VSRS Sklep II Ips 230/2018

Jedro

V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) ne pomeni spremembe tožbe.

Da bi upravičenec (v konkretnem primeru tožnik) pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbil, bi moral (med drugim) zatrjevati, da je bil slednji v trenutku, ko je dejanje opravil, insolventen. Če je ves čas postopka trdil le, da to vprašanje ni pomembno, zgolj okoliščina, da naj bi insolventnost v trenutku sklenitve darilne pogodbe izhajala iz predloženih listin, ne zadošča. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, namreč njihove pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je v letu 2010 svojemu sinu (tožencu) podaril svoj solastniški delež na treh nepremičninah. Leta 2014 se je nad tožnikom začel postopek osebnega stečaja. Stečajni upravitelj je navedeno pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbijal (275. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Trdil je, da se je zaradi spornega darila vrednost tožnikovega premoženja zmanjšala in da zato, ker je šlo za neodplačno razpolaganje med ožje povezanimi osebami, ni pomembno, ali je toženec vedel, da je tožnik insolventen (kar je sicer subjektivni pogoj izpodbojnosti). Zahtevek je med postopkom večkrat preoblikoval, nazadnje po pozivu sodišča prve stopnje na drugem naroku za glavno obravnavo.

2. Sodišče prve stopnje je temu, po drugem naroku postavljenemu zahtevku, delno ugodilo tako, da je razveljavilo učinke razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v sporni darilni pogodbi ter ugotovilo, da je na podlagi te vknjižbe opravljen vpis lastninske pravice toženca v zemljiško knjigo neveljaven. Odredilo je, da se njegova lastninska pravica iz zemljiške knjige izbriše in se ponovno vknjiži lastninska pravica tožnika. Zavrnilo pa je zahtevka za izročitev spornih nepremičnin tožeči stranki in za razveljavitev učinkov zavezovalnega pravnega posla. Toženi stranki je v plačilo naložilo tožnikove pravdne stroške.

3. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke (eno je vložil odvetnik, drugo sam toženec) zavrnilo.

4. Zoper takšno sodbo (v zvezi z obsodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje) je toženec predlagal dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 36/2018 predlogu ugodilo in revizijo dopustilo, zaradi odločitve o vprašanjih:

1) Ali sprememba in razširitev vsebine tožbenega predloga predstavlja spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, četudi tožnik v pravdi ves čas zasleduje isti cilj, v smislu uveljavitve določenega materialnopravnega zahtevka?

2) Ali je sodišče preseglo tožnikove trditve v zvezi z obstojem insolventnosti stečajnega dolžnika v času sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja?

5. Skladno z navedenim sklepom, je toženec pravočasno vložil dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve (ali druge) stopnje v novo sojenje.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem toženec ponavlja, da je tožnik najprej zahteval razveljavitev darilne pogodbe (in ne učinkov zemljiškoknjižnega dovolila) ter dovolitev svoje vknjižbe (brez sočasne ugotovitve neveljavnosti obstoječe vknjižbe in izbrisa toženca). Čeprav je toženec ves čas opozarjal na nepravilnost postavljenega zahtevka, se tožnik na to ni odzval. Zahtevek je pravilno (skladno z določbami 275. člena ZFPPIPP) oblikoval šele po tem, ko ga je k temu pozvalo sodišče. Šele tedaj je zahteval razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla in postavil izbrisni zahtevek.

8. Meni, da zgolj to, da tožnik ves čas zasleduje isti cilj pravde, ne pomeni, da vsebinske prilagoditve tožbenega predloga niso spremembe tožbe. Nižji sodišči naj bi preveč poenostavljeno izenačili tožnikov cilj pravde in tožbeni predlog, ki odraža njegov zahtevek.

9. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem toženec poudarja, da je insolventnost stečajnega dolžnika v trenutku, ko opravi izpodbijano dejanje, posebna predpostavka za njegovo izpodbijanje. Nižji sodišči naj bi takšno stališče podali, nato pa tožnikovo insolventnost ugotovili na podlagi priloženih dokazov. Navaja, da tožnik navedb o insolventnosti ni nikoli podal - predložil je le različne listine, brez pojasnila, kaj z njimi dokazuje. Namesto trditev o tožnikovi (in)solventnosti v relevantnem obdobju naj bi trdil, da to vprašanje ni relevantno. Višjemu sodišču očita, da je pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave zavrnilo z navedbo, da tožnikovo zmotno vztrajanje pri stališču, da sama insolventnost tožnika v relevantnem obdobju ni pomembna, ne pomeni, da ta svoje insolventnosti ni zatrjeval. Ob tem naj ne bi povedalo, kdaj naj bi tožnik relevantne trditve podal. Iz vlog v spisu pa naj bi bilo očitno, da jih ni. Poudarja, da dokazi, ki jih stranka vloži v spis, njenih trditev ne morejo nadomestiti.

