VSRS Sodba XI Ips 36254/2019

Jedro

Stališče zagovornika, da mora izrek sklepa o odreditvi pripora vsebovati sestavine izreka, kot jih Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa za obsodilno sodbo, je napačno. Gre za dve povsem različni sodni odločbi, za kateri zakon tudi posebej predpisuje njune obvezne sestavine. Vsebino sklepa o priporu določa drugi odstavek 202. člena ZKP, ki ne določa, kako mora biti sklep oblikovan oziroma katera vsebina mora biti navedena v posameznem delu sklepa o priporu, kot je to zaradi njenega drugačnega pomena natančneje predpisano za sodbo, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpd 36254/2019 z dne 12. 7. 2019 zoper obdolženega B. K. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma poskusa storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 36254/2019 z dne 16. 7. 2019 pritožbo zagovornika obdolženca zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka in izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem predlaga, da se zahteva zavrne. Glede očitane kršitve določb kazenskega postopka navaja, da se pravna podlaga, ki jo zagovornik navaja v podporo očitku o nezakonitosti sklepa o priporu, izrecno nanaša na pisno obsodilno sodbo, vsebino sklepa o priporu pa določa drugi odstavek 202. člena ZKP. Sklep o priporu mora res obsegati tudi navedbo kaznivega dejanja, to je opis dejanja in njegovo pravno opredelitev, vendar zakon ne določa, v katerem delu odločbe se mora ta podatek nahajati, zagovornik pa ne ponudi razlogov, zakaj bi se moralo obličnostno pravilo v zvezi s sodbo upoštevati tudi pri omenjenem sklepu. Zagovornik ne trdi, da bi bila obdolženčeva pravica do seznanitve s pravno platjo obtožbe kakorkoli prizadeta. Glede pripornega razloga begosumnosti tožilec odgovarja, da ugotovljena dejstva in okoliščine, da je bil obdolženec zaloten pri poskusu nezakonitega prevažanja tujcev čez ozemlje Republike Slovenije, v kateri nima premoženja, zaposlitve ali družine, kar kaže na osebne značilnosti, upoštevaje težo kaznivega dejanja ter morebitno pričakovano kazen ne podpirajo realnega pričakovanja, da bo obdolženec ohranjal stike s slovenskim sodiščem.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu v prevodu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obdolženec izjave ni podal, zagovornik pa v izjavi na odgovor izraža nestrinjanje z navedbami tožilca v odgovoru in dodaja, da zakon ne določa, da mora biti oseba zgolj seznanjena s pravno platjo obtožbe, temveč zahteva, da mora iz izreka sklepa o priporu izhajati zakonska označba kaznivega dejanja. Pri presoji razloga begosumnosti pa je potrebna individualna obravnava posameznika v luči presoje, ali bo prikril stalno prebivališče.

B.

5. Zagovornik obdolženca izpodbija zakonitost sklepa o priporu z očitkom, da v izreku sklepa ni navedena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in pojasnjuje, da takšna zahteva izhaja iz četrtega odstavka 364. člena ZKP in prvega odstavka 359. člena ZKP. Enako kot za izrek sodbe velja tudi za izrek sklepa o priporu. V izjavi na odgovor še navaja, da mora izrek sodbe vsebovati zakonsko označbo kaznivega dejanja tudi v primerih, ko je izrečena denarna ali pogojna zaporna kazen, v primeru pripora pa je odvzeta svoboda posameznika in mora zato logično takšna zahteva veljati tudi za sklep o priporu in ne zadošča zgolj seznanjenost obdolženca s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja.

