VSRS Sodba II Ips 28/2019

Jedro

Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).

Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 24.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo v 15 dneh tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 2.836,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v I. in II. točki izreka znesek 24.500,00 EUR nadomesti z zneskom 12.250,00 EUR in v III. točki izreka znesek 2.836,52 EUR nadomesti z zneskom 1.418,26 EUR. O presežku je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Tožnici je še naložilo, da plača toženki stroške postopka s pritožbo v znesku 337,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodba, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ji prisodi odškodnina v znesku 24.500,00 EUR oziroma sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenju sodišču druge stopnje.

4. Sodišču druge stopnje očita, da je nepravilno odločilo, da je ob upoštevanju 50 %-tnega soprispevka upravičena do odškodnine le v znesku 12.250,00 EUR in ne znesku 24.500,00 EUR, kot je bila višina zavarovalne vsote, ob upoštevanju njene soudeležbe kot zavarovanke in kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tožnici je bila s sodbo sodišča prve stopnje odmerjena primerna odškodnina v višini 70.000,00 EUR, dogovorjena zavarovalna vsota po zavarovalni polici pa je bila 25.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je njen 50 %-tni soprispevek upoštevalo tako, da ga je odštelo od zavarovalne vsote in ji prisodilo 12.250,00 EUR. Vendar ima v smislu določila 169. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravico do popolne odškodnine, ki je bila v konkretnem primeru pravnomočno priznana v višini 70.000,00 EUR in je ob upoštevanju dogovorjene zavarovalne vsote 25.000,00 EUR po zavarovalni polici z odštetjem soudeležbe, predstavljala znesek 24.500,00 EUR. Njen soprispevek k nastali škodi v obsegu 50 % je tako treba upoštevati in odšteti le od zneska prisojene primerne odškodnine 70.000,00 EUR. Le v tem primeru dejansko dobi popolno odškodnino, do katere je upravičena na ob upoštevanju določila 179. člena OZ. Zato je sodišče druge stopnje nezakonito upoštevalo njen 50 %-tni soprispevek in odštelo od zneska dogovorjene zavarovalne vsote in ji prisodilo le odškodnino v znesku 12.250,00 EUR.

5. Zatrjuje tudi kršitev določbe 324. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče druge stopnje svoje odločitve glede tožnici prisojene odškodnine v znesku 12.250,00 EUR ni ustrezno obrazložilo, temveč je v 12. točki sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem ni upoštevalo njenega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Zato je soprispevek upoštevalo tako, da ga je odštelo od zneska, dogovorjene zavarovalne vsote pa ni pojasnilo. S tem je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijana odločitev je že na prvi pogled očitno napačna in ni oprta na razumne pravne argumente, ni logična ter predstavlja kršitev prepovedi sodniške samovolje.

6. Toženi stranki je bila revizija vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

Dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje

8. Tožnica se je poškodovala pri padcu na stopnicah v hiši svojega tasta, ko se je na poti v svoje stanovanje, ki se nahaja v isti hiši, spotaknila ob čevlje, ki jih je ta pustil na stopnicah. Utrpela je zelo hude poškodbe možganov s trajnimi posledicami. Lastnik hiše ima pri toženki sklenjeno paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš z jamstvom za posamezni zavarovalni primer do 25.000,00 EUR in 10 %-tnim odbitkom. Tožnica, ki je upravičenka (tretja oseba) iz pogodbe, je vtoževala odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer v skupnem znesku 72.000,00 EUR, ki pa jo je v zahtevku omejila na višino zavarovalnega jamstva.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da znaša ustrezna polna odškodnina 70.000,00 EUR, vendar pa zavarovalnica odgovarja le do višine zavarovalnega jamstva, ki znaša 25.000,00 EUR, odšteti pa je treba še 500,00 EUR kot maksimalno višino odbitka po polici. Tako ji je prisodilo znesek 24.500,00 EUR.

10. Sodišče druge stopnje je ugotovilo tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka v 50 %-tih zaradi njene neprevidnosti. Prisojeni znesek je posledično razpolovilo, vendar pa je nato znesek 12.250,00 EUR odštelo od zavarovalne vsote 25.000,00 EUR ter odštelo še odbitek 500,00 EUR.

Odločitev o dopustitvi revizije

11. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 348/2018 z dne 29. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, kako v konkretnem primeru, ko odmerjena odškodnina presega znesek zavarovalne vsote, upoštevati tožničin 50 %-tni soprispevek k nastali škodi.

Ožji revizijski razlogi

12. V skladu z določbo drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker je bila v spornem primeru revizija dopuščena le glede presoje navedenega materialnopravnega vprašanja, se ni ukvarjalo z revizijskim očitkom o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v zvezi zatrjevano kršitvijo določbe 22. člena Ustave RS.

13. Tožnica pa dopustno in utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).

14. Zavarovalni limit v višini zneska, do katerega lahko oškodovanec zahteva povračilo, je tako tudi v spornem primeru namenjen le končni prilagoditvi prisojene odškodnine na v zavarovalni pogodbi dogovorjeno raven in ne ugotavljanju matematičnega izhodišča, od katerega je treba zmanjševati znesek odškodnine v primerih ugotovitve deljene odgovornosti oškodovanca.¹ To pomeni, da ta ne more prejeti več, kot pa znaša pogodbeno dogovorjena višina povračilnega zahtevka, ne pa tudi manj, če je njegov zahtevek utemeljen vsaj do pogodbeno limitirane višine. To se nujno odraža tudi v pristopu sodišča pri presojanju utemeljenosti višine tožbenega zahtevka oziroma metodološko- računskem pristopu pri izračunavanju višine zavarovalnine, do katere je oškodovanec upravičen.

15. Pravilna uporaba materialnega prava zato zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita. Tej logiki je pravilno sledilo sodišče prve stopnje, ki sicer ni upoštevalo tožničinega soprispevka k nastali škodi, kar pa je upoštevalo sodišče druge stopnje na podlagi ugotovitve o deljeni tožničini odgovornosti. Vendar pa je materialnopravno napačno odločilo, ko je na prvi stopnji prisojeni znesek zavarovalnine razpolovilo sklicujoč se na polovično tožničino deljeno odgovornost za nastalo ji škodo, namesto, da bi računsko ovrednoten tožničin soprispevek odštelo od skupno priznane odškodnine in nato še ugotovilo, ali presega dogovorjeni limit in odbitek 500,00 EUR ter ga na to raven ustrezno znižalo. V spornem primeru ga (70.000,00 EUR minus 35.000,00 EUR = 35.000,00 EUR). Zato je torej matematično pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je prisodilo znesek do višine 24.500,00 EUR.

16. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje je torej bilo nepravilno rešeno omenjeno pravno vprašanje, dopuščeno s sklepom o dopustitvi revizije, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Zato je bilo treba tožničini reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da je sedaj zavrnjena pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Sprememba odločitve o glavni stvari ni narekovala nobenih sprememb odločitve o stroških revizijskega postopka, saj jih tožnica ni priglasila. Ker je pritožba toženke po odločitvi revizijskega sodišča neuspešna, pa sama nosi stroške v zvezi s pritožbo.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 266/2011 z dne 24. 4. 2014, ki se nanaša na enako pravno problematiko kot v spornem primeru, sicer povezano z regresnim limitom na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Vendar pa ni kakšnih takih razlikovalnih znakov, ki bi v spornem primeru omogočali drugačno pravno presojo glede dopuščenega vprašanja.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 348/2018
• VSM Sodba I Cp 370/2018
• VSL sodba I Cpg 1141/2014