VSRS Sodba XI Ips 51006/2018

Jedro

Prisiljenje k opustitvi določenega ravnanja v škodo tujega premoženja se v obravnavani zadevi kaže v tem, da si zaposlene zaradi izrečenih groženj in uporabe sile obdolžencu niso upale preprečiti odvzema zdravil, ki so uslužbenkam v lekarni zaupana v zvezi z opravljanjem njihove službe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31. 1. 2019 zoper obdolženega T. U., ki je utemeljeno osumljen storitve treh kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 7. 2. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v njenem uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Tako kot v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanja, opisana pod I. točko tenorja obtožnice, ne izpolnjujejo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Po zagovornikovih navedbah iz opisov dejanj ne izhaja, da naj bi zaposlene v lekarni zaradi obdolženčeve grožnje ali sile kaj storile ali opustile. Nobena od zaposlenih namreč ni sama odpirala omar in obdolžencu izročala tablet, prav tako ni ničesar opustila, saj ni dolžnost delavca, da drugemu prepreči protipraven odvzem delodajalčevega premoženja.

6. Iz opisov dejanj pod I. točko tenorja obtožnice izhaja, da si zaposlene v L. zaradi strahu, ki ga je povzročil z grožnjo in silo (dejanje, opisano v 1. točki) oziroma z grožnjami (dejanji, opisani v 2. in 3. točki), obdolžencu niso upale preprečiti odvzema in pridobitve več škatlic zdravil Helex. Vrhovno sodišče je že v sklepu z dne 13. 12. 2018, s katerim je zavrnilo zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, presodilo, da je takšen opis dejanj sklepčen. Prisiljenje k opustitvi določenega ravnanja v škodo tujega premoženja se namreč v obravnavani zadevi kaže v tem, da si zaposlene zaradi izrečenih groženj in uporabe sile obdolžencu niso upale preprečiti odvzema zdravil, ki so uslužbenkam v lekarni zaupana v zvezi z opravljanjem njihove službe. Zatrjevana kršitev glede na navedeno ni podana. Sicer pa bosta dokončna in nadrobna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivih dejanj stvar presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.

7. Neutemeljeni so tudi očitki, da višje sodišče ni ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe glede vpliva zmanjšanja odmerka metadona in Helexa na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče glede teh očitkov najprej poudarja, da v primeru, če sodišče druge stopnje ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne stori bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko kvečjemu za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le tedaj, če je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe – relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Višje sodišče je pritožbene navedbe, povezane z zatrjevanim zmanjšanjem odmerka metadona in zdravila Helex, zavrnilo v 7. točki obrazložitve sklepa. Presodilo je, da te navedbe v luči ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin ne morejo omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča glede obstoja ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora. S tem se je skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP ustrezno opredelilo do uveljavljanih pritožbenih navedb. Sicer pa navedbe o zmanjšanju odmerka metadona in Helexa, ki po zagovornikovi oceni zmanjšujejo verjetnost nastopa abstinenčne krize pri obdolžencu, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, glede na številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost (4. točka sklepa sodišča prve stopnje in 7. točka sklepa sodišča druge stopnje), ne morejo spodnesti zaključkov pravnomočnega sklepa o obstoju tega pripornega razloga.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodili tudi, da je pripor neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, da ga ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, ter da, upoštevaje težo in število očitanih kaznivih dejanj, predstavlja sorazmeren poseg v pravico obdolženca do osebne svobode (5. točka sklepa sodišča prve stopnje in 8. točka sklepa sodišča druge stopnje). Razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s številnimi konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti drugače, kakor z odreditvijo pripora. Vrhovno sodišče pri tem tudi sprejema argumentacijo višjega sodišča, ki je pojasnilo, da dejanja, kot se očitajo obdolžencu, nedvomno posegajo v telesno in duševno integriteto drugih ljudi (uslužbenk v lekarni), in da ni podlage za razlikovanje med varovanjem lastnine fizične in pravne osebe, pri čemer ne gre spregledati, da so predmet obravnavanih kaznivih dejanj zdravila, ki jih ni mogoče dobiti v prosti prodaji. Razumne presoje nižjih sodišč o obstoju teh dveh pripornih pogojev pa ne morejo omajati niti navedbe, da obdolženec do sedaj še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo.

C.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 280/2009-503 (XI Ips 89/2009)
• VSRS Sodba XI Ips 44091/2016
• VSC Sklep I Kp 53718/2020