<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 221/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.221.2018
Evidenčna številka:VS00027591
Datum odločbe:03.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 1148/2017
Datum odločbe II.stopnje:09.01.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - medicinska napaka (zdravniška napaka) - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - dokazna ocena - mejni prag verjetnosti - trditveno in dokazno breme - ugotovitev dejanskega stanja - pravica do poštenega sojenja - dopuščena revizija

Jedro

Drugostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo pravila mejnega praga verjetnosti, saj je – kljub pravilnemu izhodišču, kaj to pravilo sploh pomeni – arbitrarno zanikalo dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bil ta prag presežen.

S sodniško samovoljo sta lahko obremenjeni tako pravna ocena kot tudi dokazna ocena in posledično ugotovitev dejanskega stanja. Če je napaka v dokazni oceni v oko bijoča ter logično ali zdravorazumsko povsem nevzdržna, ni mogoče trditi, da je bilo stranki zagotovljeno pošteno sojenje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je vtoževala plačilo 50.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica nastanka rektovaginalne fistule po operativnem posegu pri prvi toženki. Prva toženka ima svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo plačilo 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015. V presežku (to je za 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Drugi toženki je naložilo plačilo 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2015, in sicer solidarno s prvo toženko. V presežku (to je za 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 33.000,00 EUR za čas od 24. 1. 2015 do 13. 2. 2015) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama prve in druge toženke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih in pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 65/2018 z dne 21. 6. 2018 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženkama, ki sta vložili ločena odgovora na revizijo. Obe predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6. Tožnici je bila 11. 1. 2012 zaradi karcinoma endometrija odstranjena maternica z obema jajcevodoma in jajčnikoma. Brez operacije bi bilo zdravljenje raka maternične sluznice neuspešno, zato bi bila zavrnitev operacije za tožnico usodna.

7. Operater je uporabljal tudi električni nož (elektrokutor). Po posegu je nastala nenormalna zveza v obliki kanalov skozi črevesno steno do nožnice (rektovaginalna fistula), zaradi česar je blato iz črevesja odtekalo skozi vagino. Izvedenka je kot možna vzroka za nastanek fistule navedla 1) manjšo poškodbo črevesja med operacijo, ki je ob operaciji ostala neprepoznana, ali pa 2) lokalno vnetje ob divertiklu (zapleten potek akutnega divertikulitisa).1 Obe možnosti je ocenila kot enako verjetni.

8. Tožnici pred posegom ni bila pojasnjena možnost nastanka rektovaginalne fistule. Pogostost rektovaginalnih fistul je pri bolnikih s predhodnim obolenjem črevesja med 0,2 % in 2,1 %. Njihova pogostost zaradi poškodb med operacijo v zadnjih letih narašča zaradi uporabe novih materialov in instrumentov, odstotek pogostosti pa ni znan.

9. Posledice fistule so sedaj že v celoti odpravljene, okrevanje tožnice pa popolno.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišče prve stopnje je sklep, da je prišlo do zdravniške napake, sprejelo na podlagi merila mejnega praga zadostne verjetnosti. Izvedenka je sicer kot enako verjetni ocenila tako možnost, da je prišlo do zdravniške napake (manjše poškodbe črevesja med operacijo), kot tudi možnost, da je prišlo do zdravniškega zapleta (lokalnega vnetja), vendar je pri tem izhajala iz predpostavke, da je bil pri operaciji uporabljen klasični kirurški nož. V primeru uporabe električnega noža ali pincete pa je po oceni izvedenke možnost poškodbe črevesja večja. Ker je sodišče nato ugotovilo, da je operater uporabljal tudi električni nož, je sklenilo, da je tožnica z verjetnostjo, višjo od 50 %, uspela dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule poškodba črevesja med operacijo. Po presoji sodišča prve stopnje toženki odgovarjata tudi zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti glede možnosti nastanka rektovaginalne fikstule, saj naj bi operacija ne bila nujna v smislu neposredne ogroženosti življenja.

