<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 135/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.135.2018
Evidenčna številka:VS00026394
Datum odločbe:08.08.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 491/2017
Datum odločbe II.stopnje:11.07.2017
Senat:mag. Nina Betetto (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Karmen Iglič Stroligo
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:premoženjsko zavarovanje - stanovanjsko zavarovanje - zavarovalna pogodba - zavarovalna vrednost - zavarovalni pogoji - podzavarovanje - dopuščena revizija - zavarovanje na novo vrednost - razlaga spornih določil - razlaga v korist druge pogodbene stranke - jezikovna razlaga - logična razlaga - višina zavarovalne vsote

Jedro

Zavarovanje na novo vrednost zavarovalcu očitno vzbuja zaupanje, da zavarovalna vsota ne odstopa od zavarovalne vrednosti in zato ne pričakuje, da bi ga lahko zadele posledice podzavarovanja. Že z jezikovno razlago izraza „nova“ vrednost pridemo navzkriž s temeljnim konceptom podzavarovanja, saj se vrednost ob začetku zavarovalne dobe in vrednost ob kasnejši točki v času lahko razlikujeta, zavarovanje na novo vrednost pa naj bi zavarovalcu nudilo varnost prav s svojim prilagoditvenim elementom prihodnjim razmeram. Čeprav OZ v 960. členu ureja podzavarovanje in posebni pogoji v splošnih določbah prav tako opisujejo, na kakšen način razmerje med zavarovalno vsoto in vrednostjo posledično vpliva na izplačilo zavarovalnine, pa določbe o zavarovanju na novo vrednost-standard iz poglavja C obravnavanih posebnih pogojev povprečnega zavarovalca zavedejo do te mere, da je prepričan, da bo dobil škodo povrnjeno do višine zavarovalne vsote iz zavarovalne police. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ne po jezikovni, ne po logični razlagi navedenih spornih določb posebnih pogojev ni mogoče najti enopomenske interpretacije. Zato je v skladu s 83. členom OZ potrebna razlaga teh določil v korist zavarovanca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

◦ „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki na TRR pravne pisarne A., ki je odprt pri Novi KBM d. d., št. ..., znesek 19.135,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 12. 2012 do plačila.“

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2955,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica na podlagi sklenjene pogodbe dolžna plačati zavarovalnino za škodo v višini 19.135,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da drugi odstavek 3. člena posebnih pogojev za zavarovanje hiše določa, da če je ob nastanku zavarovalnega primera zavarovalna vsota nižja od zavarovalne vrednosti (podzavarovanje), plača zavarovalnica obračunano škodo v delu, ki ustreza razmerju med zavarovalno vsoto in zavarovalno vrednostjo, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Ugotovilo je, da iz police premoženjskega zavarovanja izhaja, da znaša zavarovalna vsota 118.560,00 EUR, medtem ko je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja izračunal vrednost objekta (z DDV) v višini 163.942,00 EUR. Sodišče je izračunalo, da je zavarovalnica ob upoštevanju pravil o podzavarovanju, tožniku dolžna plačati 72,32 % obračunane škode, kar znese 55.251,53 EUR, zavarovalnica pa je izplačala zavarovalnino v višini 56.186,32 EUR in tako v celoti izpolnila svojo obveznost.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I. in II. izreka.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 298/2017 z dne 1. 2. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja razlage posebnih pogojev zavarovanja hiše HIŠA -07/11 pri zavarovanju stanovanjske hiše na „nova vrednost – standard“.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določbi 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje posebne pogoje in določbo 960. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagali zmotno, ker drugi odstavek 3. člena posebnih pogojev (na katerega se sodišči sklicujeta) velja le v primeru zavarovanja hiše na t. i. dejansko vrednost. Tožnikova hiša je bila zavarovana na „nova vrednost - standard“ in to novo vrednost je toženka sama določila na podlagi tabel, ki odražajo gradbeno vrednost objekta po krajevnih tržnih cenah. Zato je zavarovalna vsota pri tovrstnih zavarovanjih novih vrednosti enaka zavarovalni vrednosti in je ob nastanku zavarovalnega primera zavarovalnica dolžna plačati škodo v polnem znesku do višine zavarovalne vrednosti. Navedeno namreč določa poglavje B posebnih pogojev, katerega predmet je osnovno zavarovanje hiš na novo vrednost. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 38., 39., 42. in 43. členov posebnih pogojev in meni, da bi moralo sodišče dopolniti zavarovalno polico z razlago, ki določa, da je zavarovalna vsota pri novih objektih izenačena z zavarovalno vrednostjo in se glede razlage pogodb sklicuje na drugi odstavek 82. člena ter 83. člen OZ. Trdi, da bi sodišče moralo zavarovalno polico in posebne pogoje, ki jih je v naprej natisnila z vsebino tožena zavarovalnica, tudi glede morebitnih nejasnosti razlagati v korist druge stranke, t.j. tožnika, ter pri tem navaja sodno prakso višjih sodišč. Revizijskemu sodišču predlaga, naj po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP ob ugotovljenem dejanskem stanju reviziji ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo ter v korist tožnika toženi zavarovalnici naloži plačilo zneska v višini 19.135,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila, ter ji naloži povrnitev njegovih stroškov.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi zavarovalnici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpostavlja, da tožnik ni obrazloženo navedel in pojasnil, na podlagi katerega določila bi bilo mogoče sprejeti stališče, da je zavarovalna vsota pri zavarovanju zgradb na novo vrednost enaka zavarovalni vrednosti. Tožnik je povzel izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke brez pripomb, iz njega ter njegove dopolnitve pa izhaja, da je bila vrednost objekta z DDV na dan pred škodnim dogodkom 163.942,00 EUR, zavarovalna vsota na polici pa 118.560,00 EUR, zato je bila hiša podzavarovana. Škoda je bila obračunana v ustreznem proporcu, tožnik pa ni podal obrazloženih navedb, da se načelo proporca ne upošteva. V 42. členu spornih posebnih pogojev je jasno določeno, kaj je lahko zavarovano na novo vrednost oz. dejansko vrednost. Tožnik šele v reviziji pavšalno navaja, da so določila pogojev sporna, pred tem pa ni podal nobene navedbe, ki bi dajala podlago za uporabo določil 82. ali 83. člena OZ. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zavajanju in nepoznavanju določil lastnih pogojev kot tudi, da je prejšnji obračun bil napravljen po določilih 42. in 43. člena pogojev, s tem pa naj bi bila „priznana“ drugačna zavarovalna vsota. Ne držijo navedbe tožnika iz revizije, da velja določilo drugega odstavka 3. člena pogojev glede podzavarovanja le v primeru zavarovanja hiše na t. i. dejansko vrednost, saj gre za skupno določilo, da se pri izplačilu zavarovalnine tako pri zavarovanju na novo vrednost kot tudi pri zavarovanju na dejansko vrednost vedno upošteva razmerje med vrednostjo stvari in zavarovalno vsoto. Sodna praksa, ki jo tožnik prilaga, za obravnavano zadevo ni relevantna, ker obravnava drugačno problematiko. Tožena zavarovalnica predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in tožniku naloži plačilo povzročenih pravdnih stroškov.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sporni posebni pogoji v 3. členu, ki opredeljuje dajatev zavarovalnice (zavarovalnino/odškodnino), določajo, da če je zavarovalna vsota enaka ali višja od zavarovalne vrednosti, plača zavarovalnica ob nastanku zavarovalnega primera obračunano škodo v polnem znesku, vendar največ do višine zavarovalne vrednosti. Če je ob nastanku zavarovalnega primera zavarovalna vsota nižja od zavarovalne vrednosti (podzavarovanje), plača zavarovalnica obračunano škodo v delu, ki ustreza razmerju med zavarovalno vsoto in zavarovalno vrednostjo, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Načelo podzavarovanja se ne upošteva v primeru: če je podzavarovanje manjše od 10 %; če je zavarovanje sklenjeno na način prvega rizika. V tem primeru plača zavarovalnica obračunano škodo v polnem znesku, vendar največ do dogovorjene zavarovalne vsote na prvi riziko.

9. Glede zavarovalne vrednosti pri standardnem zavarovanju hiše na novo vrednost posebni pogoji v 42. členu določajo, da je zavarovalna vrednost zgradb (nova vrednost) gradbena vrednost novega objekta po krajevnih tržnih cenah. Gradbena vrednost novega objekta je cena, ki obsega stroške gradbenih, obrtniških, inštalacijskih del in vgrajene opreme. Na novo vrednost so lahko zavarovani samo tisti objekti in vgrajena oprema (aparati), katerih dejanska vrednost je enaka ali večja od 60 % nove vrednosti. Objekti in vgrajena oprema (aparati), katerih dejanska vrednost je ob nastanku škodnega dogodka manjša od 60 % nove vrednosti, so zavarovani na dejansko vrednost. Dejanska vrednost je nova vrednost zmanjšana za izgubljeno vrednost zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti.

10. Nadalje 43. člen posebnih pogojev določa, da se škoda, ki jo krije zavarovanje, obračuna v primeru: uničenja predmeta zavarovanja – po zavarovalni vrednosti ob nastanku škodnega primera, zmanjšani za vrednost ostankov; poškodbe predmeta zavarovanja – po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali ob nastanku škodnega primera. V škodo se ne računajo stroški, ki so nastali ob popravilu zaradi kvalitetne izboljšave. V tretjem odstavku pa določa še izjeme, povezane s strešnimi kritinami, ki za obravnavano zadevo niso relevantne.

11. Po 34. členu, ki ureja zavarovalno vrednost zgradb pri minimalnem zavarovanju hiše na dejansko vrednost, pa je zavarovalna vrednost pri takšni obliki zavarovanja gradbena vrednost novega objekta po krajevnih tržnih cenah, zmanjšana za znesek izgubljene vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti. Gradbena vrednost novega objekta je cena, ki obsega stroške gradbenih, obrtniških, inštalacijskih del in vgrajene opreme.

12. Tožnik se je v reviziji sicer skliceval še na 38. in 39. člen posebnih pogojev, ki pa sta povsem enaka 42. členu ter 43. členu, ki veljata za standardno zavarovanje hiše na novo vrednost, zato ju revizijsko sodišče ne povzema.

13. V obravnavanem primeru gre za premoženjsko zavarovanje. To je namenjeno povrnitvi škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za podzavarovanje. To pomeni, da se zavarovanci odločijo za zavarovalno vsoto, ki je nižja od zavarovalne vrednosti, saj tako plačujejo tudi nižjo premijo. Praviloma velja, da zavarovanec v skladu z načelom prepovedi obogatitve ne more dobiti več, kot je izgubil. Delna izjema od tega pravila, ki jo OZ posredno dopušča v sedmem odstavku 949. člena, je prav zavarovanje na novo vrednost.1 Zavarovanje na novo vrednost namreč zavarovalcu omogoča, da četudi v nekem katastrofalnem dogodku, kot sta požar ali poplava, utrpi veliko škodo ali pa je zgradba z opremo celo v celoti uničena, z zavarovalnino pokrije stroške gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del in vgrajene opreme, potrebnih za gradnjo novega objekta. To je določeno tudi v prvem odstavku 42. člena spornih posebnih pogojev. Tako namreč zavarovalec kljub izgubljeni vrednosti zaradi obrabe, starosti in ekonomske zastarelosti ohrani možnost, da si življenje na novo ustvari v povsem primerljivem objektu. Tožnik, ki je lastnik novejše hiše, se je odločil za zavarovanje na novo vrednost, ki z nekoliko višjo premijo pomeni tudi večjo premoženjsko varnost ob morebitni uresničitvi rizika.

14. Ni sporno, da je bilo zavarovanje s police za premoženjsko zavarovanje, št .... sklenjeno po pravilih „stanovanjska hiša NV standard“ iz 42. člena posebnih pogojev. Med strankama pa je sporna razlaga teh pogojev, pri čemer tožnik vseskozi meni, da je upravičen do povrnitve celotne obračunane škode.

15. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da niso utemeljene revizijske navedbe tožene zavarovalnice, da tožnik ni prerekal njenih navedb glede izplačila škode. Tožena zavarovalnica je namreč šele v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2016 izrecno izpostavila, na kakšen način je z upoštevanjem razmerja med zavarovalno vsoto in zavarovalno vrednostjo obračunala škodo v ustreznem delu (t. i. proporc iz navedb tožene zavarovalnice). Že na naslednjem naroku za glavno obravnavo 25. 10. 2016 pa je tožnik prerekal te navedbe tožene zavarovalnice in izpostavil, da zavarovalna vsota na polici predstavlja vrednost, do katere se je tožena stranka zavezala k povrnitvi zneskov v primeru nastopa zavarovalnega rizika.

16. Revizijsko sodišče je zato na podlagi tožnikovih navedb iz revizije ugotavljalo, ali določba posebnih pogojev o zavarovanju hiše na novo vrednost pri zavarovalcu lahko vzbudi dvome glede tega, kakšno je dejansko zavarovalno kritje. OZ v 83. členu namreč določa: če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Tožnik zatrjuje, da iz drugega odstavka 3. člena posebnih pogojev res izhaja, da je dejanska obveznost zavarovalnice omejena z izplačilom zavarovalnine v razmerju med zavarovalno vsoto ter zavarovalno vrednostjo in to največ do višine zavarovalne vsote, a to po njegovem mnenju velja le v primeru zavarovanja hiše na dejansko vrednost.

17. Revizijsko sodišče se strinja z revidentom, da zavarovanje na novo vrednost zavarovalcu očitno vzbuja zaupanje, da je zavarovalna vsota ne odstopa od zavarovalne vrednosti in zato ne pričakuje, da bi ga lahko zadele posledice podzavarovanja.2 Že z jezikovno razlago izraza „nova“ vrednost pridemo navzkriž s temeljnim konceptom podzavarovanja, saj se vrednost ob začetku zavarovalne dobe in vrednost ob kasnejši točki v času lahko razlikujeta, zavarovanje na novo vrednost pa naj bi zavarovalcu nudilo varnost prav s svojim prilagoditvenim elementom prihodnjim razmeram. Čeprav OZ v 960. členu ureja podzavarovanje3 in posebni pogoji v splošnih določbah prav tako opisujejo, na kakšen način razmerje med zavarovalno vsoto in vrednostjo posledično vpliva na izplačilo zavarovalnine, pa določbe o zavarovanju na novo vrednost-standard iz poglavja C posebnih pogojev povprečnega zavarovalca zavedejo do te mere, da je prepričan, da bo dobil škodo povrnjeno do višine zavarovalne vsote z zavarovalne police. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ne po jezikovni, ne po logični razlagi navedeni spornih določb posebnih pogojev ni mogoče najti enopomenske interpretacije. Zato je v skladu s 83. členom OZ potrebna razlaga teh določil v korist zavarovanca.4

18. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je treba sprejeti takšno razlago spornih posebnih pogojev, da se v primeru zavarovanja hiše na novo vrednost-standard, podobno kot pri zavarovanju na prvi riziko5, ne ugotavlja razmerja med zavarovalno vsoto z zavarovalne police tožnika v višini 118.560,00 EUR ter zavarovalno vrednostjo, ampak se šteje, da med njima ni razlike, kar pomeni, da zavarovalnica povrne polno škodo nastalo na zavarovani stvari, pri čemer se upošteva gradbeno vrednost novega objekta po krajevnih tržnih cenah (nova vrednost), vendar največ do dogovorjene zavarovalne vsote (v skladu s prvim odstavkom 3. člena posebnih pogojev).

19. Temeljno pravilo iz 921. člena OZ določa, da se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovalcu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. V obravnavanem primeru je zavarovalnica tožniku kot zavarovalcu že izplačala 56.186,32 EUR, kar pomeni, da razlika do nesporno ugotovljenega celotnega zneska sanacije z upoštevanim DDV v skupni višini 76.398,83 EUR znaša 20.212,51 EUR. Tožnik je v tožbi sicer zahteval le 19.135,60 EUR, saj je za osnovo vzel znesek sanacije z upoštevanim DDV v skupni višini 75.321,92 EUR, vendar sodišče tožbenega zahtevka ne sme prekoračiti, zato mu je ugodilo v zahtevani višini.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ugotovljeni vrednosti oškodovanja pa pravdni stranki nista ugovarjali, zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

21. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

22. Vrhovno sodišče je odločilo, da mora tožena zavarovalnica tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1143,00 EUR (stroške sodne takse za tožbo v višini 513,00 EUR, 30,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po 11. členu OT in stroške izvedenine v znesku 600,00 EUR), stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo stroške sodne takse za pritožbo v znesku 621,00 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 1.191,75 EUR (stroške sodne takse za revizijo v višini 414,00 EUR, stroške za vložitev predloga za dopustitev revizije po tar. št. 21/4 OT: 625 točk, kar znaša 375,00 EUR, povečano za 22 % DDV (82,50 EUR), skupaj torej 457,50 EUR, s tem, da se po tar. št. 21/5 polovica teh stroškov všteje v odvetniške stroške v zvezi z revizijo, in stroške za vložitev revizije po tar. št. 21/3 OT: 750 točk, kar znaša 450,00 EUR, povečano za 22 % DDV (99,00 EUR), skupaj torej 549,00 EUR. Stroške postopka tožnika je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z vloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo. Tožena zavarovalnica je dolžna tožniku plačati vse odmerjene stroške, ki skupaj znašajo 2.955,75 EUR, v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
1 M. Pavliha in S. Simoniti, Zavarovalno pravo, GV založba, 2007, str. 170.
2 Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 278/2011 z dne 22. 5. 2014 poudarilo, „da se šteje neka pogodbena določba za nejasno v smislu 83. člena OZ, in da se zato posledično uporabi privilegirana razlaga v korist tiste pogodbene stranke, ki ni pripravila pogodbe, je treba najprej poskusiti z uporabo nanizanih zakonskih razlagalnih pravil in argumentacijskih metod. Nejasna pogodbena določila je torej treba na podlagi 83. člena OZ razlagati v korist tiste pogodbene stranke, ki pogodbe ni pripravila, le v primeru, če zakonsko določena primarna razlagalna pravila iz 82. člena OZ ali (in) razlage na podlagi metod pravne argumentacije ne omogočajo enopomenske interpretacije, torej če se tudi po opravljeni opisani razlagalni analizi sporna pogodbena določba lahko razlaga na različne načine oziroma se pušča odprto večpomensko razlago in zato ostaja pravno relevantna pogodbena ureditev še naprej nejasna“.
3 960. člen OZ določa: (1) Če se ugotovi, da je bila ob začetku zadevne zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote, se zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovalnica, sorazmerno zmanjša, razen če je bilo drugače dogovorjeno. (2) Zavarovalnica je dolžna dati popolno odškodnino vse do zneska zavarovalne vsote, če je bilo dogovorjeno, da razmerje med vrednostjo stvari in zavarovalno vsoto ni pomembno za določitev zavarovalnine.
4 Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da se nejasne določbe zavarovalnih polic in splošnih ter posebnih pogojev razlaga v korist šibkejše stranke, t.j. zavarovalca. Nazadnje v zadevi II Ips 44/2018, v kateri je zapisalo: „Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena.“
5 Kot to izhaja iz opisa Slovenskega zavarovalnega združenja, se pri tem načinu zavarovanja zavarovalnina ravna glede na dogovorjeno zavarovalno vsoto in ne glede na zavarovalno vrednost stvari, kar po naravi stvari izključuje podzavarovanje ali nadzavarovanje. Zavarovalnica tako povrne polno škodo zavarovane stvari, vendar največ do dogovorjene zavarovalne vsote.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 83, 921, 960

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNTYw