VSRS Sodba XI Ips 39749/2019

Jedro

Ob ugotovljenih zakonskih pogojih za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti vložnica zahteve ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obdolžencu kratena pravica do zdravljenja. Z odreditvijo pripora se sicer res lahko poseže tudi v druge ustavno zavarovane pravice obdolženca, vendar pa gre primarno za poseg v pravico do osebne svobode, glede katerega je sodišče pretehtalo, da je varnost ljudi in njihovega premoženja zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v pravico do njegove osebne svobode. Sicer pa je zdravstveno varstvo zagotovljeno tudi obdolžencu skladno z od 31. do 34. člena Pravilnika o izvrševanju pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Kpd 39749/2019 z dne 1. 8. 2019 zoper obdolženega M. C. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Ks 39749/2019 z dne 6. 8. 2019 pritožbo zagovornice obdolženca zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazloženostjo utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ter kršitev pravice do zdravljenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, oba izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga zavrnitev zahteve z obrazložitvijo, da obdolženec dalj časa kontinuirano izvršuje obravnavana kazniva dejanja in glede na to varnosti premoženja ljudi ni mogoče zagotoviti brez umika obdolženca iz okolja, v katerem živi. Obdolžencu se očita več kaznivih dejanj, tudi najhujše kaznivo dejanje zoper premoženje, zato okoliščine, ki kažejo na njegovo osebnost in na razmere, v katerih živi, utemeljujejo nevarnost, da bi na prostosti še nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Sodišče je že v sklepu o odreditvi pripora navedlo več subjektivnih okoliščin, iz katerih sklepa na obstoj ponovitvene nevarnosti, čeprav zadošča ugotovitev ene takšne okoliščine. Sodišče je v zadostni meri obrazložilo tudi sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, predvsem glede na način izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in omejitvijo pravice do osebne svobode.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V zahtevi vložnica zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, da so v sklepu glede utemeljenosti suma prepisane ugotovitve iz listin v spisu ter za dve očitani kaznivi dejanji zaključek preiskovalnega sodnika, pritožbeno sodišče pa se o graji takšne odločitve ni opredelilo. Glede tretjega kaznivega dejanja pa ni nobenega zaključka preiskovalnega sodnika, zakaj je obdolženec utemeljeno osumljen storitve tega dejanja. Vložnica nadalje zatrjuje, da so si razlogi sklepa v delu med seboj nasprotujoči, v delu pa jih ni in da se preiskovalni sodnik ni opredelil, zakaj ni utemeljen predlog zagovornice in obdolženca.

6. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da se obdolžencu v tem kazenskem postopku očita storitev treh kaznivih dejanj, pripor pa je odrejen le v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, ukrep pripora zaradi kaznivih dejanj po drugem odstavku 204. člena KZ-1 iz razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, ni dovoljen. Glede na navedeno Vrhovno sodišče izpodbijanih sklepov glede očitkov neobrazloženosti utemeljenega suma za kaznivi dejanji po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ni presojalo.

7. Vložnica pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, pri čemer pa ne pojasni, na katere konkretne pritožbene navedbe zunajobravnavni senat naj ne bi odgovoril. Takšnih posplošenih očitkov v zahtevi pa Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).¹ Glede očitanega kaznivega dejanja ropa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu utemeljenost suma storitve tega kaznivega dejanja utemeljil z dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon M. P. z dne 9. 5. 2019, uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi po fotografijah z dne 14. 5. 2019, uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 22. 5. 2019 v zvezi s posnetki nadzornih kamer in o prepoznavi osebe na posnetkih z oškodovanko M. P. in iz opravljene primerjave fotografij osumljenca s strani delavcev policije. Na navedeni podlagi je tudi po presoji Vrhovnega sodišča preiskovalni sodnik razumno obrazložil obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitane storitve kaznivega dejanja ropa. Sodišče v tej fazi ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne. Takšna ocena dokazov je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

8. Vložnica tudi ne pojasni, kateri konkretni razlogi sklepa naj bi bili med seboj nasprotujoči in v katerem delu naj bi razlogi povsem izostali. Ravno tako ne utemelji, do katerega konkretnega predloga obrambe naj se sodišče ne bi opredelilo in v čem naj bi bila pravna relevantnost teh navedb. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče povzelo navedbe obrambe, podane na pripornem naroku po 204.a členu ZKP, s katerimi obramba izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da si obdolženec prizadeva, da bi se zdravil odvisnosti od prepovedanih drog, sodišče teh navedb ni spregledalo, vendar je glede na zbrane dokaze ocenilo, da je utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ropa podan in da so izpolnjeni ostali pogoji za pripor, čemur je pritrdil tudi zunajobravnavni senat.

