VSRS Sodba XI Ips 26947/2019

Jedro

Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosega želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 26947/2019 z dne 30. 5. 2019 zoper obdolženega D. T. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor do enega meseca, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec v sostorilstvu s S. H. storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi s 34. in 20. členom ter 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 26947/2019 z dne 31. 5. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni izpodbijani pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb ZKP ter kršitve določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) o priporu. V obrazložitvi zahteve trdi, da v obravnavanem primeru ponovitvena nevarnost ni podana, oziroma ustrezno obrazložena, ter da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni opravilo presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti odrejenega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je pripor v obravnavanem primeru v izrazitem nesorazmerju z nevarnostjo kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec storil. Poudaril je, da je pripor zoper obdolženca, upoštevaje težo očitanega mu kaznivega dejanja, pretiran represivni ukrep, ki posega v njegovo domnevo nedolžnosti.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da se z mnenjem vrhovnega državnega tožilca v celoti strinja.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izrecno ne izpodbija, trdi pa, da pri obdolžencu ponovitvena nevarnost ni podana, oziroma, da priporni razlog v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni v zadostni meri obrazložen. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče obstoj ponovitvene nevarnosti obdolženca (11. točka sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika, 7. točka sklepa zunajobravnavnega senata) utemeljilo z obrazložitvijo, da je obdolženec brez premoženja in zaposlitve, da si sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, ter da je specialni povratnik. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponavljal istovrstna kazniva dejanja.

6. Obdolženčev zagovornik z navedbami v zahtevi, da obdolženec ni imel namena prilaščati si predmetov večje vrednosti, ter da je kazniva dejanja izvrševal, ker je bil lačen in ni imel obleke, izraža nestrinjanje z vsebino izvedenih dokazov ter ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen razlog vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Obdolženčev zagovornik s trditvijo v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo odrejenega ukrepa ni navedlo konkretnih okoliščin, nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z določbo prvega odstavka 20. člena in 4. alinejo 29. člena Ustave RS. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče v okviru spodnje premise sodniškega silogizma „uporabilo zgolj splošno znana dejstva“.

8. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 presodilo, da je sodišče dolžno, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave RS, poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil specifično kaznivo dejanje, ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi oziroma njihovega premoženja ogrožena do te mere, da odtehta posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

9. Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosega želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

10. V konkretnem primeru je dežurni preiskovalni sodnik v 12. točki razlogov sklepa navedel le, da „je sodišče tehtalo tudi zahtevo po sorazmernosti med pravico do osebne svobode posameznika in odvzemom prostosti kot skrajnim ukrepom“.

11. Navedeni razlogi ustrezno ne konkretizirajo, zakaj v obravnavanem primeru pripora ni mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov, iz njih pa tudi ni razvidno, da bi sodišče opravilo tehtanje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in varnostjo ljudi oziroma njihovega premoženja. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora, ugotovljenih kršitev v sklepu dežurnega preiskovalnega sodnika, ni odpravil. Presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa je namreč utemeljil le z navedbo, da je „podana tudi sorazmernost med posegom v osebno prostost osumljenca in varnostjo ljudi ter njihovega premoženja“.

12. Takšni razlogi sodišča v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora so vsebinsko prazni in pomanjkljivi. Za zagotovitev temeljnih jamstev poštenega postopka je bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravnorelevantna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele, ko sta oblikovani obe premisi, lahko sodišče napravi sklep oziroma pravni zaključek.¹

13. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedena pravnorelevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa), nato pa bi moralo sodišče, upoštevaje 20. člen Ustave (zgornja premisa), napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. V obravnavanem primeru sodišče takšne presoje ni napravilo, temveč je le na splošni ravni zaključilo, da je podana sorazmernost med posegom v osebno svobodo obdolženca in varnostjo ljudi ter njihovega premoženja.

C.

14. Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z določbo 4. alineje 29. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo VS RS XI Ips 53686/2018 z dne 12. 6. 2018.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Kp 20194/2012-212
• VSC Sklep I Kp 39048/2020
• VSC Sklep I Kp 40661/2021