VSRS Sklep II Kr 33593/2019

Jedro

Obdolženi je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja prijet v Republiki Sloveniji. Zato mu je mogoče za kazniva dejanja, izvršena v tujini soditi na podlagi določb drugega odstavka 29. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 13. člena KZ-1.

Obdolženi je v zadnjih dveh mesecih pred prijetjem večkrat prečkal državno mejo, kar tudi kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil. V primeru, da bi odšel v Bosno in Hercegovino, kjer ima prijavljeno začasno bivališče, pa bi se lahko v celoti izognil kazenskemu postopku v Sloveniji, saj tudi Bosna in Hercegovina svojih državljanov ne izroča.

Način izvršitve kaznivih dejanj v povezavi z osebnimi okoliščinami obdolžencev, to je, da so vsi, razen obdolženega B., nezaposleni in brez rednih virov dohodka, pri čemer imata obdolženi P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok, so povsem konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogrozi premoženjska varnost ljudi.

Izrek

Pripor zoper obdolžene M. P., M. J., S. Đ. in M. B. se iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša še za dva meseca, to je do vključno 30. 11. 2019.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v Krškem je v teku preiskava zoper obdolžene: M. P., M. J., S. Đ. in M. B. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper vse štiri obdolžene je preiskovalna sodnica s sklepom I Kpd 33593/2019 z dne 2. 7. 2019 odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor je bil iz istih pripornih razlogov s sklepom izvenobravnavnega senata I Ks 33593/2019 z dne 29. 7. 2019 podaljšan do 30. 9. 2019 do 00:50 ure.

3. Državni tožilec je na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP predlagal, da se obdolžencem iz istih pripornih razlogov pripor podaljša še za dva meseca. V predlogu je navedel, da utemeljenost suma, da so vsi štirje obdolženci izvršili očitana kazniva dejanja izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in da se je utemeljenost suma z izvedbo dokazov tekom preiskave utrdila. Glede pripornega razloga begosumnosti je navedel, da so obdolženi P., J. in Đ. državljani Srbije, ki jih na Slovenijo nič ne veže, obdolženi B. pa je po narodnosti Bošnjak, državljan Slovenije ter Bosne in Hercegovine, pri čemer dejansko živi v Sarajevu. Ocenjuje, da navedene okoliščine kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženci na prostosti Republiko Slovenijo zapustili in se tako izognili kazenskemu postopku oziroma znatno otežili njegovo izvedbo. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je poudaril, da so obdolženci v krajšem obdobju izvršili večje število kaznivih dejanj v različnih evropskih državah, za izvršitev katerih je bila potrebna precejšnja logistika in iznajdljivost. Poudarja, da so obdolženi P., J. in Đ. nezaposleni in brez rednih virov dohodkov, pri čemer imata obdolžena P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok. Obdolženi B. je sicer upokojen in prejema pokojnino, vendar njegova vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj kaže, da si ravno z njimi pridobiva dodatna premoženjska sredstva.

4. S predlogom za podaljšanje pripora so bili seznanjeni obdolženci in njihovi zagovorniki. Obdolženi M. J. ter zagovorniki vseh štirih obdolžencev so podali odgovor na predlog in podaljšanju pripora nasprotovali. Vsi so v odgovorih navedli, da ni podan utemeljen sum izvršitve očitanih kaznivih dejanj, zagovorniki obdolženih B., Đ. in J. pa so nasprotovali tudi obstoju obeh pripornih razlogov.

5. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor še za tri mesece. Zoper vse štiri obdolžence je bila s sklepom preiskovalne sodnice I Kpr 33593/2019 z dne 24. 7. 2019 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 33593/2019 z dne 21. 8. 2019 uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Za navedeno kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Formalni pogoj za podaljšanje pripora je tako izpolnjen.

6. Odločanje o priporu obsega presojo, ali je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili kaznivo dejanje in ali na njihovi strani obstoji kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter ali je pripor neogiben za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Vsi štirje zagovorniki in tudi obdolženi J. navajajo, da ni podan utemeljen sum, da je vsak izmed obdolžencev na način, kot izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja. Obdolženi J. navaja, da v tujini avtomobilov ni najemal ampak le dve vozili pri renta car podjetjih v Sloveniji, kateri je vrnil, kar se je tekom preiskave potrdilo. Podaja svojo oceno, da bi v primeru, če bi držalo, da je ogoljufal tuja podjetja, bi to storil tudi v Sloveniji. S tem ponujanjem lastnega videnja dejanskega stanja utemeljenosti suma izvršitve kaznivih dejanj ne more omajati. Njegov zagovornik k temu dodaja, da noben pridobljen dokaz obdolženega J. neposredno ne povezuje z izvršitvijo kaznivih dejanj, to je najemom in odtujitvijo vozil. Tudi zagovornica obdolženega Đ., ki naj bi pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval na način, da je bil skupaj z voznikom M. J. v vozilu – predhodnici vozil, ki so predmet kaznivega dejanja, trdi, da obdolženi Đ. ni sodeloval pri najemu vozil in jih tudi nikoli ni vozil. Okoliščina, da je bil nekajkrat sopotnik M. J., s katerim sta skupaj delala za A. N., ne kaže na njegovo sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zagovornik obdolženega M. P., katerega vloga naj bi bila, da je vozila najemal in jih zatem vozil, ob prečkanju meje Evropske unije, navaja, da utemeljen sum ni podan, da je situacija popolnoma nasprotna temu, kar se zatrjuje v predlogu, česar vsebinsko ne obrazloži. Navaja, da dokaz, ki so bili izvedeni tekom preiskave niso povečali utemeljenosti suma in se tudi ne nanašajo neposredno na obdolženega P. Zagovornica obdolženega B., ki naj bi bil sopotnik v vozilih, ki so predmet kaznivega dejanja, navaja, da obdolženi v očitanem času ni bil v nobeni od Evropskih držav, kjer naj bi bila kazniva dejanja izvršena, torej na Poljskem, Češkem, Slovaškem in v Franciji.

8. Utemeljen sum, da so se vsi štirje obdolženci združili zato, da bi izvrševali goljufije in v času od začetka maja 2019 do konca junija 2019 na podlagi ponarejenih dokumentov v več državah Evropske unije, to je Poljski, Češki, Slovaški in Franciji najeli skupaj 8 vozil, ki so jih nato preko Republike Slovenije odpeljali izven območja Evropske unije in si tako na škodo rent a car podjetij pridobili protipravno premoženjsko korist v skupni višini najmanj 250.000,00 EUR, pri čemer so delovali na podlagi predhodnega dogovora o razdelitvi vlog, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, ki temelji na dokazih, zbranih med predkazenskim postopkom. Glede na to, da je sklep o uvedbi preiskave pravnomočen se ob odločanju o podaljšanju pripora preizkuša zgolj, ali se je utemeljenost suma z dokazi, izvedenimi tekom preiskave omajala do te mere, da utemeljen sum ni več podan.

9. Glede navedb obdolženega J., da je kazniva dejanja izvršil v drugih državah in ne v Sloveniji, zaradi česar bi te države, v kolikor bi kazniva dejanja tam dejansko izvršil, razpisala tiralico in zahtevale, da se mu tam sodi, je potrebno poudariti, da je bil obdolženi ob izvršitvi kaznivega dejanja prijet v Republiki Sloveniji. Zato mu je mogoče za kazniva dejanja, izvršena v tujini soditi na podlagi določb drugega odstavka 29. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 13. člena KZ-1. Prav tako ne morejo biti predmet preizkusa s strani obdolženega J. zatrjevane nepravilnosti ob njegovem prijetju.

