VSRS Sodba XI Ips 36348/2019

Jedro

Obdolžencu je bil prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 6. 8. 2019, vendar v zakonskem roku pritožbe zoper sklep ni vložil. Navedeno pomeni, da je sklep o priporu postal pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, pa je dovoljena.

Izdelava pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z obrazložitvijo ter priprava ustreznega prevoda v tuj jezik, ni vedno mogoča v rokih, ki jih predpisuje ZKP. Navedeno velja še zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah ter v situacijah, ko gre za tolmačenje v tuje jezike, za katere primanjkuje (sodnih) tolmačev. Seveda je za to dolžna poskrbeti država, vendar v vseh primerih je to objektivno nemogoče. V tovrstnih primerih je morebitno prekoračitev osemiinštirideseturnega roka in s tem kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, predvsem ali je navedena okoliščina vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Vprašanje prevodov izdanih sklepov in možnost seznanitve obdolženca z razlogi za pripor v jeziku, ki ga razume, primarno ne izhaja iz drugega 20. člena Ustave, temveč predvsem iz pravice do izjave, kot sestavnega dela enakega varstva pravic ter iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zlasti omenjeni jamstvi varujeta obdolženčevo subjektiviteto in preprečujeta, da bi postal objekt kazenskega postopka. V ti pravici pa obdolžencu, kljub poznejši vročitvi prevoda pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora, ni bilo poseženo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženega U. R. s sklepom z dne 14. 7. 2019 odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer pripor traja od 13. 7. 2019 dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom z dne 18. 7. 2019 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornica vlaga zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 19., 20., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V zahtevi navaja, da sklep preiskovalne sodnice ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi ni naredilo logičnega sklepa, na podlagi katerih dejstev je prišlo do zaključka o utemeljenem sumu, kar po zagovorničini oceni predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe. Trdi, da je pomanjkljivosti sklepa preiskovalne sodnice nadomestil zunajobravnavni senat s svojimi ugotovitvami, izmed katerih je bila ugotovitev o potnem listu, najdenem v obdolženčevem vozilu, celo protispisna. Meni, da novih ugotovitev v sklepu zunajobravnavnega senata obdolženec ne more več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, kar naj bi predstavljalo kršitev 25. člena Ustave. Zahteva navaja, da obdolženec vse do 22. 7. 2019 ni prejel prevoda nobene izmed odločb o odvzemu prostosti. Poudarja, da obdolženec ne razume, kaj se mu očita, ker še vedno ni prejel pisne obrazložitve o odvzemu osebne svobode v jeziku, ki ga razume. Takšna situacija po zagovorničinem stališču predstavlja kršitev tretjega odstavka 9. člena ZKP in kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP, ki sta vplivali na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj nezmožnost seznanitve z razlogi za odvzem prostosti v jeziku, ki ga razume, obdolžencu onemogoča učinkovito pravno sredstvo. Zagovornica navaja, da sta prekršeni tudi določili tretjega odstavka 19. člena in drugega odstavka 20. člena Ustave. Glede pripornega razloga begosumnosti navaja, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta jasnih in razumljivih razlogov, ampak je obrazložitev obeh sklepov arbitrarna, saj zgolj okoliščini, da je obdolženec pakistanski državljan, s prebivališčem v Republiki Italiji in visoka predpisana kazen, naj ne bi zadoščali za zaključek o obstoju begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi pravnomočni sklep o odreditvi pripora.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovori vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki je navedel, da utegne imeti zahteva prav, ko opozarja na krištve določb postopka in Ustave, ker obdolženec ni pravočasno prejel pisnih odločb o priporu, prevedenih v jezik, ki ga razume. Pojasnjuje, da omogočanje obdolžencu, da uporablja svoj jezik in se v njem seznanja z listinami v postopku, ni zgolj v funkciji obrambe stricto sensu temveč je določeno predvsem zato, da je obdolžencu varovan status subjekta v kazenskem postopku.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki je podala izjavo in v njej vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Zahteva navaja, da obdolženec ni prejel nobene izmed pisnih odločb o odvzemu prostosti, vključno z izpodbijanima sklepoma, prevedenih v jezik, ki ga razume. Glede na takšne navedbe zahteve, je Vrhovno sodišče opravilo poizvedbo pri Okrožnem sodišču v Novem mestu o vročitvi prevodov obeh izpodbijanih sklepov obdolžencu. Kolikor bi se namreč trditve zagovornice izkazale kot točne, bi to pomenilo, da obdolženec ni imel možnosti pravnega sredstva zoper sklep o odreditvi pripora, kar bi vplivalo na pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora in s tem na dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti. Iz pridobljenih podatkov izhaja, da je bil obdolžencu prevod sklepa o odreditvi pripora vročen dne 6. 8. 2019, vendar v zakonskem roku pritožbe zoper sklep ni vložil. Navedeno pomeni, da je sklep o priporu postal pravnomočen, zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica, pa je dovoljena.

7. Zagovornica z navedbami, da obdolžencu še ni bil vročen pisni prevod nobene izmed odločb o odvzemu prostosti, uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena ZKP in tretjim odstavkom 202. člena ZKP. Zatrjuje tudi, da je podana kršitev drugega odstavka 20. člena Ustave, ki zahteva, da mora biti priprti osebi najkasneje v 24 urah po odreditvi pripora vročena pisna, obrazložena odločba, zoper katero ima oseba možnost pritožbe.

8. V obravnavani zadevi je bila obdolžencu po podatkih spisa vzeta prostost 13. 7. 2019 ob 00.53 uri. Pred preiskovalno sodnico je bil priveden 14. 7. 2019 ob 16.18 uri, sklep o priporu pa je bil izdan 16. 7. 2019 in nato vročen obdolžencu ter njegovi zagovornici v roku oseminštiridesetih ur od privedbe k preiskovalni sodnici. Zoper sklep o odreditvi pripora je zagovornica vložila pritožbo o kateri je odločil zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom z dne 18. 7. 2019. Prevod sklepa o odreditvi pripora v urdu jezik je bil obdolžencu vročen 6. 8. 2019.

9. Določba tretjega odstavka 202. člena ZKP nalaga sodišču, da v roku osemiinštiridesetih ur obdolžencu vroči pisni odpravek sklepa o priporu, vendar pa je navedeno določilo v primerih, ko je priprta oseba tujec, potrebno razlagati v povezavi s tretjim odstavkom 9. člena ZKP, ki sodišču nalaga, da obdolžencu zagotovi tudi prevod sodnih pisanj. Izdelava pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora z obrazložitvijo ter priprava ustreznega prevoda v tuj jezik, namreč ni vedno mogoča v rokih, ki jih predpisuje ZKP. Navedeno velja še zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah ter v situacijah, ko gre za tolmačenje v tuje jezike, za katere primanjkuje sodnih tolmačev. Seveda je za to dolžna poskrbeti država, vendar v vseh primerih je to objektivno nemogoče. V tovrstnih primerih je morebitno prekoračitev osemiinštirideseturnega roka in s tem kršitev tretjega odstavka 202. člena ZKP potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, predvsem ali je navedena okoliščina vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