11. Sodišče druge stopnje je menilo, da ni podlage za sklep, da je možnost poškodbe črevesja večja od 50 %. Izvedenka naj bi ves čas, tudi zaslišana na naroku dne 16. 3. 2017, dajala enakovredno verjetnost obema možnostma. Zgolj ugotovitev o uporabi električnega noža naj bi tega ne spreminjala. Sodišče prve stopnje naj bi iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev. Drugačno stališče je sodišče druge stopnje zavzelo tudi glede pojasnilne dolžnosti. Menilo je, da je bila operacija nujna, saj bi bilo zdravljenje raka sicer neuspešno. Obseg pojasnilne dolžnosti je bil zato manjši.

Dopuščeni revizijski vprašanji

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

13. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

− ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede vzročne zveze in

− ali je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravilo mejnega praga verjetnosti.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

14. Revidentka poudarja, da je izvedenka pri opredelitvi dveh enakovredno mogočih vzrokov za nastanek rektovaginalne fistule izhajala iz predpostavke o uporabi navadnega kirurškega noža in hkrati izpovedala, da je v primeru, da je bil uporabljen električni nož, dejansko obstajala večja možnost termične poškodbe tkiva. Stališče pritožbenega sodišča naj bi bilo zato zmotno. Tudi zato, ker je izvedenka možnost vnetja divertikla ocenila zgolj na 0,2 % do 2,1 %. Dokazno breme odsotnosti vzročne zveze naj bi bilo na toženkah. Stališče o obrnjenem dokaznem bremenu naj bi zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 32/2012. Ključnega pomena naj bi bilo tudi neustrezno navodilo v odpustnem pismu z dne 21. 1. 2012, saj v njem ni bilo navedeno, da bi se v primeru bolečin tožnica morala nemudoma zglasiti v bolnišnici. Tožnici niti pred operacijo niso bili pojasnjeni možni zapleti. Glede na vse navedene kršitve naj bi pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da je možnost zdravniške napake enakovredna možnosti zdravniškega zapleta; poleg tega naj bi očitno favoriziralo toženki napram starejši, bolni in socialno šibkejši tožnici, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in povračila škode.

15. Prva toženka v odgovoru na revizijo napotuje na izjave izvedenke, kjer naj bi ta vztrajala pri tem, da je bila operacija opravljena po pravilih stroke, da sta obe možnosti za nastanek rektovaginalne fistule enakovredni ter navedla, da za uporabo električnega noža ni nobenega pametnega dokaza. Druga toženka pa v svojem odgovoru na revizijo opozarja, da so vprašanja pojasnilne dolžnosti pred operacijo in pooperacijskih navodil izven dometa dopuščene revizije. Sicer pa meni, da revidentka izpovedbo izvedenke povzema parcialno in izvzeto iz konteksta. Pravilno naj bi bilo stališče, da tudi dejstvo uporabe električnega noža (druga toženka temu dejstvu sicer oporeka) verjetnosti za obstoj zdravniške napake ne poveča. Zadeva II Ips 32/2012 naj bi bila neprimerljiva.

Presoja utemeljenosti revizije

16. Revizija je utemeljena.

17. Revizija je bila dopuščena samo glede vprašanj, ki se nanašata na uporabo pravil o dokaznem bremenu in dokaznem standardu, natančneje na uporabo pravila mejnega praga verjetnosti glede vzročne zveze. Z revizijskimi navedbami, ki domet dopuščenih vprašanj presegajo (gre predvsem za navedbe glede pojasnilne dolžnosti pred operacijo in glede navodil v odpustnem pismu po operaciji), se revizijsko sodišče zato ni ukvarjalo.

18. V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je rektovaginalna fistula, ki je nastala po operativnem posegu in zaradi katere je tožnica utrpela nepremoženjsko škodo, nastala zaradi lokalnega vnetja ob divertiklu, kar bi pomenilo medicinski zaplet, ali pa zaradi manjše poškodbe črevesja med operacijo, kar bi pomenilo medicinsko napako. Le slednja bi namreč lahko utemeljevala odškodninsko odgovornost toženk, medtem ko do medicinskega zapleta lahko pride ob sicer strokovno neoporečno izvedenem posegu in ga ni mogoče preprečiti, zato izvajalec posega zanj ne odgovarja.

19. V novejši teoriji2 in sodni praksi3 se je utrdilo stališče, da v določenih primerih odločanje po dokaznem standardu prepričanja, ki sicer velja v pravdnem postopku, ni primerno. Narava oziroma specifičnost spornega dejstva (pogosto gre, kot v obravnavani zadevi, za vprašanje vzročne zveze) ali pa drugi upravičeni razlogi, na primer dokazna stiska, lahko narekujejo znižanje dokaznega standarda. Vzročna zveza se tako lahko izjemoma ugotavlja že na podlagi merila mejnega praga zadostne (nadpolovične) verjetnosti, kar pomeni, da mora oškodovanec z verjetnostjo, višjo od 50 %, dokazati, da je ravnanje odgovorne osebe vzrok za nastalo škodo.

20. Dejstva, iz katerih je sklepalo na obstoj vzročne zveze, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke medicinske stroke, ki je obema zgoraj navedenima možnostma pripisala enako verjetnost, da sta povzročili nastanek rektovaginalne fistule.4 Vendar pa sodišče prve stopnje izrecno povzame še izpoved izvedenke, „da pogostost rektovaginalnih fistul zaradi poškodb med operacijo v zadnjih letih narašča zaradi uporabe novih materialov in instrumentov, pri čemer pa v zapisniku operacije ni zapisa o tem, ali je bil med operacijo uporabljen električni, ultrazvočni ali laserski nož ali ne, zato je pri oceni verjetnosti nastanka poškodbe med operacijo (ki jo ocenjuje na 50 %) izhajala iz predpostavke, da je bil pri operaciji uporabljen klasični nož. V primeru uporabe električnega noža ali električne pincete pa po oceni izvedenke zagotovo obstaja večja možnost poškodbe črevesja.“5 Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju z zaslišanjem prič ugotovilo še nadaljnje pravno pomembno dejstvo, da je operater uporabljal električni nož. To dejstvo je nato uporabilo kot indic – sklepalo je, da uporaba električnega noža poveča verjetnost poškodbe črevesja med operacijo v primerjavi z verjetnostjo pooperativnega vnetja divertikla. Drugače povedano: verjetnost poškodbe črevesja preseže 50 % mejni prag verjetnosti.

21. Sodišče druge stopnje pa navaja, da „[p]odlage za takšen zaključek v prvostopenjskem postopku podano izvedensko mnenje izvedenke ne daje, saj izvedenka ves čas, tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2017, kot možen vzrok za nastanek rektovaginalne fistule, daje enakovredno možnost obema opcijama [...]. Zato zgolj ob zaključku, da je operater med operacijo uporabljal električni nož, ni mogoče zaključiti, da je v tem primeru tudi poškodoval tožničino debelo črevo. Tožnica zato tudi ni uspela z verjetnostjo, večjo od 50 % dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule poškodba črevesja med operacijo. Izvedenka namreč v izvedenskem mnenju ne navaja, da je pri uporabi električnega noža verjetnost nastale poškodbe med operacijo večja kot 50 %, ampak striktno obe možnosti ocenjuje na 50 %. Sodišče prve stopnje je tako iz ugotovljenih dejstev (uporabe električnega noža med operacijo) nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (poškodba debelega črevesa med operacijo dne 11. 1. 2012) […].“6

22. Za odgovor na vprašanje, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede vzročne zveze in ali je pravilno uporabilo pravilo mejnega praga verjetnosti, je pomembno naslednje: 1) dejstva glede pravno upoštevne vzročne zveze mora zatrjevati in dokazovati oškodovanec, torej je bilo trditveno in dokazno breme, da je rektovaginalno fistulo povzročila napaka operaterja, na tožnici;7 2) ta je trditvenemu in procesnemu dokaznemu bremenu zadostila; 3) izkazalo pa se je, da tega s stopnjo prepričanja ni mogoče niti ugotoviti niti ovreči, saj sta obstajala dva enako verjetna vzroka, od tega le eden v sferi odgovornosti operaterja; 4) utemeljeno je bilo znižanje dokaznega standarda in uporaba merila nadpolovične mejne verjetnosti, pri čemer pa se 5) sodišči nižjih stopenj ne strinjata, ali naknadno, po zaslišanju izvedenke ugotovljeno dejstvo, da je bil pri posegu dejansko uporabljen električni nož (ocena v izvedenskem mnenju o enaki verjetnosti obeh možnih vzrokov je bila dana pod predpostavko uporabe klasičnega kirurškega noža), narekuje sklep, da je napaka operaterja verjetnejša od pooperativnega zapleta.

