, določenega v 7. točki prvega odstavka 522. člena ZKP. Navaja, da kolikor bi sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon v delu, ki se nanaša na zastaranje izvršitve kazenskih sankcij, bi izvršitev kazni zahtevani osebi v Republiki Sloveniji zastarala že 2. 5. 2010. Navedeno po oceni zagovornika pomeni, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za predajo iz 6. točke prvega odstavka 522. člena ZKP. Zagovornik zatrjuje, da je zahtevana oseba v Zvezni republiki Nemčiji leta 1997 pridobila pravico do azila, ker so nemški organi v azilnem postopku ugotovili, da bi bil tujec v Republiki Turčiji izpostavljen ukrepom, ki so pravno relevantni za podelitev azila. Pri tem izpostavlja, da je bil tujcu azil podeljen na podlagi istih historičnih dogodkov in sodnega procesa v Turčiji leta 1995, kot so navedeni v mednarodni tiralici. Meni, da se v postopku izročitve zahtevane osebe znova presojajo okoliščine, ki so vodile v priznanje azila v Nemčiji leta 1997. V primeru ugoditve prošnji za izročitev, bi to pomenilo, da bo tujec izročen državi, kjer mu po ugotovitvah nemških državnih organov grozi preganjanje na osnovi rasne, verske, narodnostne oziroma politične pripadnosti. Pojasnjuje, da je bil sodni postopek v Republiki Turčiji izveden v nasprotju s pravnimi standardi Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), saj je bil senat Sodišča državne varnosti sestavljen med drugim tudi iz vojaškega sodnika, izrečene kazni pred omenjenim sodiščem pa so bile nesorazmerno visoke. Zaključuje, da je Interpol v obravnavani zadevi, po prijetju zahtevane osebe s strani slovenskih varnostnih organov, izbrisal rdečo tiralico, ker je ocenil, da je šlo za politični pregon oziroma za pregon na narodnostni podlagi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne preiskovalni sodnici v novo odločitev, oziroma, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da zahtevani osebi ekstradicijski pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina, ki je navedel, da je mogoče že na podlagi dejstva, da je tujec v Zvezni republiki Nemčiji zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, pridobil pravico do azila ter ob upoštevanju okoliščine, da je Interpol izbrisal tiralico zoper njega, ugotoviti, da prošnji za izročitev tujca ni mogoče ugoditi in je zato potrebno izročitveni pripor odpraviti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Zahteva navaja, da je zahtevana oseba v Zvezni republiki Nemčiji leta 1997 kot turški državljan pridobila pravico do azila, ker so nemški organi v azilnem postopku ugotovili, da bi bil v Republiki Turčiji izpostavljen ukrepom, ki so pravno relevantni za podelitev azila. Poudarja, da je bil tujcu azil podeljen na podlagi istih historičnih dogodkov in sodnega procesa v Turčiji leta 1995, kot so navedeni v mednarodni tiralici.

7. Izpostavljene navedbe zagovornika se sicer primarno ne nanašajo na zakonitost odrejenega ekstradijcijskega pripora, ampak zadevajo drugo fazo ekstradicijskega pripora, v okviru katere o izročitvi odloča minister, pristojen za pravosodje. Slednji na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP ne dovoli izročitve tujca, če ta uživa pravico pribežališča, če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje ali če obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Restriktivna razlaga omenjene zakonske določbe bi pomenila, da sodišče v postopku odločanja o izročitvenem priporu nima nobene možnosti presoditi navedb tujca o tem, da uživa pravico do pribežališča (azila), oziroma, da gre za politično kaznivo dejanje, ali da mu v državi prosilki grozi mučenje in nečloveško ravnanje. Vendar pa je zakonodajalec z zakonskim določilom tretjega odstavka 524. člena ZKP, ki predvideva, da se zoper tujca ne odredi pripor, če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna, sodišču dopustil možnost presoje obstoja zgoraj navedenih okoliščin, katerih dokončna presoja je sicer v rokah ministra, pristojnega za pravosodje. Možnost presoje obstoja političnega kaznivega dejanja, navedb o morebitni podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, oziroma obstoj političnega kaznivega dejanja, sodišču v primeru, da se tovrstne okoliščine izkažejo kot resnične, narekuje zavrnitev odreditve izročitvenega pripora oziroma njegovo odpravo.

8. Tovrstna prima facie presoja sodišča o pravici do azila zahtevane osebe ali o političnem kaznivem dejanju, izhaja že iz narave odločanja o ekstradicijskem priporu. Kolikor namreč sodišče te možnosti ne bi imelo, bi to lahko vodilo v situacijo, ko bi kljub ugotovljeni pravici do azila, zahtevana oseba bila v priporu do dokončne odločitve ministra o neizročitvi. Poleg tega v takšni situaciji, zaradi odsotnosti cilja, ki naj bi ga takšen pripor zasledoval, sploh ne bilo mogoče presoditi sorazmernosti pripora, kar bi predstavljalo kršitev prvega odstavka 20. člena Ustave.

