VSRS Sklep III Ips 13/2019

Jedro

Pri opredelitvi sedeža tožene stranke je bilo podano neskladje med opredeljeno državo (Češka republika) in preostalimi elementi naslova sedeža (mesto, ulica in hišna številka), ki jih je mogoče povezati le z drugo državo (Slovaško republiko). V takih okoliščinah, ko sta pod enako firmo registrirani družbi v obeh državah, pomanjkljivost v tožbi ni bila sanirana že s tem, da je bila tožba s pošiljko, ki je bila naslovljena na naslov, kot je bil naveden v tožbi, uspešno vročena družbi s sedežem v Slovaški republiki. Dolžnost točne individualizacije tožene stranke v tožbi je v sferi tožeče stranke, zato je utemeljen revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo vlogo tožnika, ki je bila vložena takoj po prejemu odgovora družbe s sedežem v Republiki Slovaški, upoštevati kot pravočasen predlog za popravo tožbe, s katerim je odpravila nerazumljivost tožbe glede sedeža tožene stranke. Zato v tem primeru ni šlo za subjektivno spremembo tožbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišč druge in prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper družbo K. P., Ulica Š. 4, Bratislava, Slovaška za plačilo 25.612,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 110/2018-9 z dne 18. 12. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali gre za nedopustno prikrito subjektivno spremembo tožbe ali zgolj za njen popravek v primerih, ko je napačno označena ulica in mesto tožene stranke kot pravne osebe.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje.

5. Družba K. P., Ulica Š. 4, Bratislava, Slovašk je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Procesno dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje

6. Tožnik je z direktno tožbo kot oškodovanec uveljavljal odškodnino od zavarovalnice, pri kateri naj bi imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožnik je v tožbi opredelil toženo stranko kot: K. P., Ulica Š. 4, 81623 Bratislava, Češka republika.

7. Tožba je bila vročena družbi z navedeno firmo in z naslovom sedeža družbe Ulica Š. 4, Bratislava v Republiki Slovaški. Ta družba je 17. 11. 2016 odgovorila na tožbo in ugovarjala pasivno legitimacijo.

8. Tožnik je v pisni vlogi z dne 19. 12. 2016 predlagal popravek tožbe zaradi pomote pri zapisu naslova tožene stranke. Pojasnil je, da je pravilen zapis firme in države (Češka republika), napačna pa je navedba naslova, saj bi namesto Ulica Š. 4, Bratislava moral biti naveden naslov Ulica A. 8, CZ 10100 Praga 10.

9. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožba skupaj s tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2016 vročena tudi družbi K. P., na naslovu Ulica A. 8, CZ, 10100 Praga 10, ki je 27. 6. 2017 prav tako odgovorila na tožbo.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da zaradi okoliščine, da je bila tožba kljub navedbi Češka in ne Slovaška republika uspešno vročena na Slovaškem, neskladja ni štelo za takšno napako v zapisu, do katere bi se bilo treba takoj opredeliti. Ugotovilo je, da je tožeča stranka dejansko tožila drugo (slovaško) zavarovalnico kot je očitno želela, kar je ugotovila šele po prejemu odgovora na tožbo. Sodišče je zato vlogo tožeče stranke z dne 19. 12. 2016 obravnavalo kot prikrito subjektivno spremembo tožbe, h kateri pa novotožena stranka ni dala soglasja.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje in dodalo, da s tem, ko je tožeča stranka toženo stranko pravilno označila tako s firmo kot tudi s sedežem družbe, je pripis „Češka republika“ povsem nerelevanten, saj je splošno znano dejstvo, da je Bratislava na Slovaškem in ne na Češkem. Prav dejstvo, da gre za zavarovalnico z istim imenom v različnih državah, je terjalo, da je zraven firme označen tudi sedež družbe, ki je razlikovalni znak od ostalih zavarovalnic, tudi od zavarovalnice v Pragi.

