VSRS Sklep in sodba II Ips 246/2018

Jedro

Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, razžalitve časti in dobrega imena. Škodo naj bi mu povzročilo Specializirano državno tožilstvo s tem, da je zoper njega vložilo obtožnico X K 60007/2007 z dne 25. 1. 2013, ki temelji na nezakonito pridobljenih dokazih in nezakonito izvedenem davčno inšpekcijskem postopku, v kateri mu je očitalo davčno utajo v višini 345.908,00 EUR, ki je ni zakrivil. Kasneje je obtožnico spremenilo in mu očitalo oškodovanje proračuna le še v višini 75.000,00 EUR. Od trenutka vložitve obtožnice je bil tožnik tudi v medijih predstavljen kot goljuf in prevarant, kar je razkrilo del njegove zasebnosti ter povzročilo razžalitev časti in dobrega imena.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 270.908,00 EUR zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnik toženki povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija tožnika je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so očitki tožnika o zastopanju toženke brez pooblastila neutemeljeni: pooblastilo je bilo predloženo oziroma se je državna pravobranilka (sedaj državna odvetnica) sklicevala na generalno pooblastilo, tudi sicer pa imajo državni odvetniki že po zakonu pooblastilo za zastopanje Republike Slovenije pred sodišči in upravnimi organi. Zaključilo je, da sprememba obtožnice (ki naj bi po mnenju tožnika povzročila tudi njegovo blatenje v medijih) ne pomeni protipravnosti ravnanja. Ugotovilo je namreč, da je prvotna obtožnica, ki je tožniku očitala davčno utajo v višini 345.908,00 EUR, temeljila na več računih, za katere je državni tožilec utemeljeno domneval, da so fiktivni, kasneje pa se je na podlagi izvedenskega mnenja izkazalo, da je dejansko stanje drugačno, zato je obtožnico spremenil. Obtožnica je bila tako vložena na podlagi dejstev, ki so bila tožilcu znana v času njenega vlaganja, ker pa so se ta med postopkom spremenila, jih je bilo tožilstvo v skladu z 17. in 344. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno upoštevati in obtožnico spremeniti. Tudi obstoj obtožnice sam po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, saj Ustava RS zagotavlja domnevo nedolžnosti, ki je potrjena ali ovržena šele s pravnomočnostjo sodbe. Navedb tožnika glede izločitve dokazov, ki naj bi bili podlaga za vložitev obtožnice, sodišče ne sme presojati, ker za to ni pristojno. Doda tudi, da ni podana niti vzročna zveza, saj je bila ta z ravnanjem medijev pretrgana.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bila državna pravobranilka že na podlagi 3. in 5. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) pooblaščena za zastopanje toženke, zato pooblastila ni potrebovala, dvoma, da bi bila A. A. državna pravobranilka, pa tožnik pred sodiščem prve stopnje ni izpostavil. Vloge toženke so bile podpisane in opremljene z žigom državnega pravobranilstva ter vsebujejo sestavine, ki jih predvideva 105. člen ZPP, zato so popolne. Nepristranskost sojenja ni okrnjena, če isto sodišče vodi več tožnikovih postopkov; v primeru dvoma v nepristranskost ima stranka možnost zahtevati izločitev posameznega sodnika (72. člen ZPP) ali delegacijo pristojnosti (67. člen ZPP), a tožnik teh možnosti ni izkoristil. Dokazna ocena je vestna, natančna in analitično-sintetična. Očitek kršitve 12. člena ZPP ni utemeljen, saj je bil tožnik na naroku 25. 4. 2017 pozvan, da si zagotovi pravno pomoč.

Tudi materialnopravni sklep o tem, da protipravnost ravnanja toženke ni podana, je pravilen. Okrožni državni tožilec je obtožnico vložil na podlagi gradiva, s katerim je razpolagal, in jo spremenil zaradi v postopku izdelanega izvedenskega mnenja; pooblastila zato ni niti prekoračil niti zlorabil. Tožilčeve domnevne strokovne napake - sprememba očitka o protipravni premoženjski koristi, opiranje obtožnice na protipravno pridobljene dokaze in pomanjkljiva seznanjenost z dokaznim gradivom - bi tožnik lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi v kazenskem postopku. Ker protipravnost ravnanja ni izkazana, se z drugimi (kumulativno zahtevanimi) predpostavkami odškodninske odgovornosti sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati. Pravilno je bil zato zavrnjen tudi predlagan dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki se nanaša na škodo, ki naj bi tožniku nastala.

Jedro revizijskih navedb

9. Revident navaja, da toženke ni zastopala oseba, ki jo je po zakonu upravičena zastopati. Opozarja na določbe 95. in 98. člen ZPP ter na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Državna odvetnica brez pooblastila generalnega državnega odvetnika nima zakonske podlage za zastopanje države pred sodišči, zato je treba šteti, da procesna dejanja, ki jih je opravila, niso veljavna. Posledično opozarja na določbo 282. člena ZPP in na potrebo po izdaji zamudne sodbe (318. člen ZPP). Vloge toženke niso bile lastnoročno podpisane na način, da bi bila mogoča identifikacija podpisnika (pooblaščenke toženke), zato je treba šteti, da so nepopolne. Sodišču očita pristranskost - pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je namreč v teku več zadev, v katerih je tožnik udeležen kot stranka, zato je očitno, da je objektivno sojenje nemogoče, ker so razpravljajoči sodniki okuženi iz predhodnih sporov. To je razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Tožniku sodišče prve stopnje ni dalo ustreznega opozorila po 12. členu ZPP z vsebino, da bi moral takoj grajati bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in pristranskostjo sodišča. Prereka tudi zavrnitev izvedbe dokaza za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, s čimer je sodišče prve stopnje podalo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, pa tudi zavrnitev drugih dokazov, ki bi pripomogli k ugotovitvi, da je tožniku nastala škoda. Napačen ter v nasprotju z ZPP in Odvetniško tarifo je tudi izračun stroškov pravdnega postopka, ki jih mora tožnik plačati toženki.

10. Revident opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, materialnopravni zaključek o zakonitosti in utemeljenosti spremenjene obtožnice pa ni stvar civilnega prava. Tožnik je vseskozi trdil, da so listine, ki so bile podlaga za izdajo spremenjene obtožnice, obstajale že pred vložitvijo prvotne obtožnice, saj so bile zasežene pri hišni preiskavi. Sodba ne vsebuje razlogov o objavah, vezanih na obtožbo in davčno inšpekcijske postopke, zato ni jasno, ali sodišče zatrjuje delno krivdo toženke. Obtožnica B. B. je nepravilna in nezakonita, saj ni podlage za delovanje Specializiranega državnega tožilstva, ker to ni bilo ustanovljeno z zakonom. Kazenski postopek je zato tekel brez upravičenega tožilca, zato je obtožnico treba zavreči. Tak predlogu je tožnik podal že v kazenskem postopku, a sodišče o njem ni odločilo, zato je tožnik vložil pobudo za oceno ustavnosti, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo države opozarja na odločbe sodišča EU (C-224/01 z dne 30. 9. 2003, C-173/03 z dne 13. 6. 2006 in C-379/10 z dne 24. 11. 2011), v katerih je bilo poudarjeno, da je splošna izključitev odškodninske odgovornosti za primere naklepa in hude malomarnosti v nasprotju z splošnim načelom, da država odgovarja za kršitve prava EU. Pri sestavi sporne obtožnice je vsekakor mogoče govoriti o naklepu ali hudi malomarnosti. Meni, da je okrožni državni tožilec ravnal očitno v škodo tožnika. Predlaga prekinitev revizijskega postopka in presojo ustavnosti prvega odstavka 283. člena ZKP¹ ter 185. in 219. člena Zakona o državnem tožilstvu(v nadaljevanju ZDT-1).² Vzročna zveza je podana in ni bila prekinjena – mediji so bili podaljšana roka toženke, pravila o adekvatni vzročnosti pa veljajo tudi za javnopravno odškodninsko obveznost. Tožniku je zaradi ravnanj države nastala škoda in mu bo nastajala tudi v bodoče.

Presoja dovoljenosti in utemeljenosti revizije

11. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

12. Revident je uveljavljal tudi kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z napačnim izračunom stroškov pravdnega postopka. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je torej le akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena,³ zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo (I. točka izreka).

13. V preostanku revizija ni utemeljena.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija pretežno pomeni prepis tožnikovih pritožbenih navedb po metodi „copy - paste“. Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, je treba v njej obrazloženo in konkretizirano izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.⁴ Takih pojasnil tožnik ni podal, zato z revizijo ne more uspeti.⁵ Vrhovno sodišče namreč ni tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo v odnosu do izpodbijane sodbe. Del, ki je dobeseden ali smiseln prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, temu standardu ne zadosti. Revizijsko sodišče se zato ne bo opredeljevalo do revizijskih navedb glede: odsotnosti upravičenja za zastopanje, nepopolnosti vloge, pristranskosti sodišča, odsotnosti opozorila tožniku po 12. členu ZPP in zavrnitve dokaznih predlogov. Ti očitki so namreč iz pritožbe v celoti in dobesedno prepisani, na njih pa je tožniku obširno in ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče v točkah 4 do 7 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Tožnik protipravnost ravnanja toženke v reviziji utemeljuje z dodatnimi, a pavšalnimi, nekonkretiziranimi in neutemeljenimi navedbami o nepravilno in nezakonito sestavljeni obtožnici. Meni, da (kazenski) postopek ne poteka na zahtevo upravičenega tožilca ter da so določbe ZKP in ZDT-1 protiustavne. Razlogi, ki jih revident navaja v zvezi z davčno inšpekcijskem postopku, ki je bil podlaga za uvedbo kazenskega postopka, pretežno pomenijo očitke, ki so predmet rednih in izrednih pravnih sredstev v upravnem in kazenskem postopku. Kršitve, ki jih ponavlja, pa s strani sodišč nižjih stopenj niso bile ugotovljene. Za potrebe tega postopka se zato glede presoje protipravnosti ravnanja, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin spremembe obtožnice, revizijsko sodišče v celoti sklicuje na pravilne in obširne razloge sodišč nižjih stopenj. Dodati velja le, da je očitek o nezakonitosti delovanja Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, zaradi česar naj bi bila obtožnica, ki ga bremeni, nezakonita, očitno neutemeljen. Specializirano državno tožilstvo, ki se je razvilo iz nekdanje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je bilo namreč ustanovljeno leta 2011 z ZDT-1, zato je njegovo delovanje in delovanje njegovih funkcionarjev zakonito (glej 185., 187., 192, 219 idr. člene).

16. Materialnopravni zaključek sodišč nižjih stopenj, da protipravnost ravnanja toženke ni podana, je po obrazloženem pravilen. Ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, je razpravljanje o krivdi (naklep ali malomarnost), vzročni zvezi in škodi za presojo utemeljenosti zahtevka nepotrebno.

17. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, po povedanem niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških

18. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Zatrjuje neustavnost zakonske rešitve, ki obdolžencu ne omogoča pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico.
² Meni, da Specializirano državno tožilstvo ni bilo ustanovljeno z zakonom, zato ne sme in ne more opravljati funkcije pregona. Obtožnica je zato po mnenju tožnika nezakonita.
³ Tako Vrhovno sodišče v odločbah: II Ips 358/52017 z dne 12. 4. 2018, II Ips 263/2005 z dne 10. 11. 2005, II Ips 68/2003 z dne 8. 5. 2003, II Ips 609/2000 z dne 7. 2. 2001 idr.
⁴ Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 71/2017 z dne 18. 10. 2018.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 130/2018 z dne 19. 7. 2018 in II Ips 123/2016 z dne 23. 3. 2018.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 1115/2008
• VSRS Sklep II DoR 21/2021
• Sodba in sklep II Ips 959/2008