6. Stališče zagovornika, da mora izrek sklepa o odreditvi pripora vsebovati sestavine izreka kot jih ZKP določa za obsodilno sodbo, je napačno. Gre za dve povsem različni sodni odločbi, za kateri zakon tudi posebej predpisuje njune obvezne sestavine. Vsebino sklepa o priporu določa drugi odstavek 202. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju občne seje z dne 18. in 19. 6. 1992 ter v več odločbah¹ že pojasnilo, da mora sklep o priporu, ko še ni vložena zahteva za preiskavo, vsebovati opis dejanja, pravno opredelitev dejanja in okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Zakon pa natančneje ne določa, kako mora biti sklep oblikovan oziroma katera vsebina mora biti navedena v posameznem delu sklepa o priporu, kot je to zaradi njenega drugačnega pomena natančneje predpisano za sodbo, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega. V sodni praksi sklep o odreditvi pripora v izreku praviloma opisa kaznivega dejanja in njegove pravne kvalifikacije ne vsebuje, temveč se ti podatki nahajajo v obrazložitvi sklepa, v izreku pa so navedeni podatki o osebi, zoper katero se pripor odreja in zakonski razlog za pripor. Drugačna umestitev navedenih sestavin sklepa pa ne pomeni kršitve določbe drugega odstavka 202. člena ZKP. V obravnavani zadevi je pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sodišče navedlo v uvodu sklepa o odreditvi pripora. S pravno kvalifikacijo dejanja, ki pomeni pravno ovrednotenje dejanja in posledic določene dejanske situacije, je bil tako obdolženec seznanjen in njegova pravica do obrambe iz tega razloga ni bila okrnjena, česar pa obramba niti ne zatrjuje. Četudi sklep o odreditvi pripora pravne opredelitve kaznivega dejanja sploh ne bi vseboval, bi šlo le za relativno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkazati njen vpliv na zakonitost pravnomočne odločbe².

7. Obstoj razloga begosumnosti zagovornik izpodbija z navedbami, da ugotovitev, da bo obdolženec zapustil Slovenijo ne zadostuje za obstoj pripornega razloga begosumnosti, saj je pri presoji begosumnosti poglavitno dejstvo, ali bo oseba poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom njeno izsleditev, dejstvo, ali bo odšla v tujino, pa pri tem ni bistveno. Sodišče pa je ugotovilo samo verjetnost, da bo obdolženec odšel v tujino, ni pa presojalo, ali bo poskusil prikriti svoje prebivališče. Zagovornik še obširno pojasnjuje, da je obdolženec Gruzijec, ki ima družino v Gruziji, in da to še ne pomeni, da bo zaradi tega dejstva poskušal prikriti svoje prebivališče in se sodišču ne bo javljal. Takšno napačno sklepanje bi pomenilo, da bi za vsakega državljana Gruzije, ki ima dom v Gruziji, obstajal priporni razlog begosumnosti. Takšno stališče pa je neustavno, saj gre v primerjavi z državljani Slovenije za kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Samo kraj bivanja sam po sebi ne more utemeljevati obstoja pripornega razloga in okoliščina, da je nekoga težje prisilno privesti pred sodišče, ker se nahaja v Gruziji, ne more predstavljati razloga begosumnosti. Relevanten je osebni odnos storilca, ali se bo skrival, ne pa meddržavna organiziranost. Tudi višina predpisane kazni sama po sebi ne pomeni obstoja razloga begosumnosti. Zagovornik še zatrjuje, da Republiko Slovenijo in Gruzijo zavezuje Pogodba med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju FLRJ) in Zvezo sovjetskih socialističnih republik (v nadaljevanju ZSSR) o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah z dne 24. 2. 1961, saj je Slovenija naslednica FLRJ, Gruzija pa ZSSR. V skladu s to mednarodno pogodbo je Gruzija dolžna izročiti osebe, zoper katere v Sloveniji poteka kazenski postopek, za katerega je predpisana zaporna kazen več kot eno leto, če je podana identiteta norme.