10. V obravnavani zadevi je nesporno, da obdolženec ni bil priprt brez pisne sodne odločbe. Sodišče je sklep o odreditvi pripora v slovenskem jeziku izdelalo in vročilo obdolžencu ter zagovornici v zakonskem roku, medtem ko je bil prevod pisnega odpravka sklepa obdolžencu vročen pozneje. Pri tem je potrebno upoštevati okoliščino, da je bilo obdolžencu že na samem zaslišanju pred preiskovalno sodnico zagotovljeno ustno tolmačenje, v okviru katerega mu je bila prevedena vsebina očitkov in odločitev sodišča o odreditvi pripora. Navedbe zagovornice, da obdolženec še vedno ni seznanjen z vsebino očitkov v predmetnem kazenskem postopku, torej ne držijo. Hkrati ni mogoče spregledati dejstva, da je vsem slovenskim sodiščem na voljo zgolj en sodni tolmač za urdu jezik, ki je zaradi velikega števila kazenskih postopkov, povezanih s kaznivimi dejanji po 308. členu KZ-1, zelo obremenjen. Ob upoštevanju takšnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve, poznejša vročitev prevoda pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora ni vplivala na zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

11. Hkrati obdolžencu ni bilo poseženo v jamstvo iz drugega odstavka 20. člena Ustave. Pritrditi je mogoče vrhovnemu državnemu tožilcu, da pravica do uporabe lastnega jezika, ni le v funkciji obrambe, temveč je namenjena predvsem varovanju obdolženčevega statusa subjekta v kazenskem postopku. Navedeno pa pomeni, da vprašanje prevodov izdanih sklepov in možnost seznanitve obdolženca z razlogi za pripor v jeziku, ki ga razume, primarno ne izhaja iz drugega 20. člena Ustave, temveč predvsem iz pravice do izjave, kot sestavnega dela enakega varstva pravic ter iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zlasti omenjeni jamstvi varujeta obdolženčevo subjektiviteto in preprečujeta, da bi postal objekt kazenskega postopka. V ti pravici pa obdolžencu, kljub poznejši vročitvi prevoda pisnega odpravka sklepa o odreditvi pripora, ni bilo poseženo. Obdolženec se je že na pripornem naroku preko sodnega tolmača imel možnost izjaviti o podanem predlogu za pripor. Z vročitvijo prevoda pisnega odpravka sklepa pa se je lahko seznanil tudi z razlogi za odreditev pripora in imel možnost vsebinsko izpodbijati odločitev sodišča v okviru rednega pravnega sredstva.

12. Zagovornica ocenjuje, da je bila v predmetni situaciji kršena pravica iz tretjega odstavka 19. člena Ustave, saj obdolženec ni prejel ustreznega prevoda odločbe o odvzemu prostosti. Določilo tretjega odstavka 19. člena Ustave, kakor tudi s tem povezani zagovorničini očitki, se nanašajo na kršitve, povezane s policijskim pridržanjem, katerega zakonitost pa ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora.¹

13. Zahteva sklepu sodišča prve stopnje očita, da je obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi v obrazložitvi manjkal logični sklep, na podlagi katerih dejstev je sodišče prišlo do zaključka o obstoju utemeljenega suma. Zagovornica dodaja, da zoper nejasno in nerazumljivo obrazložen sklep ni bila mogoča kvalitetna pritožba, kar po njeni oceni predstavlja tudi kršitev pravice do obrambe.