O utemeljenosti revizije

10. Revizija je utemeljena.

O prvem dopuščenem vprašanju

11. Po prvem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Vprašanje identitete (istovetnosti) tožbenega zahtevka je eno najpomembnejših vprašanj civilnega procesnega prava. Teorije o tem, kdaj je podana, so izrazito raznolike.¹ Sodna praksa večinsko sprejema teorijo ekvivalence. Gre za stališče, da je identiteta zahtevka podana, če je podana tako identiteta tožbenega predloga kot identiteta dejanskega stanja, na podlagi katerega se zahtevek uveljavlja (če je torej pravno razmerje, vsebovano v enem zahtevku, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz drugega zahtevka).

12. V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Najprej je tako zahteval razveljavitev darilne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na način, da se v zemljiško knjigo ponovno vpiše njegova lastninska pravica. Na koncu pa je (brez spremembe trditvene podlage) zahtevek preoblikoval tako, da ga je prilagodil določbam 275. člena ZFPPIPP in 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK‑1). Zahteval je torej razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila² v razmerju med strankama³, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo⁴, izbris te vknjižbe⁵ in ponovno vknjižbo svoje lastninske pravice. Čeprav se je sam tožbeni predlog s tem na videz spremenil, je tožbeni zahtevek ostal vsebinsko enak.⁶ Njegova identiteta se je ohranila. Bistvo zahtevka, oprtega na tretji odstavek 275. člena ZFPPIPP, je (ne glede na deklaracijo o inter partes učinkih – prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP), da se spremeni zemljiškoknjižno stanje⁷. Tej pravni posledici v svojem bistvu ustrezata tako prvotno oblikovani kot kasneje popravljeni zahtevek. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) pa, skladno z že večkrat zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča,⁸ ne pomeni spremembe tožbe.

13. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem je tako revizija neutemeljena, odločitev nižjih sodišč pa pravilna.

O drugem dopuščenem vprašanju

14. Nižji sodišči pravilno ugotavljata, da je insolventnost (bodočega) stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja, posebna (samostojna) predpostavka za uspeh z izpodbojnim zahtevkom po ZFPPIPP. Dokler je dolžnik plačilno sposoben, se lahko po prosti presoji na novo zadolžuje, obremenjuje svoje premoženje ter le tega odsvaja. Prav tako lahko sam odloča, kako bo obveznosti izpolnjeval. Neodvisno od tega, kateri upnik bo poplačan prvi, bodo prej ali slej poplačani vsi. Po nastanku insolventnosti pa dolžnikov finančni položaj izpolnitve vseh obveznosti ne omogoča več. Zato odločitev o tem, kakšne obveznosti bo prevzemal in kako jih bo izpolnjeval (katere bo izpolnil in katerih ne), ne more več biti v njegovi sferi. Upnikom je treba zagotoviti enake možnosti poplačila. In prav temu so namenjene določbe ZFPPIPP, ki dolžniku (po nastanku insolventnosti) nalagajo posebne zapovedi in prepovedi. Pred tem potrebe po takšnem varstvu upnikov ni. To pa pomeni, da dejanja, ki sicer nasprotujejo prepovedim in zapovedim iz ZFPPIPP, a so storjena v času, ko dolžnik ni insolventen, ne morejo biti izpodbojna po pravilih tega zakona.⁹

15. Da bi torej upravičenec (v konkretnem primeru tožnik) pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbil, bi moral (med drugim) zatrjevati, da je bil slednji v trenutku, ko je dejanje opravil, insolventen. To še posebej velja, kadar toženec izpolnitvi te predpostavke nasprotuje. In prav to se je zgodilo v obravnavanem primeru. Toženec je (kot ugotavljata obe nižji sodišči) ugovor, da tožnik v času sklenitve darilne pogodbe ni bil insolventen, podal že v odgovoru na tožbo. Tožnik bi tako moral to dejstvo najmanj jasno in izrecno zanikati.¹⁰ Če je (kot navaja revident) ves čas postopka trdil le, da to vprašanje ni pomembno, zgolj okoliščina, da naj bi insolventnost v trenutku sklenitve darilne pogodbe izhajala iz predloženih listin, ne zadošča. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, namreč njihove pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

16. Revident je že v pritožbi navedel, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je tožnik v relevantnem obdobju bil insolventen, sprejelo mimo tožnikove trditvene podlage in da je vse ugotovitve v zvezi s tem razbralo iz dokaznih listin. Poudaril je tudi, da je tožnik ves čas postopka zmotno vztrajal na stališču, da njegova insolventnost v času sklenitve darilne pogodbe ni relevantna. Sodišču prve stopnje je očital kršitve razpravnega načela (5. in 7. člen ZPP) ter pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

