<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 24/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.24.2018
Evidenčna številka:VS00021924
Datum odločbe:11.04.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 355/2017
Datum odločbe II.stopnje:17.05.2017
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Jan Zobec
Področje:DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denacionalizacija nepremičnin - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve - gradnja stavbe - nedopustno ravnanje - protipravnost - civilni delikt - nemožnost vrnitve nepremičnine v naravi - povrnitev materialne škode

Jedro

Tožbeni zahtevek temelji na protipravnem ravnanju prve toženke kot denacionalizacijske zavezanke, ki je v tem, da je po uveljavitvi ZDen na nepremičnini, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, zgradila objekt, vrnitev v naravi pa zaradi tega ni bila (več) mogoča in je zato tožnik dobil v denacionalizacijskem postopku vrednostno manj, kot je vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Podlaga takšnemu zahtevku je nedopustno ravnanje oziroma civilni delikt, torej splošna pravila civilnega prava o povrnitvi škode.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških tožnika in prve toženke se pridrži za končno odločbo.

III. Druga toženka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 419.524,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 9. 9. 2015 do plačila in tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 7.906,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, tožnik in prva toženka pa krijeta vsak svoje stroške. Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne odmerjene pritožbene stroške. Pritožbo druge toženke je zavrglo in odločilo, da pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo druge toženke.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi „napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopkovnih določil“ ter predlagal, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi z izdajo zamudne sodbe zoper prvo toženko, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena toženi stranki. Obe toženki sta nanjo odgovorili in predlagali, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Navedbe tožnika v tožbi

5. Tožnik je s tožbo zahteval od toženk solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v posledici tega pa naj ne bi dobil vrnjene nepremičnine v naravi, ampak mu je bila zanjo priznana odškodnina v skladu z ZDen in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi akti za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja. Tožnik je skupaj s svojo sedaj že pokojno materjo zahteval vrnitev nepremičnine parc. št. 96 k. o. ... v izmeri 4.208 m². Nepremičnina ni bila vrnjena v naravi, ker je pretežno pozidana s pokritim športnim objektom, ki zaseda 4.152 m² (sedaj parcela 96/1 k. o. ..., glede ostalih 56 m², ki tvorijo samostojno parcelo, pa je postopek vračanja še v teku). Kljub 88. členu ZDen je prva toženka, ki je bila zavezanka za vrnitev premoženja v naravi, z nepremičnino nedopustno razpolagala in jo pozidala. V letih 1992 in 1993, torej po uveljavitvi ZDen, je začela z gradnjo teniškega igrišča in zaradi tega je nastala dejanska ovira za vrnitev nepremičnine v naravi. Premoženjska škoda predstavlja razliko med tržno vrednostjo nevrnjene nepremičnine, ki po izračunu izvedenca znaša 476.400,48 EUR, in administrativno odmerjeno odškodnino v višini 56.876,30 EUR. Obstajala je namreč dolžnost prve toženke, da vrne nepremičnine v naravi, njeno ravnanje (gradnja na zemljišču, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, po uveljavitvi ZDen) pa je bilo protipravno.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6. Druga toženka je na tožbo odgovorila, prva toženka pa ne, zato je sodišče prve stopnje zoper njo izdalo zamudno sodbo. Obrazložilo je, da toženki nista enotni sospornici in da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, materialnopravno podlago zahtevku pa predstavljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti v zvezi s 26. členom Ustave RS.

7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da toženki nista enotni sospornici, drugače kot sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je tožba neodpravljivo nesklepčna. Tožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezno obliko vračanja podržavljenega premoženja. Prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen zajema le razpolaganja v pravnem smislu, gradnja objekta pa tega ne pomeni. O obstoju ovir za vračanje se odloča po stanju ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Če upravičenec ne bi uveljavljal ničnost pravnih poslov, bi bila podana ovira za vračanje premoženja v naravi, kar bi narekovalo le drugo obliko denacionalizacije, in sicer odškodnino po določbah ZDen. Tudi v takem primeru ne bi mogel upravičenec od zavezanca zahtevati odškodnine v višini razlike med odškodnino po določbah ZDen in tržno vrednostjo nepremičnine. O celotnem razmerju, ki izhaja iz pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, je bilo torej odločeno z odločbo o denacionalizaciji. Iz naslova pravice do vrnitve podržavljenega premoženja upravičenec od zavezanca ne more zahtevati še nečesa drugega v drugem postopku. Splošni odškodninski predpisi se glede zadev, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z ZDen (prvi odstavek 6. člena ZDen). V poštev torej pridejo le za razmerja, ki v ZDen niso urejena. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, zato je njihova uporaba izključena. Z odškodninskim zahtevkom zoper prvo toženko želi tožnik doseči odškodnino, ki mu po ZDen ne gre. Njeno priznanje bi nasprotovalo predpisanemu načinu poprave krivic, ki se ne izvaja po pravilih civilnega prava.

Navedbe strank v revizijskem postopku

8. Tožnik poudarja, da je razlog vložitve tožbe civilni delikt oziroma ravnanje prve toženke, ki je kršila določila ZDen in krivdno povzročila nastanek dejanskih ovir za vrnitev premoženja v naravi. Kljub jasnemu določilu 88. člena ZDen je razpolagala z nepremičnino in jo pozidala. Z gradnjo je pričela po uveljavitvi ZDen in zaradi te zgradbe je nastala ovira za vrnitev premoženja v naravi. Predmet tega postopka torej ni razmerje, ki bi bilo urejeno s specialnim zakonom, saj ZDen ne ureja odškodnine za primer protipravnega ravnanja, ampak ureja plačilo odškodnine za primer, ko podržavljenega premoženja zaradi dejanskih ovir v času vračanja ni mogoče vrniti v naravi. Z ZDen regulirano pravno razmerje ne zajema tudi protipravnih ravnanj ali civilnih deliktov. Te je treba še naprej presojati po splošnih pravilih civilnega prava. Premoženjsko izgubo, ki je v razliki med tržno vrednostjo nepremičnine v naravi in administrativno odmerjeno odškodnino po ZDen, je denacionalizacijski upravičenec dolžan trpeti in ZDen v tem smislu ni neustaven. Vendar pa to velja le za primere, ko je ta izguba posledica dejanskega stanja in ne protipravnega ravnanja. S prepovedjo iz 88. člena ZDen je zakonodajalec želel zavarovati upravičence v njihovi primarni pravici do vrnitve premoženja v naravi. Nedopustno in v nasprotju s smislom denacionalizacije bi bilo, če bi zavezanci za vračilo premoženja v naravi potem, ko je bil ZDen že uveljavljen, še naprej razpolagali s tem premoženjem, ga v dejanskem in pravnem smislu obremenjevali in tako oškodovali upravičence do vračila premoženja. Razlaga, kot jo ponuja višje sodišče, omogoča zavezancem, da izigrajo določila o vračanju premoženja in se razbremenijo vrnitve premoženja v naravi, na drugi strani pa se neupravičeno obremeni SOD za plačilo odškodnine. Takšna razlaga je v nasprotju z 88. in 6. členom ZDen, pojmovanjem splošnega civilnega delikta in je tudi neustavna, ker ne sankcionira protipravnega ravnanja in omogoča izigranje posameznikov v njihovi pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Enako stališče je zavzela že tudi sodna praksa.2 Stališče višjega sodišča je torej zgrešeno, saj tožnik sploh ne zahteva odškodnine po ZDen, ampak odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava. Ključno je namreč naslednje: Če prva toženka ne bi kršila zakona in ne bi gradila objekta na nepremičnini, ki je predmet vračanja, ne bi bilo ovir za vrnitev nepremičnine v naravi in bi tožnik dobil premoženje v obliki, ki ima večjo premoženjsko vrednost.

9. Prva toženka v odgovoru na revizijo poudarja, da je bila izdana zamudna sodba in se utemeljenost zahtevka presoja glede na tožbene trditve in predložene dokaze. Tožnik je svoj zahtevek temeljil na kršitvi 88. člena ZDen. Ti očitki so neutemeljeni in v nasprotju s predloženimi dokazi, iz katerih jasno izhaja, da so se gradbena dela začela izvajati bistveno pred uveljavitvijo ZDen, že z zazidalnim načrtom leta 1980. Tožnik je bil s tem seznanjen in je celo dal soglasje za postavitev infrastrukture v javno korist. S tem je izključil protipravnost posega v lastninsko pravico. Zato ni mogoče govoriti niti o dolžnosti vračila v naravi niti o kršitvi 88. člena ZDen niti o protipravnosti ravnanja. Priznanje odškodnine v konkretnem primeru bi nasprotovalo predpisanemu načinu poprave krivic. Tožnik v tožbi tudi ni izkazal, da bi sicer v denacionalizacijskem postopku nepremičnine dobil vrnjene v naravi, kar je odločilna okoliščina za presojo utemeljenosti zahtevka. Zahtevki za izplačilo odškodnine (pred pravnomočnostjo odločbe v denacionalizacijskem postopku) ne uživajo samostojnega pravnega varstva in tudi niso zahtevki, s katerimi lahko tožnik samostojno razpolaga. Splošni odškodninski zahtevki pridejo v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena, če npr. nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Upoštevati je treba tudi dejstvo, ki ga je tožnik v postopku v celoti zamolčal in na katerega je opozorila tožena stranka v okviru dovoljenih novot v pritožbenem postopku, in sicer da odločba organa druge stopnje, na katero se nanašajo tožbene trditve, nikoli ni postala pravnomočna, ker je bila razveljavljena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 663/2015. Drugostopenjski organ je nato razveljavil tudi odločitev organa prve stopnje. Zadeva se je tako vrnila v fazo odločanja o zahtevku tožnika za vrnitev nepremičnine, v ponovljenem postopku pa je organ prve stopnje zahtevo že zavrnil. Predlaga, da Vrhovno sodišče pregleda upravni spis.

10. Na revizijo tožnika je odgovorila tudi druga toženka.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta toženkama pravilno pojasnili, da sta toženki v sporu navadni sospornici. Vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka (195. člen ZPP), vsak nastopa samostojno in samostojno, z učinkom le zase, opravlja pravdna dejanja. Tako sme navadni sospornik s pritožbo ali revizijo izpodbijati sodbo le v delu, ki se nanaša nanj, in tudi odgovor na pravno sredstvo nasprotne stranke podati le v zanj relevantnem delu. Ker se izpodbijana sodba nanaša le na prvo toženko, odgovor druge toženke na tožnikovo revizijo ni upošteven v smislu drugega odstavka 375. člena ZPP.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Revizija je utemeljena.

13. Splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi se glede zadev, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom (prvi odstavek 6. člena ZDen). Res je tudi, kot je zapisalo sodišče druge stopnje, da sta obe obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezno obliko vračanja podržavljenega premoženja. Zato upravičenec v primeru, ko mu je kot oblika denacionalizacije priznana odškodnina, ne more zahtevati še nekaj drugega ali dodatnega v drugem postopku. Toda tožnik takoj uvodoma v reviziji upravičeno izpostavi, da kaj takega tudi ni terjal, saj ni zatrjeval niti neustreznosti odškodnine po ZDen niti ni oporekal pravilnosti odločitve, da mu nepremičnine zaradi dejanskih ovir (zgradbe na nepremičnini) ni mogoče vrniti v naravi. Njegova tožba, katere vsebina je povzeta v 5. točki obrazložitve, še natančneje pa v 8. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, in z njo uveljavljani zahtevek sta temeljila na protipravnem ravnanju prve toženke kot denacionalizacijske zavezanke, ki je v tem, da je po uveljavitvi ZDen na nepremičnini, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, zgradila objekt, vrnitev v naravi pa zaradi tega ni bila (več) mogoča in je zato dobil v denacionalizacijskem postopku vrednostno manj, kot je vrednost v naravi vrnjene nepremičnine. Kot pravilno poudarja v reviziji, je podlaga takšnemu zahtevku zatrjevano nedopustno ravnanje oziroma civilni delikt, torej splošna pravila civilnega prava o povrnitvi škode (2. oddelek II. poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožnik zatrjuje protipravno ravnanje denacionalizacijskega zavezanca in ne organa lokalne skupnosti v zvezi z opravljanjem njegove službe ali dejavnosti, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje, ki sicer za podlago zahtevka opredeli (tudi) splošna pravila obligacijskega prava o odškodninski odgovornosti, na 26. člen Ustave napačno.

14. Temelj uveljavljenega zahtevka so torej le splošna pravila o povrnitvi škode. Ta se po že navedenem prvem odstavku 6. člena ZDen glede zadev, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z ZDen. ZDen odškodnine kot povrnitve škode zaradi nedopustnega ravnanja povzročitelja ne ureja. Ureja odškodnino kot obliko denacionalizacije in odškodnino iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja (drugi odstavek 72. člena ZDen), ki pa nista odškodnini v smislu pravil civilnega prava. Zato za presojo zahtevkov za povrnitev škode, povzročene z nedopustnim ravnanjem povzročitelja, ni ovir za uporabo ustreznih določb OZ. Tožnik s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 391/2001 in II Ips 447/2000 pravilno opozarja, da je takšno tudi stališče sodne prakse.

15. Navedeno kaže, da je napačno izhodišče sodišča druge stopnje pri presoji sklepčnosti tožbe, temelječe na tožniku priznani odškodnini kot obliki denacionalizacije, ki celovito ureja vse njegove iz denacionalizacije izvirajoče pravice. Tožnik s tožbo ne uveljavlja odškodnine „iz naslova pravice do vrnitve podržavljenega premoženja“, ampak zahteva odškodnino kot povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi nedopustnega ravnanja zavezanca. To ravnanje je opredelil kot protipravno ravnanje, ker je v nasprotju z 88. členom ZDen, ki od uveljavitve ZDen prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s tem, pa so nični. Po stališču sodišča druge stopnje ravnanje prve toženke ni v nasprotju s to prepovedjo, ker ne gre za razpolaganje v pravnem smislu. To pa obenem ne pomeni nujno, da ni podan element odškodninske terjatve, ki se kaže v nedopustnem ravnanju povzročitelja škode. Tožnik je namreč opisal konkretno ravnanje prve toženke (gradnja na parceli, ki je predmet vrnitve po ZDen, po uveljavitvi ZDen), na njegovo napačno pravno kvalifikacijo (kot kršitev 88. člena ZDen) pa sodnik ni vezan. Poleg tega za presojo obstoja te odškodninske predpostavke ni nujno, da povzročitelj škode prekrši določen zakon ali splošne norme pravnega reda, ampak zadostuje, da je njegovo ravnanje v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji,3 zato zadostuje, da je ravnanje storilca, iz katerega izvira škoda, nedopustno. Kot že rečeno, pa lahko nastanek škode kot posledice takega ravnanja tožnik uveljavlja v pravdnem postopku po splošnih predpisih civilnega prava.

16. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je izhodišče sodišča druge stopnje za presojo sklepčnosti tožbe, ki je pogoj za izdajo zamudne sodbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), napačno. Sklepčnost bi namreč moralo presojati glede na splošna pravila o povrnitvi škode. Zato in ker zaradi te zmotne presoje ni izčrpalo vseh pritožbenih navedb, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki naj v ponovnem sojenju upošteva že obrazložena stališča. Navedb v odgovoru na revizijo, ki presegajo vsebino odločitve sodišča druge stopnje (in pretežno tudi navedbe, ki so bile podlaga za izdajo zamudne sodbe sodišča prve stopnje), pa Vrhovno sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika in prve toženke temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP, o revizijskih stroških druge toženke pa na določilu 155. člena ZPP (v 11. točki te obrazložitve je že pojasnjeno, da njen odgovor na revizijo za revizijski postopek ni bil potreben).

-------------------------------
1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
2 Sklicuje se na zadevi II Ips 391/2001 in II Ips 447/2000.
3 Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 670.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 6, 6/1, 88, 88/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 164

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3Nzc0