VSRS Sodba XI Ips 3483/2019

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostne obrazložitve obstoja utemeljenega suma. Navajanje dokazov brez dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajala, za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča. Sklep sodišča prve stopnje tako ne obsega razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma in kateri dokazi ta dejstva potrjujejo, zato se ga ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Kpd 3483/2019 z dne 21. 1. 2019 odredila pripor zoper obdolženega D. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je v sostorilstvu z obdolženim G. Č. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Ks 3483/2019 z dne 23. 1. 2019 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da je opis obdolžencu očitanih dejanj v sklepu preiskovalne sodnice konkretiziran v zadostni meri. Izpostavlja, da preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat v fazi odreditve pripora ne presojata posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj, saj je takšna ocena pridržana razpravljajočemu senatu. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je preiskovalna sodnica ugotovila in obrazložila obstoj utemeljenega suma ter ponovitvene nevarnosti. Presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve preiskovalne sodnice je opravil tudi zunajobravnavni senat, zato zagovorničine navedbe, da je senat z nadgradnjo obrazložitve poskusil odpraviti pomanjkljivosti sklepa preiskovalne sodnice, niso utemeljene. Vrhovni državni tožilec soglaša z obrazložitvijo izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je pripor sorazmeren ukrep, ki zaradi varstva življenja ljudi pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri čemer ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po navedbah zagovornice v sklepu preiskovalne sodnice niso v zadostni meri konkretizirana obdolženčeva ravnanja in njegova vloga pri storitvi očitanih kaznivih dejanj. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o utemeljenem sumu glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Trdi, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zgolj naštelo dokaze, ni pa navedlo dejstev, ki naj bi bila podlaga za zaključek o obstoju utemeljenega suma.

6. Zagovornica posplošeno in neobrazloženo zatrjuje pomanjkanje konkretizacije obdolženčevih ravnanj, vendar Vrhovno sodišče zaključuje, da opis kaznivih dejanj vsebuje povsem zadostno konkretizacijo zakonskih znakov.

7. Pripor je mogoče odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, če obstaja eden izmed pripornih razlogov po 201. členu ZKP in če je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

8. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Vrhovno sodišče je že odločilo¹, da mora sklep o odreditvi pripora, ko še ni vložena zahteva za preiskavo, vsebovati opis dejanja, pravno kvalifikacijo dejanja in okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je priprti storil kaznivo dejanje. Tako mora sklep (med drugim) vsebovati ugotovitve o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o odreditvi pripora ne vsebuje zadostne obrazložitve obstoja utemeljenega suma. Preiskovalna sodnica je za vsako izmed obdolžencu očitanih dejanj naštela dokaze, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum (kazenska ovadba Policijske postaje Ptuj in njene priloge, zlasti zapisniki o sprejemu ustnih ovadb oziroma predlogov za pregon, pisnih prijav oškodovancev, zapisnikov o ogledu kraja dejanja itn.), ni pa navedla dejstev, ki iz teh dokazov izhajajo in na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, večja od verjetnosti, da ju ni storil. Tako se na primer preiskovalna sodnica v sklepu sklicuje na pisne prijave oškodovancev in zapisnike o ogledu kraja dejanja, pri čemer pa ne pojasni, katera dejstva naj bi iz teh dokazov izhajala in v čem so sploh obremenjujoči za obdolženca. Utemeljen sum naj bi po oceni preiskovalne sodnice izhajal tudi iz posnetkov videonadzornih kamer, pri čemer pa tudi ni pojasnjeno, kaj je razvidno iz teh posnetkov in v čem so obremenjujoči za obdolženca. Navajanje dokazov brez dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajala, za obrazložitev utemeljenega suma ne zadošča. Sklep sodišča prve stopnje tako ne obsega razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo sklep sodišča o obstoju utemeljenega suma in kateri dokazi ta dejstva potrjujejo, zato se ga ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dejstvo, da je bila navedena procesna kršitev storjena s sklepom preiskovalne sodnice, pri čemer je zunajobravnavni senat pritožbo obdolženčeve zagovornice, ki je na to kršitev utemeljeno opozarjala, zavrnil, narekuje razveljavitev tako sklepa o odreditvi pripora, kot tudi sklepa zunajobravnavnega senata.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice iz navedenega razloga ugodilo in pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata razveljavilo, zato se z nadaljnjimi zatrjevanimi kršitvami ni ukvarjalo.

-------------------------------
¹ Sodba VSRS I Ips 55/99 z dne 8. 3. 1999 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 192/2004
• Sodba I Ips 315/2008
• VSRS Sodba XI Ips 48365/2016