8. S pripornim razlogom begosumnosti se zagotavlja navzočnost obdolženca v kazenskem postopku, saj brez njegove navzočnosti sodišče ne more izvesti postopka. Poleg okoliščin, ki pomenijo neko aktivno ravnanje obdolženca, ki kažejo na njegovo begosumnost, je na nevarnost pobega mogoče sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin. Takšne okoliščine so tuje državljanstvo, stalno prebivališče v tuji državi, dejstvo, da obdolženec v Republiki Sloveniji nima premoženja, družine, zaposlitve, skratka ničesar, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi. Tudi teža kaznivega dejanja in zanj predpisana kazen je lahko v povezavi z drugimi konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, podlaga za sklepanje, da je begosumen.³ Kot izhaja iz Ustavne odločbe Up-185/95 z dne 14. 10. 1996 mora sklepanje o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost pobega. Nanjo ni mogoče sklepati zgolj na podlagi teže kaznivega dejanja ali morebitne visoke predpisane kazni. Če pa se tej okoliščini pridružijo še druge okoliščine, ki zadevajo predvsem značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske vezi in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem, se ob morebitni pričakovani visoki kazni nevarnost pobega lahko potrdi ali ovrže.

9. Upoštevaje zgoraj navedeno, navedbam zagovornika, da nižji sodišči nista utemeljili obstoja razloga begosumnosti pri obdolženem B. K. in da zgolj ugotovljeno aktivno skrivanje obdolženca in prikrivanje prebivališča lahko utemelji priporni razlog begosumnosti, ni mogoče pritrditi. Zagovornik z navajanjem, da samo kraj bivanja obdolženca ne more utemeljevati obstoja razloga begosumnosti, spregleda, da je obdolženec v Republiki Sloveniji utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja s predpisano kaznijo zapora petih let in denarno kaznijo in je sodišče tako na podlagi teže kaznivega dejanja, predpisane kazni za kaznivo dejanje in ugotovljenih okoliščin, da obdolženca na Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina ter da naj bi v Slovenijo prišel le zaradi izvršitve kaznivega dejanja, pri čemer je tudi sam navedel, da jo bo v primeru izpustitve zapustil in odšel v Gruzijo, utemeljeno sklepalo, da se obdolženec vabilom slovenskega sodišča ne bo odzval in bi tako z izogibanjem vsaj otežil potek kazenskega postopka. Zagovornik z izoliranim presojanjem ugotovljenih okoliščin, ki po presoji sodišča kažejo na obstoj begosumnosti, in sicer domicila obdolženca in višino zagrožene kazni za kaznivo dejanje, ki se obdolžencu očita, ne more izpodbiti obstoja pripornega razloga begosumnosti. Vsaka posamezna okoliščina sama za sebe res ne bi utemeljevala sklepanja o obstoju pripornega razloga, ko pa se jih presoja skupaj, pa je takšno sklepanje utemeljeno in te okoliščine dobijo drugačen pomen kot jim jih pripisuje zagovornik.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat razumno presodil, da okoliščine, ki jih je v sklepu o odreditvi pripora navedla preiskovalna sodnica, dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se obdolženec na prostosti vabilom sodišča ne bi odzival, kar bi pomenilo precejšnjo oviro v teku kazenskega postopka ali celo, da bi se obdolženec postopku v celoti izognil. Ob tako ugotovljenih okoliščinah, ki izkazujejo obstoj razloga begosumnosti, je tudi povsem brezpredmetno sklicevanje obrambe na možnost uporabe mednarodnih sporazumov za zagotovitev navzočnosti v postopku oziroma možnost prisilne privedbe oziroma izročitve obdolženca⁴. Pri tem pa mednarodna pogodba, na katero se sklicuje obramba, kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, Gruzije niti ne zavezuje.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Tako tudi v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Ips 55/99 z dne 8. 3. 1999 in XI Ips 47/2009 z dne 28. 5. 2009.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. XI Ips 93/2009 z dne 23. 11. 2009.
³ Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 458 - 459.
⁴ Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 22413/2014-51 z dne 28. 7. 2014, XI Ips 52442/2013-310 z dne 27. 3. 2017, XI Ips 79538/2010-67 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 38716/2016-80 z dne 20. 10. 2016, I Ips 284/2008 z dne 28. 8. 2008.

Datum zadnje spremembe:

23.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 228/99
• VSRS Sodba XI Ips 31307/2018
• Sodba I Ips 315/2008