23. Obe sodišči nižjih stopenj sta izhajali iz pravilnih izhodišč: dokazno breme glede vzročne zveze je na bilo tožnici, dokazni standard pa mejni prag nadpolovične verjetnosti. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven: sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in teži dokaznega bremena glede vzročne zveze.

24. V izhodišču je pozitiven tudi odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje: sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravilo mejnega praga verjetnosti. Pravilno je namreč upoštevalo, da mora verjetnost, da je škoda posledica zatrjevanega vzroka, preseči 50 %. Drugače kot sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, ali je bila ta verjetnost res presežena: menilo je, da sta – tudi v primeru uporabe električnega noža – oba vzroka še vedno enako verjetna. Verjetnost za zdravniško napako naj bi kljub uporabi električnega noža ostala 50 %. Vzročna zveza, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost, naj bi zato ne bila dokazana.

25. Gre torej za položaj, ko sta sodišči nižjih stopenj drugače ugotovili dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je za to imelo pooblastilo v četrtem odstavku 358. člena ZPP, ki mu omogoča, da brez oprave pritožbene obravnave drugače ugotovi dejansko stanje in spremeni prvostopenjsko sodbo, če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Dokazna ocena in ugotovitve dejanske narave (kamor spada tudi ugotavljanje obstoja indicev in nadaljnje indično sklepanje na obstoj odločilnega dejstva ter vprašanje doseganja dokaznega standarda)8 se revizijski presoji načeloma izmikajo. Revizijsko sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje vezano in ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izjema je le, kadar gre pri tem za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka. V tem primeru ne gre le za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, temveč za to, da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna, razumna, dosledna ter analitično-sintetična, ali za to, da so dejanske ugotovitve tako očitno napačne, da bi bila lahko podana kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.9 S sodniško samovoljo sta namreč lahko obremenjeni tako pravna presoja kot tudi dokazna ocena in posledično ugotovitev dejanskega stanja. Če je napaka v dokazni oceni v oko bijoča ter logično ali zdravorazumsko povsem nevzdržna, ni mogoče trditi, da je bilo stranki zagotovljeno pošteno sojenje.

26. Po oceni revizijskega sodišča gre v obravnavani zadevi za tak primer. Še toliko bolj, ker ni šlo za kompleksno in zahtevno dokazno oceno velikega števila dokazov, temveč za preprosto logično argumentativno operacijo. Sodišče prve stopnje jo je opravilo pravilno. Ob dejstvih, 1) da sta poškodba črevesja pri operaciji in pooperativno lokalno vnetje divertikla enako verjetna vzroka za nastanek rektovaginalne fistule, 2) da velja to dejstvo ob predpostavki uporabe klasičnega kirurškega noža, 3) da je v primeru uporabe električnega noža možnost poškodb tkiva večja kot v primeru uporabe klasičnega kirurškega noža, in 4) da je bil pri operaciji uporabljen električni nož, je edini logično vzdržni sklep lahko, da je poškodba črevesja ob operaciji v primeru uporabe električnega noža bolj verjeten vzrok za nastanek rektovaginalne fistule kot pa lokalno vnetje divertikla.

27. Sodišče druge stopnje ob svoji navedbi, da je izvedenka še pri zaslišanju striktno obe možnosti ocenila za enakovredni, ni upoštevalo, da je izvedenka takrat (kot tudi prej v izvedenskem mnenju) še vedno izhajala iz predpostavke uporabe klasičnega kirurškega noža, saj je sodišče prve stopnje dejstvo, kateri nož je bil dejansko uporabljen, razčistilo šele na naslednjem naroku. Svojo oceno je, zaslišana na naroku, podala pred vprašanji o verjetnosti in posledicah uporabe električnega noža, torej pod predpostavko uporabe klasičnega noža. V nadaljevanju pa je izpovedala to, kar je za zadevo bistveno, namreč da je poškodba črevesja z uporabo električnega noža večja. V tem kontekstu je treba razlagati in razumeti tudi njene predhodne izjave o enaki verjetnosti obeh vzrokov. Nato pa je bila potrebna nadaljnja logična miselna operacija, ki jo je moralo opraviti sodišče, ko je ugotovilo še drugo dokazno pomembno dejstvo, to je, kateri nož je bil dejansko uporabljen. Sodišču druge stopnje, ki je potrebo po tem nadaljnjem koraku brez utemeljenega razloga povsem zanikalo, je zato mogoče očitati arbitrarnost.