10. Utemeljene so navedbe v predlogu državnega tožilca, da je pri obdolžencih P., J. in Đ. še vedno podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor edino sredstvo, ki bo zagotovil njihovo navzočnost v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji. Obdolženi P., J. in Đ. so državljani Republike Srbije, kjer tudi živijo in jih na Slovenijo nič ne veže. Zato je pritrditi državnemu tožilcu, da je podana realna nevarnost, da bi na prostosti našo državo, kjer zoper njih teče kazenski postopek, v katerem je zagrožena relativno visoka zaporna kazen, zapustili. Pri tem je treba upoštevati, da v primeru, da bi se obdolženi vrnili v svojo domovino Srbijo, ne bi bilo mogoče doseči njihove izročitve naši državi, saj Srbija svojih državljanov ne izroča. Obljuba, da se bo na pozive sodišča v Sloveniji obdolženi Đ. odzival, kot to navaja njegov zagovornik v odgovoru, ni učinkovit ukrep, ki bi omogočil zagotovitev navzočnosti obdolženega Đ. v kazenskem postopku v naši državi. S strani obdolženega J. izpostavljene bolezni ne morejo vplivati na obstoj nobenega od obeh pripornih razlogov. Zagovornik obdolženega J. je v odgovoru navedel, da se sklicuje na dosedanje navedbe v vlogah in na zagovor obdolženega glede neobstoja pripornega razloga begosumnosti. Ker teh navedb ni konkretiziral, jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

11. Pritrditi je državnemu tožilcu, da je priporni razlog begosumnosti podan tudi pri obdolženemu B., kateri je sicer državljan Slovenije, pri čemer prejema v naši državi pokojnino in ima tukaj stanovanje in stalno prebivališče. Navedeni je namreč hkrati tudi državljan Bosne in Hercegovine in ima začasno bivališče v Sarajevu, kjer prebivata tudi njegova mama in oče. Državni tožilec utemeljeno izpostavlja, da je obdolženi v zadnjih dveh mesecih pred prijetjem večkrat prečkal državno mejo, kar tudi kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil. V primeru, da bi odšel v Bosno in Hercegovino, kjer ima prijavljeno začasno bivališče, pa bi se lahko v celoti izognil kazenskemu postopku v Sloveniji, saj tudi Bosna in Hercegovina svojih državljanov ne izroča. Zato ni pritrditi njegovemu zagovorniku, da pripor ni nujen ukrep za zagotovitev navzočnosti obdolženega pri čemer zagovornikova navedba, da se bo obdolženi udeleževal postopka ne zadošča za zaključek, da begosumnost ni podana. Okoliščina, da je obdolženi B. tudi državljan Republike Slovenije in da imajo države članice Evropske unije za medsebojno izročanje obdolžencev na razpolago učinkovit ukrep, to je Evropski nalog za prijetje in predajo, ne more vplivati na zaključek, da je na strani obdolženega podan priporni razlog begosumnosti. Ukrep Evropskega naloga za prijetje in predajo velja zgolj med članicami Evropske unije in je učinkovit zgolj v primeru, da je znano, na katerem naslovu v Evropski uniji se obdolženi nahaja. Tudi ni pritrditi zagovorniku, da je priporni razlog begosumnosti podan samo v primeru, da obdolženi izkaže subjektivna ravnanja, ki bi izkazovala begosumnost.

12. Na podlagi vsega navedenega je tudi po oceni Vrhovnega sodišča podana tako visoka stopnja nevarnosti, da bi obdolženi na prostosti našo državo zapustili in s tem onemogočili oziroma bistveno otežili možnost izvedbe kazenskega postopka, da je pripor edini ukrep, ki nevarnost pobega učinkovito prepreči.

13. Prav tako je pritrditi državnemu tožilcu, da podatki spisa dajejo podlago za zaključek, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi na prostosti ponavljali kazniva dejanja goljufij na škodo rent a car podjetij, s katerimi bi ogrozili premoženjsko varnost. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi obdolženi v roku manj kot dveh mesecev najeli in si potem prisvojili osem vozil v različnih državah članicah Evropske unije, s čimer naj bi si pridobili protipravno premoženjsko korist v znesku najmanj 250.000,00 EUR. Na izvršitev kaznivega dejanja naj bi se dobro pripravili tako, da naj bi si pridobili ponarejen dokumente, vključno z dvema bančnima karticama in ustanovili podjetje B., vsa vozila najeta na področju Evropske unije naj bi zatem preko mejnega prehoda Obrežje odpeljali iz Evropske unije, pri čemer naj bi bila vloga vsakega izmed njih pri izvrševanju kaznivih dejanj premišljena in v naprej določena, kar kaže na organizirano in kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj. Navedeno v povezavi z njihovimi osebnimi okoliščinami, to je, da so vsi obdolženi, razen obdolženega B. nezaposleni in brez rednih virov dohodka, pri čemer imata obdolženi P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok, so povsem konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogrozi premoženjska varnost ljudi. Zato ni pritrditi zagovorniku obdolženega Đ., da ponovitvena nevarnost ni dovolj konkretizirana. Njegove navedbe, da je obdolženi tisti, ki mora preživljati družino, dva mladoletna otroka in bolnega očeta, pa obstoja ponovitvene nevarnosti ne morejo omajati, temveč jo kvečjemu utrjujejo, saj je obdolženi ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici povedal, da je brez rednih mesečnih dohodkov in da tudi žena ni zaposlena. Nekonkretiziranih navedb zagovornika obdolženega J., da se glede izpodbijanja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sklicuje na predhodne navedbe in na obdolženčev zagovor, pa Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