9. V prid stališču, da ima sodišče že ob odreditvi ekstradicijskega pripora možnost presoditi določene okoliščine, ki so sicer predmet dokončne odločitve ministra, govori tudi z novelo ZKP-N (Ur. l. RS, št. 22/19) dodano besedilo 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ki sodišču nalaga obveznost, da presodi, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Omenjena zakonska določba se sicer še ne uporablja, vendar pa potrjuje stališče, da se sodišče tudi pri odločanju o ekstradicijskem priporu ne more izogniti presoji okoliščin, ki naj bi bile sicer pridržane ministru, pristojnemu za pravosodje. Pri tem velja izpostaviti tudi sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi C -216/18 PPU z dne 25. 7. 2018, v kateri je omenjeno sodišče zavzelo stališče, da mora zaprošeno sodišče države članice, ki odloča o predaji osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, kolikor se pokaže obstoj resnične nevarnosti, da bo zahtevani osebi kršena temeljna pravica do poštenega sojenja, zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državni članici, konkretno presoditi, ali za zahtevano osebo v primeru predaje obstaja taka nevarnost. Kolikor ima sodišče, ki odloča o predaji drugi državi članici in ga veže načelo medsebojnega zaupanja med pravosodnimi organi držav članic, možnost presoditi kršitve pravice do poštenega sojenja, to še v toliko večji meri (argument a fortiori) velja v primeru zatrjevanega političnega kaznivega dejanja ali pravice do azila, pri odločanju o izročitvi tretji državi (ki ni država članica Evropske Unije) zaradi izvršitve kazni po sodbi, ki je bila izrečena v nenavzočnosti.

10. V obravnavani zadevi je zahtevana oseba v Zvezni republiki Nemčiji pridobila pravico do azila. Iz odločbe z dne 12. 8. 1997, ki se nahaja na list. št. 71 in 72 ter iz njenega prevoda izhaja, da gre za turškega državljana, kurdske narodnosti, ki je v maju 1997 prišel v Nemčijo iz Turčije, kjer je bil izpostavljen okoliščinam, ki so bile pravnorelevantne za podelitev azila. Sodišče prve stopnje je na zagovornikove navedbe odgovorilo v 7. točki obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga za odpravo pripora z dne 22. 8. 2019. Pri tem je pojasnilo, da je tujcu na podlagi pridobitve nemškega državljanstva pravica do azila ipso iure prenehala. Preiskovalna sodnica je ob tem navedla, da je odločba nemških državnih organov o priznanju azila z dne 12. 8. 1997 v obrazložitvi skopa, zaradi česar ni mogoče ugotoviti okoliščin, ki so vodile v podelitev pravice do azila. Glede na navedeno je zaključila, da priznana pravica do pribežališča ne more vplivati na odločitev o odreditvi ekstradicijskega pripora. Zunajobravnavni senat je v 17. točki glede istovrstnih pritožbenih navedb pojasnil, da sodišče ob odločanju o ekstradijciskem priporu ne presoja, ali so razlogi za izročitev izpolnjeni, saj je to predmet kasnejšega postopka.

11. Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev.¹ To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati s sodiščem druge stopnje, ki je v okviru odločanja o pritožbi zavrnilo presojo vpliva azila, pridobljenega v Zvezni republiki Nemčiji na odrejeni ekstradicijski pripor.

12. Sodišče prve stopnje pa je svoje stališče o podeljeni pravici do azila in njenem vplivu na utemeljenost odreditve ekstradicijskega pripora, utemeljilo na napačni predpostavki. Izhajalo je namreč iz dejstva, da je zahtevani osebi pravica do azila s pridobitvijo nemškega državljanstva prenehala. Navedeno iz gledišča nemškega pravnega reda sicer drži, ne upošteva pa širšega konteksta in možnosti, da so v Republiki Turčiji še vedno podane okoliščine, zaradi katerih je bila tujcu že v osnovi podeljena pravica do pribežališča. V tem kontekstu nemški pravni red, kljub podelitvi državljanstva zahtevano osebo še vedno ščiti pred okoliščinami, zaradi katerih ji je bil podeljen azil. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne podmene, ni moglo opraviti celovite presoje vpliva pridobljene pravice do azila na utemeljenost odreditve ekstradicijskega pripora. Celovita presoja o tej okoliščini je v obravnavani zadevi za odločitev o odreditvi ekstradicijskega postopka bistvenega pomena, zato pomanjkanje razlogov o tem v sklepih obeh sodišč predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Zagovornik in zahtevana oseba sta v dosedanjem postopku poudarjala, da se izročitev tujca zahteva na podlagi političnega kaznivega dejanja. Tudi omenjenih trditev sodišči nista celovito presodili, kot to utemeljeno navaja zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je na istovrstne pritožbene navedbe odgovorilo, da v tej fazi ne vplivajo na odločitev o ekstradicijskem priporu, enako pa je v dvanajsti točki obrazložitve sklepa pojasnila tudi preiskovalna sodnica. S takšnimi stališči se ni mogoče strinjati. Ob upoštevanju zgoraj navedenih argumentov gre tudi pri vprašanju političnega kaznivega dejanja za okoliščino, ki jo je potrebno vsaj prima facie presoditi že pri odločanju o ekstradicijskem priporu. V obravnavani zadevi pa je ta presoja bistvenega pomena tudi iz razloga, ker se v spisu nahaja podatek, da je Interpol odstranil mednarodno tiralico zoper zahtevano osebo, zaradi kršitve 3. člena Interpolove ustave. Besedilo omenjenega člena govori ravno o prepovedi pregona na podlagi politične, narodne, verske ali rasne pripadnosti, zato je celovita presoja te okoliščine odločilne narave. Glede na to, da v sklepih sodišč prve in drugih stopnje ni zaslediti razlogov o tovrstni presoji, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

14. Glede na ugotovljeni kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika zahtevane osebe ugodilo in izpodbijana sklepa razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru I Ks 38913/2019 z dne 16. 10. 2019 pripor zoper zahtevano osebo že odpravljen, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo v novo odločitev.

-------------------------------
¹ Odločbe U-I-221/00 z dne 29. 6. 2000, Up-899/05 in U-I-304/05 z dne 10. 11. 2005.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 36/2020-11
• VSRS Sodba XI Ips 62087/2019
• UPRS Sodba IV U 4/2020-18