14. Sodišče prve stopnje je v prvi točki obrazložitve navedlo priloge kazenske ovadbe iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Hkrati je pojasnilo, da utemeljenost suma izhaja tudi iz zapisnikov o zaslišanju dveh ilegalnih prebežnikov. V nadaljevanju obrazložitve je podrobno povzelo vsebino zbranih obvestil in vsebino zapisnika o zaslišanju ilegalnih prebežnikov ter obdolženčev zagovor. V sedmi točki obrazložitve se je opredelilo do vsebine zagovora obdolženca in presodilo, da ni omajal utemeljenega suma. Na podlagi takšne obrazložitve se ni mogoče strinjati z očitki zagovornice, da sklepu sodišča prve stopnje manjkajo razlogi o obstoju utemeljenega suma. Hkrati je bilo očitano ravnanje, glede na trenutno fazo kazenskega postopka, konkretizirano do mere, da je obdolžencu omogočalo nemoteno izvrševanje pravice do obrambe. Uveljavljani kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe zato nista podani. V luči navedenega pa se kot neutemeljeni izkažejo tudi očitki, da naj bi zunajobravnani senat v sklepu nadomeščal domnevno pomanjkljive ugotovitve preiskovalne sodnice in s tem obdolžencu onemogočil izpodbijanje dejanskega stanja v okviru rednih pravnih sredstev. Iz desete točke obrazložitve sklepa je namreč razvidno, da se je zunajobravnani senat oprl le na tiste dejanske ugotovitve, ki so bile navedene že v prvostopenjskem sklepu. Kolikor pa je sodišče argumentiralo, da se obdolženci na območju, s katerim jih ne povezuje nobena okoliščina in na katerem pogosto potekajo prehodi ilegalnih prebežnikov, niso tam znašli po naključju, pa pri tem ne gre za nove dejstvene ugotovitve, ampak za sklepanje sodišča. Izpostavljeno sklepanje se je nanašalo na pritožbene očitke zagovornice o pomanjkanju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, zato zunajobravnani senat s takšno argumentacijo že po naravi stvari ni mogel poseči v obdolženčevo pravico do pravnega sredstva kot to zatrjuje zagovornica.

15. Zahteva sklepu sodišča druge stopnje očita protispisnost v delu, v katerem navaja, da je bil pri ogledu avtomobila Range Rover najden pakistanski potni list na ime soobdolženca U. M., ki je vozil kombinirano vozilo Citroen Jumpy z ilegalnimi prebežniki. Uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz zapisnika o ogledu osebnega vozila Range Rover (list. št. 46 in 47 sodnega spisa), ki ga je vozil obdolženec, izhaja, da se je omenjeni potni list nahajal v obdolženčevem vozilu, kot je to navedeno v deseti točki obrazložitve sklepa zunajobravnanega sklepa. Kolikor pa zagovornica zatrjuje, da oseba na sliki potnega lista ni soobdolženec U. M., ampak druga oseba, s tem izpodbija dokazno oceno sodišča in na ta način uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Glede pripornega razloga begosumnosti zahteva trdi, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta jasnih in razumljivih razlogov, ampak je obrazložitev obeh sklepov arbitrarna, saj zgolj okoliščini, da je obdolženec pakistanski državljan, s prebivališčem v Republiki Italiji in visoka zagrožena kazen, naj ne bi zadoščali za zaključek o obstoju begosumnosti. Navaja, da sodišče ni ugotovilo aktivnega ravnanja, ki bi kazalo na obdolženčevo begosumnost. Sodišči nižje stopnje sta se pri zaključku o begosumnosti oprli na to, da gre pri obdolžencu za pakistanskega državljana, ki ima stalno prebivališče v Republiki Italiji, torej v drugi državi, katere državljan je sicer. Hkrati sta svojo presojo oprli na okoliščino, da ga na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar, nenazadnje pa tudi na visoko zagroženo kazen, ki bi mu lahko predstavljala motiv za beg. Obe sodišči sta se opredelili tudi do navedb zagovornice, da ima obdolženec urejeno življenje v Republiki Italiji, pri čemer je slednja tudi članica Evropske unije, kar naj bi omogočalo obdolženčevo predajo preko evropskega pripornega naloga. Ob upoštevanju vsega navedenega sta pretehtali, da so zgoraj navedene okoliščine tako intenzivne narave, da že same po sebi, kljub odsotnosti izkazanih aktivnih ravnanj, omogočajo zaključek o nevarnosti obdolženčevega pobega. Izpostavljena argumentacija obeh sodišč nižje stopnje je razumna, hkrati pa temelji na prepričljivih in z dejanskimi okoliščinami podprtimi argumenti, zato ni utemeljen očitek o kršitvi določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb postopka niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 13405/2018 z dne 24. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 142/2018
• VSL Sodba PRp 325/2019
• VSRS Sodba IV Ips 10/2022