14. Vrhovno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da je tudi na strani obdolženega B., ki sicer prejema pokojnino v Republiki Sloveniji v znesku 670,00 EUR, podana realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zaradi katerih zoper njega teče kazenska preiskava. Okoliščina prejema pokojnine obdolženega naj bi v preteklosti ne odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj, poleg tega ni mogoče spregledati, da je ob zaslišanju pri preiskovalni sodnici povedal, da je stanovanje v Postojni, katerega lastnik je, obremenjeno s hipoteko. Navedene osebne okoliščine na strani obdolženega B., kljub temu, da je njegovo premoženjsko stanje nekoliko ugodnejše kot pri ostalih obdolžencih, tudi po oceni Vrhovnega sodišča napotujejo na realen zaključek, da je podana nevarnost, da bi obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, s katerimi naj bi si obdolženci zagotovili precejšnjo premoženjsko korist. Navedbe njegove zagovornice, ki navaja, da obdolženi zavrača očitke, da si je z izvrševanjem kaznivega dejanja pridobil dodatna premoženjska sredstva za preživljanje, so brez uspešne. Na podlagi vsega navedenega ter ob upoštevanju, da je obdolžencem nadaljevanje izvrševanje izvrševanja kaznivih dejanj preprečilo zgolj prijetje na mejnem prehodu Obrežje ob prevozu Audija A6, najetega v Bratislavi, preko mejnega prehoda Obrežje v noči z 29. na 30. 6. 2019, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča podaljšanje ukrepa pripora vsem štirim obdolžencem neogibno potrebno zaradi preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj in s tem zagotovitve premoženjske varnosti ljudi.

15. Kot izhaja iz predloga državnega tožilca in navedb preiskovalne sodnice, le ta preiskave ni mogla zaključiti iz razloga, ker je potrebno pridobiti dokumentacijo iz štirih držav Evropske unije, za pridobitev katere je sodnica že izdala Evropske preiskovalne naloge, prav tako mora v postopku mednarodne pravne pomoči zaslišati pričo iz Srbije. Splošno znano dejstvo je, da pridobivanje dokazov iz tujine v postopku pravosodnega sodelovanja in mednarodne pravne pomoči zahteva določen čas, zato je po oceni Vrhovnega sodišča predlog za podaljšanje pripora še za dva meseca utemeljen. Obdolženci so utemeljeno osumljeni, da naj bi kazniva dejanja izvršili v tujini, v več državah, zato ugovoru zagovornika obdolženega Đ. v odgovoru, da okoliščina, da je potrebno dokaze pridobiti v postopku mednarodne pravne pomoči ne more biti razlog za podaljšanje pripora, ni mogoče pritrditi, saj je tovrsten način pridobitve dokazov posledica načina izvršitve kaznivega dejanja. Trditve obdolženega J., da dokazni predlogi tožilstva ne bodo uspešni, saj se dokazi, ki naj bi se pridobili iz tujine, tam ne nahajajo, ne presegajo obdolženčeve, z ničemer podkrepljene prognoze. Upoštevaje, da je potrebno dokaze pridobivati iz tujine, je potek postopka v skladu s pravico obdolžencev do sojenja v razumnem roku. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podaljšanje pripora za dva meseca, to je do vključno 30. 11. 2019 razumno in da s tem pravica obdolžencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne bo kršena.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2022

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)
• Sodba I Ips 441/2007
• Sodba I Ips 189/2005