9. Neobrazloženo in delno tudi nerazumljivo je zatrjevanje vložnice zahteve, da se ni mogoče strinjati z dokazno oceno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ropa, ker postopek ni v fazi, ko bi bila takšna ocena dopustna. Pri tem vložnica ne navede nobenih dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijala obstoj utemeljenega suma in tudi ne pojasni, s katerimi konkretnimi navedbami naj bi sodišče v izpodbijanih sklepih podalo dokazno oceno, ki bi presegla ugotavljanje obstoja utemeljenega suma. Vložnica, ki sodišču očita napačno dokazno oceno, nato preide v nasprotje s seboj, ko zatrjuje, da dokazne ocene sploh ni. Glede na to Vrhovno sodišče tudi ne more presojati zatrjevanj vložnice, da se tudi senat ni opredelil do te pritožbene navedbe. Pri tem gre pojasniti, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, odgovoriti mora le na tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Ni pa dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.² Glede na navedeno očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljena.

10. Neobrazloženost sklepa o odreditvi pripora vložnica zatrjuje tudi z očitkom, da sodišče ni navedlo nobene subjektivne okoliščine, na podlagi katere je sklepalo na obstoj ponovitvene nevarnosti. Samo teža kaznivega dejanja ne more biti razlog za pripor, četudi je bil obdolženec veliko časa v zaporu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljen z več subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami, in sicer da je obdolženec specialni povratnik, večkrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, pri čemer je z dejanji nadaljeval hitro po prestani večletni zaporni kazni, izrečeni zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, je brez zaposlitve, dohodkov in se preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj, z izkupičkom pa si kupuje drogo heroin, od katere je odvisen. Navedene osebne okoliščine in teža, način storitve, kontinuiteta izvrševanja kaznivih dejanj in način življenja obdolženca pa kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Z navedenimi okoliščinami je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.³

11. V zahtevi vložnica še zatrjuje, da je obdolžencu z odreditvijo pripora poseženo v pravico do zdravljenja, saj je prejel vabilo na pregled v ambulanto Infekcijske klinike za dne 29. 8. 2019 zaradi zdravljenja Hepatitisa B, pravico do zdravljenja pa ima tudi zaradi zdravljenja odvisnosti in težav na področju duševnega zdravja.

12. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, saj ta ne bi bil sorazmeren z okoliščinami storitve ter naravo in težo očitanega kaznivega dejanja. Glede na težo očitanega kaznivega dejanja in kontinuirano, dalj časa trajajoče in ponavljajoče izvrševanje obravnavanih kaznivih dejanj, z milejšimi ukrepi, ni mogoče zagotoviti varnosti ljudi in njihovega premoženja. Glede na ugotovljene zakonske pogoje za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti vložnica zahteve tako ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obdolžencu kratena pravica do zdravljenja. Z odreditvijo pripora se sicer res lahko poseže tudi v druge ustavno zavarovane pravice obdolženca, vendar pa gre primarno za poseg v pravico do osebne svobode, glede katerega je sodišče pretehtalo, da je varnost ljudi in njihovega premoženja zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v njegovo pravico do njegove osebne svobode. Sicer pa je zdravstveno varstvo zagotovljeno tudi obdolžencu skladno z 31. do 34. členom Pravilnika o izvrševanju pripora.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.
² Tako tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-206/96, Up-33/98 in druge in številne odločbe Vrhovnega sodišča, npr. sodbe I Ips 255/2006, I Ips 24/2007 in I Ips 176/2009.
³ V tej zvezi vložnica zahteve pravilno opozarja, da je zunajobravnavni senat v sklepu o zavrnitvi pritožbe očitno pomotoma navedlo, da je podan priporni razlog begosumnosti. Takšna očitna pisna pomota pa na zakonitost sklepa ne vpliva.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 56/99
• Sodba XI Ips 48/2009
• Sodba I Ips 242/96