VSRS Sodba II Ips 6/2018

Jedro

Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 766,05 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je s tožbo od prvotnega drugega toženca A. A., zoper katerega je sodišče prve stopnje že izdalo zamudno sodbo II P 1215/2015 z dne 21. 1. 2016, ki je postala pravnomočna dne 20. 2. 2016, in toženke zahteval plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjeval je, da jima je posodil 50.000,00 EUR. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta (bila) toženca zakonca, da so bila sredstva nakazana na toženkin transakcijski račun ter da sta toženca tožniku že vrnila 10.000,00 EUR. V postopku zoper toženko pa je bilo sporno, ali je posojilno razmerje nastalo tudi med tožnikom in toženko ter ali gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 dalje do plačila. Ocenilo je, da med tožnikom in toženko sicer ni obstajalo posojilno razmerje, je pa toženka (vsaj konkludentno) soglašala s posojilom oziroma z obveznostjo vračila, ki jo je sprejel toženec - bivši zakonec, oziroma ji ni nasprotovala. Posojilo je bilo namreč nakazano na TRR toženke, ki je tudi vedela, da ga mož potrebuje za projekt B. Toženka zato na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) odgovarja za obveznosti iz sporne posojilne pogodbe skupaj z bivšim zakoncem.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po tem, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da toženka ni bila stranka posojilnega razmerja, je poudarilo, da ne gre za obveznost, ki bi po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko, niti za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki bi jo prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine, ampak za obveznost iz prvega odstavka 56. člena ZZZDR. Odločilo je, da posojilo ni bilo pridobljeno v zvezi s skupnim premoženjem, zato je brezpredmetno, ali je toženka s pogodbo, ki jo je sklenil toženec, soglašala. Toženka pa ima tudi prav, da s tem ko je dala na razpolago svoj TRR, nakazani denar predala možu in vedela, kam ga namerava vložiti, še ni dala konkludentnega soglasja k sklenitvi posojilne pogodbe.

Opredelitev dopuščenega revizijskega vprašanja

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 220/2017 z dne 27. 7. 2017 dopustilo glede vprašanja, ali je najeto posojilo glede na ravnanje toženke v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem.

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in v tem okviru uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, s katero je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, odstopilo od sodnega prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 75/2014 in II Ips 200/2015. V zadevi II Ips 200/2015 je Vrhovno sodišče izrecno navedlo, da mora pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezne projekte upnik za to, da bi bilo mogoče dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata oba zakonca nerazdelno, izkazati skupen podjem zakoncev ali vsaj soglasje zakonca. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je toženka vedela, da je mož denar potreboval za svoje nepremičninske projekte, z nakazilom sredstev na svoj račun pa se je tudi strinjala ter jih izročila zakoncu, zato se je s pravnim poslom najmanj konkludentno strinjala. V nadaljevanju pa tožnik utemeljuje, da je v konkretnem primeru šlo celo za podjem zakoncev, saj je toženka pri poslih svojega zakonca vseskozi sodelovala. Ker tožnik interesa za pritožbo ni imel, je zmotno ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje v tem delu lahko omejeno uveljavljal zgolj z odgovorom na pritožbo. Sodišče druge stopnje je njegove navedbe neutemeljeno zavrnilo. Ker je odločitev spremenilo, mu je bila s tem kršena pravica do obrazložene sodne odločbe. V nadaljevanju še meni, da gre za upravljanje s skupnim premoženjem, ker je toženkin mož posojilo najel kot fizična oseba (in ne v okviru opravljanja dejavnosti), prihodki iz projektov pa bi zato predstavljali skupno premoženje. Drugačna razlaga bi bila zato v nasprotju z ustavno varovanimi lastninsko pravico, enakostjo pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic.

6. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da revizija navaja nova dejstva, da gre v obravnavanem primeru za skupni podjem oziroma projekt zakoncev. Sklicevanje na zadevo II Ips 75/2014 v obravnavanem primeru ni primerno, ker njej nekdanji zakonec ni bil samostojni podjetnik, pač pa se je gospodarski podjem vršil v okviru pravnih oseb. Zato tudi ni šlo za posojilo, najeto za namene pridobivanja skupnega premoženja. S temi novimi revizijskimi navedbami pa tožnik tudi spreminja svojo predhodno trditveno podlago pred sodiščem prve stopnje, ko je nasprotno zatrjeval, da je bil denar porabljen za družinske potrebe. V nadaljevanju meni, da določena oseba ne more biti konkludentno udeležena v poslu svojega zakonca, če bistvenih sestavin posla sploh ne pozna. Posebno pozornost ali nasprotovanje s strani toženke, da slednja ne bi bila solidarno odgovorna, bi bilo mogoče od toženke zahtevati zgolj, če bi šlo za osebni projekt bivšega moža kot fizične osebe. Okoliščina, da je nekdanji zakonec najel posojilo kot fizična oseba, pa še ne pomeni, da bi denar kot fizična oseba tudi vložil v svoj nepremičninski projekt. Ugotovljene okoliščine pa tudi ne izkazujejo njenega strinjanja s poslom.

PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA

7. Revizija ni utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Glede na navedeno revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na uveljavljane procesne kršitve.

9. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- ustna posojilna pogodba je bila sklenjena med tožnikom in prvotnim drugim tožencem A. A. (v nadaljevanju toženkin zakonec ali mož) za financiranje njegovega nepremičninskega projekta B.; toženkin zakonec si je za svoje projekte sposojal denar zaradi likvidnostnih težav; posojilo torej ni bilo pridobljeno za pridobitev ali ohranitev skupnega premoženja ali za potrebe družinskega življenja;

- toženka ni bila stranka posojilne pogodbe, niti ni sodelovala pri sklepanju ali dogovarjanju glede posojilne pogodbe;

- toženka in A. A. sta bila v času sklenitve posojilne pogodbe zakonca;

- toženka je za potrebe nakazila posojila svojemu zakoncu dala na razpolago svoj transakcijski račun; nakazana denarna sredstva je dvignila ter jih predala zakoncu;

- toženka je vedela, da želi njen nekdanji zakonec posojilo vložiti v nepremičninski projekt B., ki je bil skupni projekt tožnika, njegove partnerke in toženkinega zakonca.

Revizijsko sodišče tako ne more upoštevati revizijskih navedb obeh pravdnih strank, ki ugotovljena dejstva obhajajo ali spreminjajo (na primer navedbe tožnika, da je toženka pri poslih svojega zakonca vseskozi sodelovala ter da je zato šlo za skupni podjem oziroma projekt nekdanjih zakoncev, ali navedbe toženke, da se je gospodarski podjem vršil v okviru pravnih oseb oziroma da ni šlo za osebni projekt bivšega moža kot fizične osebe ter da ji bistvene sestavine posla niso bile poznane). Revizijsko sodišče še poudarja, da sta nižji sodišči ugotovili, da je toženkin zakonec posojilo najel kot fizična oseba, torej posojila niso najele njegove gospodarske družbe. Prav tako ni imel registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika. Že zato tožnikovo sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2014 z dne 26. 11. 2015¹ ne omogoča neposredne uporabe argumenta precedensa².

10. V skladu z 52. členom ZZZDR zakonca načeloma s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, lahko pa se dogovorita, da to počne le eden izmed njiju, pri čemer mora ta upoštevati koristi drugega zakonca.

11. Prvi odstavek 56. člena ZZZDR določa, da za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju. Drugi odstavek navedene določbe pa določa, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.

12. ZZZDR torej daje podlago, da zakonec v času trajanja zakonske zveze napravi tako osebne dolgove, za katere odgovarja sam, kot skupne dolgove, za katere zakonca odgovarjata skupaj. Skupna obveznost nastane, če jo zakonca skupaj prevzameta, ali če jo prevzame zgolj eden od njiju, pa gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem ali za tekoče potrebe družine.

13. Glede na dopuščeno vprašanje je dilema, na katero mora odgovoriti Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru, ali je najeto posojilo glede na ravnanje toženke v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero skladno z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR nerazdelno odgovarjata oba zakonca.

14. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016 že pojasnilo, da mora pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezne projekte upnik zato, da bi bilo mogoče dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata zakonca nerazdelno po drugem odstavku 56. člena ZZZDR, izkazati skupen podjem zakoncev ali vsaj soglasje zakonca.³

15. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi tudi pojasnilo, da je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentno privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca oziroma toleriranje, vendar le, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve. Pomen zakončevega izrecnega soglasja je odvisen tudi od pomena posla, ki ga drugi zakonec sklepa. Kadar gre za posle redne uprave, se konkludentnost soglasja domneva, drugače je pri poslih, ki presegajo redno upravljanje. Interesi zakonca, ki ne upravlja skupnega premoženja, so namreč v zadostni meri zavarovani le, če pri teh poslih soodloča.

16. Z dilemo, opisano v 13. točki te sodbe, se je Vrhovno sodišče srečalo tudi v zadevi II Ips 103/2017 z dne 18. 10. 2018. Pojasnilo je, da iz pravno odločilnih dejanskih okoliščin izhaja, da je bila ovržena osnovna tožbena teza, da sta zakonca vzela posojilo za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in nadalje, da je toženkin mož opisano dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam, opravljal samostojno ter avtonomno. Ugotovljeno toženkino sodelovanje pri tem je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oziroma porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja.

Odgovor na revizijsko vprašanje ter odločitev Vrhovnega sodišča

17. Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti)⁴. V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.

18. Glede na ugotovljene okoliščine, da toženka ni sodelovala pri sklepanju posojilne pogodbe in da je bilo posojilo najeto v zvezi s projektom nekdanjega zakonca, pri katerem toženka prav tako ni sodelovala, je pa bila z njim seznanjena, je po presoji revizijskega sodišča okoliščine, da je toženka za potrebe nakazila posojila svojemu zakoncu dala na razpolago svoj transakcijski račun, nakazana sredstva dvignila ter jih predala zakoncu, šteti kot obrobno pomoč toženke pri samostojnem projektu njenega zakonca in zato ne pomeni, da je toženka konkludentno soglašala s sklenitvijo posojilne pogodbe. Zato pri vrnitvi posojila ne gre za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata (nekdanja) zakonca nerazdelno po drugem odstavku 56. člena ZZZDR, pač pa za obveznost po prvem odstavku 56. člena ZZZDR.

19. Uveljavljani revizijski razlogi tožnika po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženkine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Odvetniške tarife⁵ na 766,05 EUR (nagrada za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3; 619,65 EUR) in materialni stroški (tretji odstavek 11. člena; 8,26 EUR), vse skupaj povečano za davek na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena; 22 %)). Tožnik je vse odmerjene stroške dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V tej zadevi je Vrhovno sodišče zapisalo, da je v primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, in da to pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p.-ja, lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno (kot to določa drugi odstavek 56. člena ZZZDR).
² Res je, da abstraktno stališče v navedeni predhodni zadevi ne izključuje in zatorej omogoča tudi nadaljnje sklepanje: češ, če je dobiček iz poslovanja del skupnega premoženja, potem tudi kreditne (in druge) obveznosti, ki nastanejo ob tem poslovanju, bremenijo oba zakonca. Vendar, čeravno je nanj mogoče sklepati, takšnega zavezujočega nosilnega razloga (ratio decidendi) v citirani odločbi ni. Gre za razveljavitveni sklep, katerega sporočilo je, da ni mogoče a priori izključiti dolžniške skupnosti zakoncev z argumentom, da gre za posebne obveznosti zakonca, nastale v zvezi s poslovanjem njegovega podjetja (prim. 8. točko sklepa II Ips 75/2014). Precedenčni učinek stališč v razveljavitvenih sklepih je omejen, kolikor konkretna dejstva primera še niso bila ugotovljena. Poleg tega kasnejši odločbi Vrhovnega sodišča (II Ips 200/2015 in II Ips 103/2017) zamejujeta zgoraj ponujeno razlago odločbe II Ips 75/2014. V zadevi II Ips 200/2015 se je Vrhovno sodišče do stališča iz zadeve II Ips 75/2014 tudi opredelilo (glej 15. točko obrazložitve ter opombo št. 5).
³ V tej zadevi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da toženka za projekt bivšega moža in za najeto posojilo sploh ni vedela.
⁴ Lastninska avtonomija posameznika je kot argument omenjena tudi v 13. točki sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 200/2015 z dne 8. 12. 2016.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 220/2017
• Sodba II Ips 975/93
• Sklep II Ips 479/2008