28. V širšem smislu je zato na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje treba odgovoriti: drugostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo pravila mejnega praga verjetnosti, saj je – kljub pravilnemu izhodišču, kaj to pravilo sploh pomeni – arbitrarno zanikalo dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bil ta prag presežen.

Odločitev o reviziji

29. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (I. točka izreka). Slednje bo moralo odpraviti ugotovljene procesne kršitve; pritožbi toženih strank pa sta ostali neizčrpani še glede številnih drugih pritožbenih očitkov (prej zavzeto stališče drugostopenjskega sodišča je za ugoditev pritožbama namreč zadoščalo tudi brez presoje vseh pritožbenih graj).

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

31. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

-------------------------------
1 Divertikel je izbočenje črevesne stene v obliki mešička. Tožnica je imela divertikulozo (večje število divertiklov). Možnost vnetja je bila v času po operaciji povečana.
2 Glej, npr., J. Zobec, uvodni komentar k 18. poglavju Zakona o pravdnem postopku, v: L. Ude (ur.) et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (založbi Ur. l. RS in GV, Ljubljana 2006), T. Pavčnik, Dokazni standardi (Podjetje in delo, št. 6-7, 2012), N. Plavšak, komentar k 131. členu Obligacijskega zakonika, v: N. Plavšak (ur.) et all, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2003).
3 Glej, npr., odločbe VS RS v zadevah II Ips 178/2007 z dne, II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014, idr.
4 Revidentka zmotno razume oziroma iztrgano iz konteksta navaja izvedenkino trditev, da je možnost nastanka vnetja divertikla zgolj med 0,2 % do 2,1 %. Pri navedenem razponu gre namreč za statistični podatek, v koliko primerih pri tovrstnih posegih pride do vnetja, ne pa za oceno verjetnosti vnetja v konkretnem primeru.
5 Glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
6 Glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
7 Nič drugačno ni bilo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 32/2012 z dne 25. 10. 2012, na katero se revidentka zmotno sklicuje v podporo svoji tezi, da naj bi glede vzročne zveze veljalo obrnjeno dokazno breme. Vrhovno sodišče je namreč izrecno zapisalo (glej 8. točko obrazložitve navedenega sklepa), da je v odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in o vzročni zvezi, na pacientu. V nadaljevanju pa je pojasnilo, da je pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev, kar pomeni, da zadošča, če pacient v tožbi poda trditve, na podlagi katerih lahko sodišče domneva o obstoju nedopustnega ravnanja, zdravstvena ustanova pa trditve glede dejstev, ki obstoju strokovne napake nasprotujejo. Obrnjeno dokazno breme po prvem odstavku 131. členu OZ se nanaša na element krivde, ki v primerih medicinskih napak pomeni napolnjevanje vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. To se v določenih primerih res lahko dejstveno prepleta z elementom vzročne zveze. Tak primer je bila tudi zadeva II Ips 32/2012, kjer je izvedenec opredelil štiri možne vzroke tožnikove poškodbe, pri čemer so vsi razen enega pomenili odstop od ustreznih standardov skrbnosti, prav pri nobenem ob vseh štirih pa ni šlo za fiziološke ali biološke procese v tožnikovem organizmu, ki jih ne bi bilo mogoče obvladati. Na toženki je bilo zato dokazno breme, da je poškodbi botrovala kakšna druga okoliščina, ne le zdravničin poseg. V tu obravnavani zadevi pa je položaj drugačen. Možna vzroka sta le dva in od njiju je le eden v operaterjevi sferi odgovornosti, drugi pa pomeni proces v tožničinem organizmu, ki je z operativnim posegom povezan le posredno – sproži ga ošibitev organizma zaradi splošnega stresa, ki ga organizem doživlja ob operaciji.
8 Tako tudi, npr., sklep VS RS III Ips 82/2014 z dne 2. 9. 2014, sodba II Ips 492/2002 z dne 8. 7. 2004 in sodba II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015.
9 O tem glej, npr., tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-1698/08 z dne 26. 11. 2009, 5. točka obrazložitve. Enako Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevah Waldberg proti Turčiji (Application no. 22909/93, odločitev o dopustnosti z dne 6. 9. 1995) in Camilleri proti Malti (Application no. 51760/99, odločitev o dopustnosti z dne 16. 3. 2000).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMjcy