VSRS Sodba XI Ips 38913/2019

Jedro

Zahtevi priloženi odločba o pridobitvi pravice do azila in potrdilo o nemškem državljanstvu zahtevane osebe sta bila predložena šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato na njegovo zakonitost ne vplivata. Vrhovno sodišče v tej fazi odloča le o zakonitosti odrejenega začasnega ekstradicijskega pripora in ne more predstavljati tretje stopnje za vrednotenje okoliščin in preverjanje pravilnosti dejanskih ugotovitev (drugi odstavek 420. člena ZKP). To pa ne odvezuje dolžnosti sodišča prve stopnje, da morebitno naknadno pridobljene dokaze vrednoti v luči (ne)izpolnjenih pogojev za odreditev ekstradicijskega pripora.

Evropski nalog za prijetje in predajo lahko po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije posamezna država članica EU med drugim uporabi z namenom, da bi druga država članica EU prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka. Povedano drugače, Evropski nalog za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca – državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zoper zahtevano osebo A. A. je Turčija razpisala mednarodno tiralico, št. A-37926/6-2013, na podlagi sodbe, št. 1998/149 ESAS in 1999/125 KARAR z dne 17. 4. 2007 in po dne 12. 12. 2011 izdanem pripornem nalogu Državnega tožilstva v Ankari, št. 2009/1-8885, zaradi storitve kaznivega dejanja članstva v ilegalni oboroženi organizaciji po drugem odstavku 168. člena v zvezi z 31. in 33. členom Kazenskega zakonika Turčije, št. 765, drugem odstavku 314. člena v zvezi s 53. členom Kazenskega zakonika Turčije, št. 5237 in 5. členom Zakona o preprečevanju terorizma. Zoper zahtevano osebo je bil na podlagi mednarodne tiralice dne 26. 7. 2019 z uvodoma navedenim sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru odrejen začasni ekstradicijski pripor po 16. členu Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice je zagovornik zahtevane osebe vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 28. 7. 2019 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o začasnem ekstradicijskem priporu vlaga zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja vse tri dovoljene razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP. Poudarja, da zaradi tujčeve pridobitve pravice do azila v Nemčiji ni izpolnjen standard utemeljenosti suma in posledično tudi ne pogoj izročitve. Z očitkom o nezadostni obrazloženosti pa izpodbija zaključek nižjestopenjskih sodišč o begosumnosti zahtevane osebe in neogibnosti pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, pripor odpravi in zahtevano osebo izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima potrebne in prepričljive razloge glede vseh pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora in jih nasprotne vložnikove navedbe ne morejo omajati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi in zagovorniku, da se o njem izjavita. Zahtevana oseba izjave ni podala, zagovornik pa je vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve na kršitve zakona, v zvezi s katerimi je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) sklicevati samo, če kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora tako že v pritožbi zoper odločbo, ki jo izpodbija vsebinsko z argumenti, uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja pozneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Izredno pravno sredstvo mora tako biti izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko (materialnopravno). Zagovornik v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenosti suma z navedbo, da je zahtevana oseba v letu 1997 pridobila v Nemčiji pravico do azila zaradi političnega preganjanja v Turčiji. Iz pritožbe zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora pa izhaja, da zagovornik obstoja utemeljenosti suma ni izpodbijal, pač pa je oporekal zaključku preiskovalne sodnice o begosumnosti zahtevane osebe in neogibnosti pripora. Zagovornikove navedbe o pomanjkanju utemeljenega suma zaradi neizpolnjenega pogoja materialnopravne izčrpanosti po petem odstavku 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo.

6. Prav ima zagovornik, da se izročitev zahtevane osebe ne odobri, če zaprošena pogodbenica kaznivo dejanje, zaradi katerega se izročitev zahteva, šteje za politično kaznivo dejanje ali kot dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem (prvi odstavek 3. člena EKI). Na tej podlagi zagovornik izpostavlja izjavo zahtevane osebe pred preiskovalno sodnico, da je Turčijo zapustila že v letu 1997, ko je zbežala v Nemčijo in tam še istega leta dobila pravico do azila, potem pa še nemško državljanstvo v letu 2008. V potrditev izjave je zagovornik zahtevi priložil odločbo Zveznega urada za priznanje tujih beguncev z dne 12. 8. 1997, s katero je bila zahtevani osebi priznana pravica do azila ter potrdilo mesta Oberhausen o nemškem državljanstvu zahtevane osebe z dne 2. 8. 2019. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta bila omenjena dokumenta prvič priložena šele zahtevi za varstvo zakonitosti, medtem ko je preiskovalna sodnica ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora razpolagala samo z izjavo zahtevane osebe, da je bila v Turčiji obsojena zaradi političnega kaznivega dejanja, zaradi česar ji je bila v Nemčiji priznana pravica do azila, ter z vsebino mednarodne tiralice, da bo Turčija podala prošnjo za izročitev zahtevane osebe zaradi prestajanja zaporne kazni. Preiskovalna sodnica je na podlagi izjave zahtevane osebe ugotovila, da jo na Republiko Slovenijo nič ne veže in bi jo v primeru izpustitve na prostost lahko zapustila ter onemogočila uspešno dokončanje izročitvenega postopka. Dejanskim zaključkom in pravni presoji preiskovalne sodnice je pritrdil zunajobravnavni senat. Z drugimi dokazi in podatki, ki bi že na prvi pogled kazali na to, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora, pa niti preiskovalna sodnica niti zunajobravnavni senat nista razpolagala. Zahtevi priloženi odločba o pridobitvi pravice do azila in potrdilo o nemškem državljanstvu zahtevane osebe sta bila predložena šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, zato na njegovo zakonitost ne vplivata. Vrhovno sodišče v tej fazi odloča le o zakonitosti odrejenega začasnega ekstradicijskega pripora in ne more predstavljati tretje stopnje za vrednotenje okoliščin in preverjanje pravilnosti dejanskih ugotovitev (drugi odstavek 420. člena ZKP). To pa ne odvezuje dolžnosti sodišča prve stopnje, da morebitno naknadno pridobljene dokaze vrednoti v luči (ne)izpolnjenih pogojev za odreditev ekstradicijskega pripora. Iz podatkov spisa je razvidno, da je zagovornik dne 6. 8. 2019 podal predlog za odpravo začasnega ekstradicijskega pripora, ki ga je utemeljeval z istimi dejanskimi navedbami in dokazi, kot jih navaja v obravnavani zahtevi, o predlogu pa še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje bo zato moralo o zagovornikovem predlogu nemudoma odločiti na podlagi skrbnega vrednotenja izjave zahtevane osebe in analiziranja predloženih dokazov, presoditi, ali so (še) podani pogoji za začasni ekstradicijski pripor.

7. Zagovornik v zahtevi vztraja pri očitku, da nista podana niti begosumnost zahtevane osebe niti neogibnost pripora. Neogibnost pripora ni podana, ker je zahtevana oseba zbežala v Nemčijo in tam leta 1997 pridobila pravico do azila, dne 26. 9. 2008 pa še nemško državljanjstvo, zatrjevani status pa zagovornik dokazuje z že omenjenima novima dokazoma (odločba o podelitvi pravice do azila in potrdilo o nemškem državljanstvu). Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja presoja, da je odreditev začasnega ekstradicijskega pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za izvedbo postopka izročitve zahtevane osebe državi prosilki, saj jo na Slovenijo ne vežejo nobene navezne okoliščine, kot je sama povedala, pa se je v Turčiji razglasitvi sodbe izognila, ker je pričakovala zaporno kazen, in pobegnila v Nemčijo. Zagovornik tako podaja lastno oceno ugotovljenih dejanskih okoliščin, na podlagi dokazov, ki niti niso bili predmet presoje ob odreditvi ekstradicijskega pripora, kar predstavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na razloge o neogibnosti začasnega ekstradicijskega pripora sodišču tudi ni bilo treba pojasnjevati, zakaj ni odredilo drugega, milejšega omejevalnega ukrepa, ki ga zagovornik v zahtevi niti ne konkretizira. Pri tem je zagovornikovo sklicevanje na mehanizme Evropske unije, ki jih prav tako v zahtevi ne konkretizira, neutemeljeno. Glede na vsebino pritožbe je sicer mogoče šteti, da se vložnik tudi v zahtevi zavzema za uporabo Evropskega naloga za prijetje in predajo. Pri tem pa spregleda, da je bil odrejen začasen ekstradicijski pripor zaradi ugotovljene begosumnosti zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje in predajo pa lahko po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije posamezna država članica EU med drugim uporabi z namenom, da bi druga država članica EU prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka. Povedano drugače, Evropski nalog za prijetje in predajo pride v poštev, kadar begosumnega obdolženca – državljana EU ni mogoče prijeti v naši državi. Zahtevana oseba A. A. pa je bila prijeta v Sloveniji, ugotovljeni pa so bili tudi vsi pogoji za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora, zato pogoji za uporabo Evropskega naloga za prijetje in predajo niso podani.

8. Tudi ugotovljeno begosumnost zahtevane osebe zagovornik izpodbija z enakimi, že predhodno predstavljenimi, dejanskimi okoliščinami, ob tem pa sodiščema prve in druge stopnje očita napačno dokazno presojo izjave zahtevane osebe pred preiskovalno sodnico. Iz izjave je po zagovornikovem mnenju jasno razvidno, da je zahtevana oseba pridobila pravico do azila v Nemčiji zaradi očitno upravičenega izogibanja prestajanju izrečene zaporne kazni v Turčiji, kar ne omogoča odreditve začasnega ekstradicijskega pripora. S takimi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 48978/2015-112
• VSC Sklep I Kp 53251/2023
• VSRS Sodba XI Ips 41121/2019