17. Višje sodišče je na povzete očitke odgovorilo zgolj z navedbo, da zmotno vztrajanje pri zgoraj navedenem stališču ne pomeni, da (tožnik) svoje insolventnosti v kritičnem obdobju, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, ni zatrjeval. Ob navedeni ugotovitvi pa ni z ničemer pojasnilo, kdaj in kje naj bi tožnik takšne trditve podal. S tem je tožencu na (odločilne) pritožbene navedbe (da teh trditev ni bilo) odgovorilo le navidezno (z golim zanikanjem). Ker se do njih ni vsebinsko opredelilo, mu revident utemeljeno očita pomanjkljivo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), ki je prerasla v kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena toženčeva pritožba (I. točka izreka) in v stroškovnem delu (III. točka izreka) razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Glej: D. Wedam Lukič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (ur. A. Galič, L. Ude), str. 179 do 194.
² Prvotno zahtevana razveljavitev celotne darilne pogodbe vključuje zahtevek za razveljavitev v njej vključenega zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalnega pravnega posla). Njegova veljavnost je namreč odvisna od veljavnosti zavezovalnega pravnega posla. Če se ta razveljavi, preneha veljati tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Sprememba tožbenega predloga v razveljavitev (učinkov) razpolagalnega pravnega posla, torej pomeni znižanje tožbenega zahtevka, kar skladno z drugim odstavkom 184. člena ZPP ni sprememba tožbe. Pravna teorija (dr. Nina Plavšak: ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008) tudi sicer zastopa stališče, da je pri neodplačnih poslih (npr. darilnih pogodbah) treba izpodbiti zavezovalni pravi posel, zato naj poseben zahtevek za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne bi bil potreben (str. 209, 210 in 214).
³ Prvotna erga omnes razveljavitev je nadomeščena z inter partes razveljavitvijo učinkov. A v kombinaciji z izbrisno tožbo, takšno učinkovanje sploh ni mogoče - izbris iz in nov vpis v zemljiško knjigo vedno in po naravi stvari učinkujeta proti vsem. Zahtevek za izbris zgolj učinkov zemljiškoknjižnega dovolila in to le med pravdnima strankama, je tako nezdružljiv z nadaljnjim zahtevkom za izbris toženčeve in ponoven vpis tožnikove lastninske pravice (izven stečaja zato izbrisne in paulianske tožbe sploh ni mogoče kombinirati - glej sodbo VSRS II Ips 84/2015). Tak zahtevek je tako sicer skladen z določbo 275. člena ZFPPIPP, a hkrati (vsaj v okoliščinah konkretnega primera) nepotreben, če ne celo nesmiseln (glej tudi: N. Plavšak, nav. delo, str. 209, 210).
⁴ VSRS je že v sklepu II Ips 332/2017 zavzelo stališče, da zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izpodbijane vknjižbe ni nujna sestavina izbrisne tožbe. Ugotovitev neveljavnosti vknjižbe je namreč v celoti konzumirana že v izreku o izbrisu take, neveljavne vknjižbe in o vnovičnem vpisu pravice prejšnjega imetnika (odsvojitelja).
⁵ Po ustaljeni praksi višjih sodišč (npr. odločbe VSM I Cp 649/2016 ter VSL II Cp 2473/201 in I Cpg 393/2012), ki ji sledi tudi pravna teorija (glej Tratnik Matjaž, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, 2016) se dajatveni zahtevek lahko glasi na izbris izpodbijane vknjižbe in na ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika, ali pa „zgolj“ na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (ker zahteva za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vsebuje tako zahtevo za izbris neveljavne vknjižbe kot zahtevo za ponoven vpis lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika). Tudi zahtevek za izbris napačno vknjižene lastninske pravice torej ni nujen.
⁶ Glede na zgornje opombe je vprašljivo, če je bil poziv sodišča prve stopnje na spremembo tožbenega zahtevka sploh potreben. A opredeljevanje do tega vprašanja v okoliščinah konkretnega primera (ko je končni tožbeni predlog skladen z zakonskimi določbami) ni potrebno.
⁷ Ureditev je nomotehnično nenavadna ali rečeno drugače: slaba. Izraža se v jeziku, ki spominja na paulijansko tožbo, pravni učinki pa so v resnici drugačni. A tisto, kar je za presojo na koncu pomembno, je, kakšni so učinki (posledice) v pravni sferi. Te pa so takšne, da stvarna pravica preide nazaj - v premoženje stečajnega dolžnika. Drugačna rešitev bi bila tudi v nasprotju z načelom paritete.
⁸ Glej odločbe II Ips 1213/2008, II Ips 6/2012 in II Ips 172/2016.
⁹ Tako tudi Saša Prelič, Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa, št. 6, 2013, str. 8; in VSRS v sklepu III Ips 122/2015.
¹⁰ Vprašanje, ali je pritožbeno sodišče, ob dejstvu, da je toženec že v odgovoru na tožbo podal trditve o tožnikovi solventnosti v relevantnem obdobju, pravilno štelo, da so bile konkretne navedbe o tem podane prepozno, revizijsko sodišče pušča ob strani, saj revizija v zvezi s tem ni bila dopuščena (371. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 72/2012
• VSRS Sklep II DoR 277/2018
• VSL sklep in sodba II Cp 987/2014