Glede utemeljenosti revizije

12. Nujna sestavina tožbe je opredelitev pravdnih strank z navedbo imena ter stalnega oziroma začasnega bivališča oziroma sedeža strank (prvi odstavek 180. člena v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZPP). Ta procesna zahteva je nujna zaradi jasne opredelitve, s kom bo vzpostavljeno procesno razmerje v pravdi oziroma, na koga se bo nanašal učinek odločitve sodišča o uveljavljanem pravovarstvenem zahtevku. Ko gre za gospodarske družbe, služi individualizaciji takšnega subjekta predvsem firma. Substančna pravila materialnega prava na tem področju uveljavljajo načelo izključnosti, kar pomeni, da se mora firma jasno razlikovati od firm vseh drugih družb (prvi odstavek 21. člena Zakona o gospodarskih družbah – Uradni list RS št. 42/2006 s spremembami do 55/2015 – v nadaljevanju ZGD-1). Na ta način je zagotovljen razlikovalni učinek firme tudi za povezane družbe, ki lahko v svoji firmi uporabljajo skupne sestavine (tretji odstavek 21. člena ZGD-1). Vendar je tako uveljavljeno načelo izključnosti pri firmi omejeno na teritorialni obseg države, v kateri velja navedeni materialnopravni predpis (ZGD-1), oziroma na družbe, ki so registrirane v Republiki Slovenji. To hkrati pomeni, da ni izključena možnost, da so v različnih državah veljavno registrirane družbe z enakim imenom (firmo). V praksi je to pogosto prav pri povezanih družbah, ko obvladujoča družba v različnih državah ustanovi odvisne družbe z enako firmo. Težišče uresničitve zahteve po individualizaciji strank(e) v tožbi, kot izhaja iz prvega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP, se v tem primeru prenese na ostale predpisane elemente individualizacije. Ti morajo biti opredeljeni tako, da ne dopuščajo dvoma glede identitete stranke. V času vložitve tožbe v tej zadevi še ni bila uveljavljena novela ZPP-E, ki je v 180. a členu ZPP (le) za družbe, registrirane v Republiki Sloveniji, predpisala tudi navedbo davčne ali matične številke kot identifikacijskega znaka stranke. Kot element individualizacije tožene stranke je zato v konkretnem primeru lahko služila le opredelitev njenega sedeža.

13. Ko gre za stranko, ki je registrirana v tujini, je sedež družbe natančno definiran le z opredelitvijo države ter drugih opredelilnih elementov naslova sedeža (mesto, ulica in hišna številka). Kadar so ti elementi v tožbi navedeni tako, da ne omogočajo jasne ugotovitve, zoper koga tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo, mora sodišče postopati po določbi prvega odstavka 108. člena ZPP o nepopolnih vlogah. Takšen primer je podan, ko je v tožbi opredeljen napačen naslov sedeža, ko je opredeljen neobstoječ element naslova (kraj oziroma ulica) kakor tudi v primeru, ko si posamezni elementi (navedba države, mesta ali ulice) medsebojno nasprotujejo.

14. Nejasnost oziroma nerazumljivost tožbe, ki je terjala postopanje po prvem odstavku 108. člena ZPP, je bila v konkretnem primeru podana v tem, da je bilo pri opredelitvi sedeža tožene stranke podano neskladje med opredeljeno državo (Češka republika) in preostalimi elementi naslova sedeža (mesto, ulica in hišna številka), ki jih je mogoče povezati le z drugo državo (Slovaško republiko). V okoliščinah, ko sta pod enako firmo registrirani družbi v obeh navedenih državah, navedena pomanjkljivost v tožbi ni bila sanirana že s tem, ko je bila tožba s pošiljko, ki je bila naslovljena na naslov, kot je bil naveden v tožbi, uspešno vročena družbi s sedežem v Slovaški republiki. Ker je dolžnost točne individualizacije tožene stranke v tožbi v sferi tožeče stranke, je utemeljen revizijski očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo vlogo tožnika z dne 19. 12. 2016, ki je bila vložena takoj po prejemu odgovora družbe s sedežem v Republiki Slovaški, upoštevati kot pravočasen predlog za popravo tožbe, s katerim je odpravila nerazumljivost tožbe glede sedeža tožene stranke. Zato v tem primeru ni šlo za subjektivno spremembo tožbe.

Glede odločitve o reviziji

15. Ker je sodišče prve stopnje vlogo tožnika z dne 19. 12. 2016 zmotno obravnavalo kot subjektivno spremembo tožbe, je nepravilno uporabilo določila 108. in 187. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker je te kršitve tožeča stranka uveljavljala v pritožbenem postopku in jih sodišče druge stopnje ni odpravilo, je podana enaka postopkovna kršitev tudi v sodbi sodišča druge stopnje. S tem je podan razveljavitveni razlog po prvem odstavku 379. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnila prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

16. Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno.

Glede stroškov revizijskega postopka

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana končni odločbi skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 110/2018-9
• VSL sklep I Cp 2052/2009
• Sklep II Ips 18/98