VSRS Sodba I Ips 13230/2013

Jedro

Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1, čeprav novi zakon za storilca ni milejši, ker na novo inkriminira izvršitveno ravnanje neplačevanja prispevkov.

Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 580,00 evrov.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 2. 2018 obsojenega F. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanemu B. B. znesek v višini 1.835,84 evrov ter oškodovanemu a. a. znesek v višini 3.000,00 evrov. Obsojencu je sodišče na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 naložilo plačilo premoženjske koristi v višini 1.770,26 evrov, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo A. A. Prav tako je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, kot tudi plačilo potrebnih izdatkov oškodovanih I. K., B. B. in A. A. ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščene odvetnice oškodovane I. K. Sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da mora obsojenec plačati oškodovanemu B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 1.835,84 evrov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 9. 2009 dalje in oškodovanemu A. A. premoženjskopravni zahtevek v višini 3.000,00 evrov. S preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka oškodovanega B. B. in s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovane I. K. je sodišče oba oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26. 6. 2018 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je glede oškodovanih J. Š., S. Š., N. K., T. T. in P. Z. skrajšalo obsojencu očitano obdobje neplačevanja obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP ter napačno uporabo materialnega prava. Iz nadaljnje vsebine zahteve je mogoče povzeti, da zagovornica izpodbija predvsem odločitev sodišča druge stopnje, ki naj bi se v sodbi ne opredelilo do obširnih pritožbenih navedb v zvezi z izpodbijanjem izvedenskega mnenja in uveljavljanjem razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako je po zagovorničinem mnenju kršeno materialno pravo, ker se obsojencu med drugim očita neplačilo regresa za leto 2009 in neplačilo odpravnin, kar predstavlja tako imenovane druge prejemke iz delovnega razmerja ter neplačilo dela (in ne celotne) plače, zato lahko gre kvečjemu za očitek storitve temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa je zaradi izteka šestletnega zastaralnega roka že zastaralo. Zagovornica smiselno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 10. 12. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnica s poudarjanjem slabega finančnega položaja obsojenčeve gospodarske družbe O., d. o. o. (v nadaljevanju O.) ter s trditvami o denarnih tokovih O. in polemiziranjem z izvedenskim mnenjem po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Utemeljeno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da gre v obravnavani zadevi za izpolnitev kvalificiranih znakov kaznivega dejanja, zato tudi ni nastopilo zastaranje in ni bil prekršen kazenski zakon. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki izjave nanj nista podala.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Težišče zahteve predstavlja uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, s katero zagovornica očita, da je sodišče druge stopnje spregledalo obširne pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijala predvsem dejansko stanje, ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njih zavzeti stališče. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni pomembno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni prezrlo. Sodišču druge stopnje tudi ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene. Če pa sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, pa bi moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če vložnik zahteve obrazloži tudi vpliv kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vložnik zahteve mora utemeljiti kršitev in vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodbe.¹

7. Ne držijo zagovorničine navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izvedenčevih različnih izsledkih glede denarnih tokov obsojenčeve gospodarkse družbe O., o izvedenčevem neupoštevanju finančnih prilivov na tekoči račun O. ter o umanjkanju izvedenčevega odgovora glede vpliva blokad na tekoče poslovanje O. in njegovo objektivno zmožnost izpolnjevanja delovnopravnih obveznosti. V zvezi z izvedenskim mnenjem je višje sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe povzelo zagovorničine pritožbene očitke in nanje v 8. točki odgovorilo, da je sodni izvedenec na vsa bistvena vprašanja (glede izračuna zneska neplačanih plač, regresov, odpravnin, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in objektivne zmožnosti O. za plačilo omenjenih dajatev) odgovoril, pri tem pa v celoti upošteval pripombe obrambe, s katerimi je ta logično in sprejemljivo izpodbijala zneske v korist obsojenca. Višje sodišče je odgovorilo, da je sodni izvedenec v dopolnitvi mnenja z dne 22. 3. 2016 pojasnil razlike v denarnih tokovih O., do katerih je prišlo zaradi prevedbe prometa na tekočem računu s pdf* v doc* obliko dokumenta. Prav tako je višje sodišče v 6. točki obrazložitve izpostavilo zagovorničine pomisleke glede blokad na tekočem računu O. in odgovorilo, da se je sodni izvedenec opredelil do vseh ugovorov obrambe, smiselno torej tudi do izpostavljenih blokad (8. točka obrazložitve sodbe), pri čemer je tudi višje sodišče v celoti sledilo izvedenčevemu zaključku, da so vsi relevantni finančni pokazatelji izkazovali, da je O. imel kljub poslabšanemu finančnemu stanju v kritičnem obdobju dovolj likvidnostnih sredstev za poplačilo zakonskih obveznosti do oškodovancev (10. točka obrazložitve sodbe). Sodni izvedenec je v prvi dopolnitvi mnenja (z dne 4. 2. 2016) in v drugi dopolnitvi mnenja (z dne 22. 3. 2016) izrecno poudaril, da podrobna analiza blokad na tekočih računih O. ni potrebna, ker je obsojenec s prenakazili na druge obvodne družbe (S. M., s. p. in F., d. o. o.) odvzemal finančna sredstva za poravnavanje tekočih obveznosti O. in posledično povzročal blokade na tekočih računih O. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje na več mestih obrazložitve sodbe ocenilo kot jasno, popolno, strokovno in podprto z drugimi listinskimi dokazi, izvedenec pa ga je na glavni obravnavi dodatno logično, izkustveno in prepričljivo utemeljil, zato ga je sodišče v celoti sprejelo, takšni dokazni oceni izvedenskega mnenja pa je pritrdilo tudi višje sodišče. Izvedensko mnenje je po stališču višjega sodišča temeljilo na vsej relevantni finančni dokumentaciji (na bilancah stanja in izkazov uspeha, hkrati pa tudi na izpisih različnih bank o stanju na tekočih računih O., obsojenca, privilegirano obravnavanih delavcev in oškodovancev, plačilnih listah zaposlenih, kreditnih pogodbah, stečajni dokumentaciji in dokumentaciji iz delovnopravnih sporov). Zagovornica se z zaključki višjega sodišča ne strinja in skuša preko očitka o "neskladnem in nepopolnem izvedenskem mnenju" neutemeljeno prikazati, da se višje sodišče do pritožbenih navedb v predstavljeni smeri ni opredelilo. Pri problematiziranju izvedenskega mnenja in finančnih prenosov O. pa zagovornica v zahtevi deloma podaja trditve celo v škodo obsojenca in prihaja sama s sabo v nasprotje. V škodo obsojenca zagovornica navaja, da so bila določena finančna sredstva prenešena tudi v obratni smeri s tekočega računa S. M., s. p., na družbo O. S takšno trditvijo kvečjemu dodatno potrjuje dejstvo, da je obsojenčeva družba imela likvidna sredstva in je bila posledično objektivno zmožna izpolniti svoje delovnopravne obveznosti do oškodovanih delavcev. Zagovornica pa pri uveljavljanju kršitve po prvem odstavku 395. člena ZKP zaide v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da sodišče druge stopnje sploh ni podalo odgovora na pritožbene navedbe o denarnem toku O., nato pa očita, da je višje sodišče o tem vprašanju vendarle pavšalno sprejelo izvedensko mnenje kot prepričljivo, s čimer pa se ne strinja.

8. Z vidika drugega odstavka 420. člena ZKP zagovornica na več mestih zahteve nedovoljeno oporeka dejanskemu zaključku pravnomočne sodbe o tem, da je bil O. objektivno finančno zmožen plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v izreku sodbe določenim oškodovanim delavcem. Pri tem niti ne drži zagovorničina navedba, da je sodni izvedenec ugotavljal samo finančno zmožnost O. za izplačilo plač oškodovancem, ne pa tudi njegove zmožnosti za plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V drugi dopolnitvi mnenja (z dne 22. 3. 2016) je sodni izvedenec izrecno poudaril, da je pri ugotavljanju objektivne zmožnosti plačila zakonskih obveznosti O. upošteval tudi prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi jih glede na finančno stanje svoje gospodarske družbe obsojenec objektivno lahko plačal. Zagovornica tako problematizira izvedenčevo ugotovitev o objektivni zmožnosti plačila vseh zakonskih obveznosti, tudi prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posamezne oškodovance, vendar pa njeno nesprejemanje izvedenčevih ugotovitev in njegovega mnenja ne more predstavljati podlage za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Pregled zagovorničine pritožbe pokaže, da je protispisna tudi njena nadaljnja trditev v zahtevi, češ da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da izvedensko mnenje ni podkrepljeno s točno določenimi zneski neplačanih prispevkov. Zagovornica je namreč v pritožbi problematizirala različne dopise Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) glede obveznega plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter njihove višine. S temi ugovori pa ni izpodbijala izvedenskega mnenja, zato se višje sodišče ni bilo dolžno o tem posebej opredeljevati.

10. Sodišče druge stopnje se je v celoti strinjalo z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede objektivne finančne zmožnosti O. za izplačilo vseh zakonskih dajatev oškodovanim delavcem v kritičnem obdobju. Zagovornica je že v pritožbi napačno nakazovala, da je sodišče prve stopnje utemeljevalo obsodbo na podlagi finančnih prilivov na tekoče račune O. iz predinkriminiranega obdobja. Po konkretnem opisu se je kaznivo dejanje začelo v septembru 2008 (ko obsojenec določenim zaposlenim delavcem ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), sodišče prve stopnje pa je to izrecno upoštevalo pri dokazni oceni bilanc stanja, izkazov uspeha in bančnih izpisov tekočih računov za družbo O. (11. in 12. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Resda so v 12. točki našteti posamezni finančni prilivi na tekoči račun O. pri Novi Ljubljanski banki pred septembrom 2008, a to v ničemer ne vpliva na naknadne številne in visoke finančne prilive v inkriminiranem obdobju. Prav na podlagi slednjih je bila po prepričanju prvostopenjskega sodišča obsojenčeva družba O. sposobna plačati zakonske obveznosti do zaposlenih, kar navsezadnje izkazujejo tudi čisti dobiček v letih 2008 in 2011, čisti prihodek od prodaje preko 700.000,00 evrov v letu 2009 in preko 440.000,00 evrov v letu 2010, ter družbina stalna denarna sredstva in zaloge. Tem zaključkom je višje sodišče pritrdilo že uvodoma v 5. točki obrazložitve in se v 10. točki obrazložitve obširno opredelilo do objektivne zmožnosti obsojenčeve družbe O. za plačilo vseh obveznosti oškodovanim delavcem. To velja tudi za pritožbeno izpodbijanje časovno neopredeljenih pologov in dvigov gotovine, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do njih prišlo na vseh treh tekočih računih družbe O. pri Banki Celje, Unicredit banki in NLB v kritičnem obdobju, s čimer je bil dodatno izpodbit zagovor obsojenca, da so v tem obdobju ostali brez likvidnostnih sredstev, višje sodišče pa je tem zaključkom pritrdilo.

11. Sodišče druge stopnje tudi ni spregledalo obsežnih pritožbenih navedb v zvezi z neizplačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dolžnost pritožbenega sodišča je, da presodi konkretizirane in relevantne navedbe pritožnika in jih ustrezno obrazloži. Med takšne relevantne pritožbene navedbe pa v konkretnem primeru ne spadajo pritožničina zatrjevanja o višini neplačanih prispevkov, ki naj bi se različno navajala po posameznih dopisih FURS-a. Iz konkretnega dela opisa pod točko b) se obsojencu ne očitajo točno opredeljeni zneski neplačanih prispevkov za posamezne delavce, temveč neplačilo prispevkov oškodovanim delavcem po posameznih mesecih, kar za obstoj očitanega kaznivega dejanja zadošča.² Razliko v dopisih FURS-a glede obdobja neplačanih prispevkov pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v 28. točki obrazložitve sodbe. Tako je očitno, da je dopis FURS-a z dne 15. 1. 2015, na katerega se je sklicevala pritožnica v pritožbi, treba ocenjevati v povezavi z njegovimi nadaljnjimi odgovori na poizvedbe sodišča. Z naknadnim odgovorom z dne 14. 4. 2015 je FURS pojasnil, da je treba upoštevati tudi podatke iz odločbe o obročnem plačilu (ki v prvem dopisu FURS-a z dne 15. 1. 2015 niso bili upoštevani), po kateri je bilo obsojenčevi družbi O. odobreno plačilo 24 zaporednih mesečnih obrokov dolga, med drugim tudi iz naslova neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta dolg pa je nastal v krajšem obdobju šestih mesecev in ne pokriva celotnega obdobja dobrih treh let neplačanih prispevkov od maja 2009 do septembra 2012, kakor izhaja iz b) točke izreka sodbe. Navedeno razliko glede časovnega obdobja neplačanih prispevkov je FURS pojasnil z dopisom z dne 21. 6. 2016 in poudaril, da se neplačilo prispevkov nanaša na celotno obdobje dobrih treh let, da pa je bila v drugem dopisu z dne 14. 4. 2015 upoštevana tudi odločba o obročnem plačilu, ki se je nanašala le na obdobje dobrega pol leta neplačanih prispevkov. Obrazložitvi prvostopenjskega sodišča glede neskladja med dopisi FURS-a je smiselno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, razen v delu, v katerem je pritožnica utemeljeno izpodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za oškodovane J. Š., S. Š., N. K., T. T. in P. Z. V tem delu je višje sodišče pritožbi zato ugodilo.

12. Enako je višje sodišče smiselno pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje v 29. točki obrazložitve sodbe glede konkretnega očitka pod točko c) izreka sodbe o neobračunanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je FURS v dopisih z dne 21. 6. 2016 in 15. 9. 2016 dodatno pojasnil, da za navedene oškodovance obsojenec ni predložil REK obrazcev, kar je v zagovoru smiselno tudi priznal. Pritožnica zato z drugačnimi dejanskimi zaključki o predložitvi REK obrazcev za vse oškodovane delavce sodišča druge stopnje ni prepričala in je zato tudi v tem delu pritožbe neuspešno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. V zahtevi se zagovornica očitno ne strinja s kontrolno presojo dejanskega stanja pritožbenega sodišča, kar protispisno uveljavlja z očitkom, da se višje sodišče do njenih pritožbenih navedb sploh ni opredelilo. S takšnim zatrjevanjem zato po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati.

13. Zagovornica v drugem delu zahteve, tako kot že v pritožbi, vztraja pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona s trditvijo, da je očitek glede neplačila regresa za leto 2009 in neplačila odpravnin oškodovanim delavcem I. K., B. B. in A. A. že zastaral zaradi poteka šestletnega zastaralnega roka. Omenjene delodajalčeve dajatve delavcem spadajo pod tako imenovane druge prejemke iz delovnega razmerja, zato njihovo neplačilo predstavlja izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa je zaradi poteka šestletnega roka že zastaralo. Vrhovno sodišče tega očitka ne sprejema in soglaša z odgovorom višjega sodišča v 13. točki obrazložitve sodbe, da gre v konkretnem primeru za enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Zagovornica namreč spregleda, da se obsojencu očitajo tudi izvršitvena ravnanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1, saj oškodovanima I. K. in A. A. ni izplačal treh zaporednih mesečnih plač (a. točka izreka), prav tako so bili določeni delavci zaradi neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prikrajšani za pravico, da bi se jim plača upoštevala v izračun pokojninske osnove (b. točka izreka) oziroma so bili zaradi neobračunanih prispevkov ob pravico, da bi se jim neobračunano obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo (c. točka izreka). Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Obsojenčeva (direktorjeva) opustitvena ravnanja so bila ciljno usmerjena v ogrozitev socialne varnosti oškodovanih delavcev (objekt kazenskopravnega varstva) in so po vsebini tako homogena, da bi ustvarjanje samostojnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (glede neplačila regresa za leto 2009 in neplačila odpravnin) nasprotovalo tako vsebini historičnega dogodka kot tudi smislu inkriminacije.

14. Zagovornica v zahtevi ponavlja stališče, da je po jezikovni razlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 inkriminirana samo tista storilčeva opustitev, ki ima za posledico neupravičeno neizplačilo treh celotnih zaporednih plač. V primeru, kot je obravnavani, ko je obsojenec eno izmed treh zaporednih plač deloma plačal, uporabljena zakonska določba ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je z nedovoljeno ekstenzivno razlago očitek neizplačila (delne in ne celotne) plače subsumiralo pod določbo drugega odstavka 196. člena KZ-1, ki takšne opustitve (neizplačila delne plače) ne inkriminira, zato je v tem delu kršilo kazenski zakon in načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave RS). Tudi na ta očitek je utemeljeno odgovorilo že višje sodišče v 13. točki obrazložitve sodbe, v kateri je navedlo, da je bila oškodovanima I. K. in A. A. kljub delnemu izplačilu plače kršena njuna pravica do celotne plače po 42. členu tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker ima značaj plače celotna bruto plača. Dejstvo, da je obsojenec eno izmed treh zaporednih plač v kritičnem obdobju deloma izplačal, ne ovrže kazenskopravnega očitka, da obsojenec ni ravnal tako, kot mu nalaga delovnopravna zakonodaja, konkretno takrat veljavni 42. člen ZDR, na podlagi katerega mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, med drugim v skladu s 126. členom ZDR, po katerem plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljajo plača, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitne druge vrste plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. V Sloveniji, kjer je uveljavljen sistem bruto dohodkov, je delavec upravičen do celotnega denarnega zneska plače, ki je že zmanjšana za predpisane davke in prispevke (neto plača). Če delodajalec delavcu ne izplača celotne neto plače, lahko neizpolnitev delovnopravne obveznosti oškodovani delavec izterja s tožbo (delavec ima terjatev, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi in lahko s tožbo v delovnopravnem sporu zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti), vendar takšno ravnanje tožnika (oškodovanega delavca) in uveljavitev delovnopravne odgovornosti toženca (delodajalca oziroma pravne osebe) v ničemer ne razbremenjuje obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.

15. Zagovornica glede neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za posamezne oškodovance očita tudi neupoštevanje časovne veljavnosti kazenskega zakonika. Ker predhodno veljavni KZ ni inkriminiral neplačevanja prispevkov, sta sodišči nižjih stopenj z vključitvijo očitka o neplačevanju prispevkov zmotno uporabili materialno pravo. Tudi na ta očitek je pravilno odgovorilo že višje sodišče v 16. točki obrazložitve sodbe. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja (obsojenčevo ponavljajočo serijsko dejavnost, pri kateri je imel izoblikovan naklep od samega začetka), ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo vseh kaznivih dejanj.³ Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.⁴ To pomeni, da je obsojenčevo ravnanje treba opredeliti po KZ-1, zato do zatrjevane kršitve kazenskega zakona in načela zakonitosti v kazenskem pravu po 28. členu Ustave RS ni prišlo.

C.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojeni F. R. dolžan plačati sodno takso v višini 580,00 evrov po tarifnih številkah 7112 in 71113, v zvezi s tarifno številko 7152, in tarifno številko 7301 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

-------------------------------
¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 41691/2010 z dne 24. 3. 2016 in I Ips 5961/2013 z dne 14. 4. 2016 in številne druge.
² O tem, da ne gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti za kršitev kazenskega zakona, če v izreku sodbe niso točno opredeljeni zneski neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je Vrhovno sodišče že judiciralo v zadevah I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 in I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018. Očitano kaznivo dejanje namreč ne spada pod kazniva dejanja zoper premoženje, temveč so z njim varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost, zato točno opredeljen znesek neplačanih prispevkov ne predstavlja odločilnega dejstva.
³ Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 235/2007 z dne 3. 7. 2008 in I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 981/2014
• VSRS Sodba I Ips 27567/2012-56
• VSL Sklep VII Kp 53808/2019