VSRS Sodba III Ips 80/2017-3

Jedro

Institut pravnomočnosti je tisti, ki zagotavlja pravno varnost in ne dopušča ponovnega razpravljanja o že rešenih vprašanjih. Vendar pa to ni ovira za presojanje morebitne odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnih (pravosodnih) organov. Je pa takšen spor ultima ratio - namenjen je namreč varstvu oškodovanca, ki nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

V Sloveniji je sojenje sodišč večstopenjsko in prav večstopenjsko sojenje je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri sojenju. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti zaradi ravnanja sodišč ta, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe, saj se o teh vprašanjih ne razpravlja v postopku, ki za to ni predviden.

Ker stranka v vloženi pritožbi ni uveljavljala razlogov, na katerih v tem sporu utemeljuje odškodninsko odgovornost države, izrednih pravnih sredstev pa ni vložila, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pretrgala vzročno zvezo med procesno kršitvijo sodišča prve stopnje in v tem postopku zatrjevano premoženjsko škodo v obliki izgube spornih nepremičnin.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka od Republike Slovenije zahteva plačilo materialne škode, ki naj bi jo utrpela zaradi protipravnega ravnanja sodišča oziroma sodnikov v postopku vračanja zaplenjenega premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). V tem postopku naj bi ji bili protipravno odvzeti nepremičnini parc. št. 309/1 in 309/2, obe k. o. ... (v nadaljevanju sporni nepremičnini).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,825.561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo povrnitev 5.264,38 EUR toženkinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Primarno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo izpodbijanih sodb in ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijanih sodb z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, oboje s stroškovnimi posledicami.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Uporaba ZPP(-E)

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 20. 2. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Dejanska podlaga spora

7. Pred Okrajnim sodiščem v Kranju je tekel postopek N 56/2000. Sodišče je 7. 5. 2003 izdalo sklep, na podlagi katerega so bile upravičencu A. A. vrnjene nepremičnine po določbah ZIKS (med njimi tudi sporni nepremičnini). Sporni nepremičnini sta bili v zemljiški knjigi opredeljeni kot splošno ljudsko premoženje v upravi Občine B. Ker tožnica v postopku ni zatrjevala, da je na tem premoženju pridobila lastninsko pravico po samem zakonu,¹ je sodišče s sklepom odločilo, da je zavezanka za vračilo nepremičnin Republika Slovenija (toženka) in ne Občina B. (tožnica). Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, vendar pa je Višje sodišče v Ljubljani njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo s sklepom II Cp 1737/2003 z dne 17. 3. 2004. Tožnica zoper to odločitev ni vložila izrednega pravnega sredstva.

8. Okrajno sodišče v Kranju je nato po uradni dolžnosti izdalo popravni sklep N 56/2000 z dne 27. 1. 2005, s katerim je iz izreka sklepa z dne 7. 5. 2003 izvzelo sporni nepremičnini, saj je predlagatelj v tem delu umaknil predlog. Ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 958/2005 z dne 13. 4. 2005 razveljavilo, ker je po vsebini predstavljal meritoren sklep, ki ga sodišče ne bi smelo izdati. Revizijo zoper takšno odločitev je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 552/2005 z dne 24. 11. 2005 zavrglo, ker revidentka (sedaj tožnica) ni imela pravnega interesa, saj ji niti s popravnim sklepom niti s prvotnim sklepom glede spornih nepremičnin ni bilo nič naloženo.

9. V tem odškodninskem sporu tožnica uveljavlja sodniško napako kot podlago za odškodninsko odgovornost države, ker naj bi sodišče v postopku N 56/2000 odločalo preko zahtevka; napačno ugotovilo lastništvo nepremičnin; ker naj bi ne ugotovilo ovir za vračilo tega premoženja po 19. členu Zakona o denacionalizaciji, čeprav naj bi obstajale; in ker naj bi ne upoštevalo dejstva, da je upravičenec za zaplenjeno premoženje že dobil plačano odškodnino, kar naj bi predstavljalo oviro za vrnitev premoženja v naravi.

Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje je vsebinsko preizkusilo pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 z dne 7. 5. 2003, in ugotovilo, da tožnica v pritožbi ni uveljavljala nobenega od razlogov, ki jih uveljavlja v tem sporu kot podlago za odškodninsko odgovornost; poleg tega ni vložila izrednega pravnega sredstva. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana vzročna zveza kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, saj tožnica v postopku N 56/2000 ni storila vsega, da bi dosegla drugačno odločitev in tako preprečila škodo, ki jo zatrjuje v tem sporu. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je izkoristila pravna sredstva zoper popravni sklep Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 z dne 27. 1. 2005.

11. Sodišče druge stopnje se je s presojo sodišča prve stopnje strinjalo. Dodatno je pojasnilo, da je za presojo odškodninske odgovornosti države bistveno dejstvo, da tožeča stranka bistvenih relevantnih napak postopka (prekoračitve zahtevka in napačne opredelitve zavezanca za vračilo spornih nepremičnin) ni izpodbijala s pravnimi sredstvi, ne z rednimi (vsebinsko), kot to izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1737/2003 z dne 17. 3. 2004, ne z izrednimi, saj zoper navedeno odločbo ni vložila revizije. Ker tega ni storila, teh kršitev ne more uspešno uveljavljati kot podlage odškodninskega zahtevka v tem sporu.

Revizijske navedbe

12. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešili s tem, ko naj bi najprej sodišče prve stopnje ne sprejelo ustreznega dokaznega sklepa na naroku za glavno obravnavo, ne izvedlo dokaznega postopka ter naj bi ne napravilo ustrezne dokazne ocene, sodišče druge stopnje pa, ko naj bi takšno postopanje potrdilo s pavšalno obrazložitvijo svoje sodbe. S tem naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči naj bi ne navedli pravne podlage za odločanje o zahtevku. Poleg tega naj ne bi bilo zakonske podlage za "kvalificirano stopnjo napačnosti" kot stopnjo protipravnosti, ki naj bi jo moralo zagrešiti sodišče, da bi država odškodninsko odgovarjala na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sicer pa naj bi nobena določba Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne določala, da je tožnica z opustitvijo vložitve pravnega sredstva pretrgala vzročno zvezo. Po prepričanju revidentke je država tista, ki bi morala v postopku trditi in dokazati, da ni kriva, ne pa da mora obratno dokazovati tožnica.

Presoja utemeljenosti revizije

14. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP).

15. Revizija ni utemeljena.

O odgovornosti tožene stranke

16. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (prvi odstavek 26. člena URS). V URS predvidena odgovornost države je podnormirana. Dopolnjujejo jo določbe OZ, ki zadevajo splošno odškodninsko odgovornost. Splošna pravila o odškodninskih obveznostih pa za nastanek odškodninske odgovornosti poleg protipravnosti ravnanja po določbi prvega odstavka 26. člena URS terjajo še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo. Protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo mora dokazati oškodovanec (tožnica), trditveno in dokazno breme glede krivde pa je na toženki, kot je to jasno določeno v 131. členu OZ.

17. Tožnica je v tem sporu uveljavljala odškodninsko odgovornost države zaradi postopanja Okrajnega sodišča v Kranju v zadevi N 56/2000. Trdila je, da je sodišče s sklepom z dne 7. 5. 2003 prekoračilo zahtevek, ko je odločalo o vračilu spornih nepremičnin, glede katerih je bil predlog predlagatelja umaknjen; poleg tega pa naj bi napačno zaključilo, da je zavezanka za njihovo vračilo toženka, čeprav naj bi bili sporni nepremičnini v lasti tožnice. Uveljavljala je tudi kršitev sodišča, ker ni ugotavljajo izjeme po 19. členu Zakona o denacionalizaciji in tudi ne dejstva, da je upravičenec že prejel odškodnino, zaradi česar naj ne bi bil upravičen do vračila spornih nepremičnin.

18. Po zavrnitvi tožničine pritožbe s strani Višjega sodišča v Ljubljani s sklepom II Cp 1737/2003 z dne 17. 3. 2004, je izpodbijani sklep Okrajnega sodišča v Kranju postal pravnomočen. Institut pravnomočnosti pa je tisti, ki zagotavlja pravno varnost in ne dopušča ponovnega razpravljanja o že rešenih vprašanjih.

19. Vendar pa to ni ovira za presojanje morebitne odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnih (pravosodnih) organov. Je pa takšen spor ultima ratio – namenjen je namreč varstvu oškodovanca, ki nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.²

20. V Sloveniji je sojenje sodišč večstopenjsko in prav večstopenjsko sojenje je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri sojenju. Zato je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti zaradi ravnanja sodišč ta, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe, saj se o teh vprašanjih ne razpravlja v postopku, ki za to ni predviden.^3,4 Predpostavka izčrpanja pravnih sredstev (tako v postopkovnem kot v vsebinskem pogledu) še toliko bolj velja v primerih, ko je stranka zastopana po kvalificiranem pooblaščencu.

21. Med strankama ni sporno, da je Okrajno sodišče v Kranju odločalo preko zahtevka, saj je bil predlog glede spornih nepremičnin umaknjen. Tožnica je imela kot udeleženka v postopku N 56/2000 možnost takšno kršitev uveljavljati s pritožbo in s tem doseči njeno odpravo s strani pritožbenega sodišča (bodisi v obliki spremembe bodisi v obliki razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje). Tožnica je sicer vložila pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, vendar pa kršitve sodišča prve stopnje v obliki prekoračitve zahtevka ni uveljavljala kot pritožbenega razloga. Glede na jasno določbo tretjega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), pazi sodišče druge stopnje na prekoračitev zahtevka le na zahtevo stranke in ne po uradni dolžnosti. To pomeni, da bi morala tožnica v pritožbi vsaj opozoriti na takšno kršitev. Ker tega ni storila, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pretrgala vzročno zvezo⁵ med procesno kršitvijo sodišča prve stopnje in v tem postopku zatrjevano premoženjsko škodo v obliki izgube spornih nepremičnin.

22. Glede ostalih kršitev, ki jih tožnica v tem sporu uveljavlja kot podlago odškodninske odgovornosti države oziroma protipravnega ravnanja sodišča, sta sodišči nižjih stopenj prepričljivo obrazložili, da jih tožnica ni uveljavljala niti v fazi postopka na prvi stopnji niti v fazi pritožbe. V izogib ponavljanju se Vrhovno sodišče glede njih v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, predvsem v njeni 39. in 49. točki. Tožnica bi morala te kršitve uveljavljati pravočasno ter s konkretnimi in dokazno podprtimi trditvami, pa tega ni storila niti v postopku na prvi stopnji (razlogi sklepa z dne 7. 5. 2003 – A5) niti v pritožbenem postopku (vsebina pritožbe z dne 20. 8. 2003 – B3).

23. Glede na to, da je z opustitvijo pritožbenih graj tožnica pretrgala vzročno zvezo med ravnanjem sodišča prve stopnje v postopku N 56/2000 in nastalo škodo, se kot neutemeljen izkaže očitek, da naj bi bila toženka tista, ki bi se morala ekskulpirati. Do tega bi prišlo, če bi tožnica uspela dokazati protipravnost, škodo ter vzročno zvezo med protipravnostjo in škodo. Šele na tej točki bi se namreč obrnilo trditveno in dokazno breme glede krivde: šele na tej točki bi morala toženka trditi in dokazovati, da je ravnala s potrebno skrbnostjo (131. člen OZ).

O zatrjevanih postopkovnih kršitvah sodišča druge stopnje

24. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Res je sicer, da iz zapisnika sodišča prve stopnje o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 1. 2017 (l. št. 147) izhaja le dokazni sklep o tem, da se dopusti dokazovanje z branjem listin v spisu (in z vpogledom v spise Okrajnega sodišča v Kranju Dn 3863/2004 in N 56/2000 ter Okrožnega sodišča v Kranju I P 175/2007), vendar pa odsotnost natančnega popisa listin v spisu ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, česar tudi revidentka ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem sklepu, povzetem v sodbi, natančno opredelilo izvedene dokaze in tudi obrazložilo, katerih dokazov in zakaj ni izvedlo. Ker dejansko stanje ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje lahko opravilo pravno presojo takega dejanskega stanja. Pri tem mu ni mogoče očitati neizvedbe dokaznega postopka ali odsotnosti dokazne ocene, ki je obširno in prepričljivo predstavljena v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje na straneh od 10 do 14, do česar se je sodišče druge stopnje opredelilo predvsem v 12. točki obrazložitve svoje sodbe.

25. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je potrdilo zavrnitev dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje. To je namreč pravilno obrazložilo, da je tožnica z njimi želela dokazovati višino škode, ki pa je sodišču zaradi nedokazanosti temelja ni bilo treba ugotavljati. Revidentka oporeka dejstvu, da naj bi s predlaganimi, a neizvedenimi dokazi želela dokazovati višino škode, in navaja, da je z njimi želela dokazovati protipravnosti v postopku, ki pa jih ne konkretizira.

26. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče ni samostojno (brez povezave s sodbo sodišča druge stopnje) presojalo preostalih revizijskih očitkov, ki se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje.

27. Revizija na koncu pavšalno zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena URS. Za to, da bi revizijsko sodišče lahko upoštevalo in presodilo očitane kršitve ustavnih pravic, bi jih morala revidentka konkretizirati. Vendar revidentka zatrjevanih kršitev ni substancirala niti jih ni povezala s konkretnimi (pravno pomembnimi) dejstvi.

Odločitev o reviziji

28. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

29. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

30. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Pri spornih nepremičninah je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe v korist Občine B. Ker Občina B. v postopku ni zatrjevala, da sta postali njena last na podlagi takrat veljavnega Zakona o javnih skladih, je sodišče na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zaključilo, da sta postali last Republike Slovenije in da je ta zavezanka za vračilo spornih nepremičnin. Navedeno izhaja iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 z dne 7. 5. 2003.
² Jan Zobec: Odgovornost sodnika in odgovornost države za sodniške napake, Pravni letopis, 2013, str. 185.
³ Prav tam.
⁴ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019 (13. točko obrazložitve).
⁵ O pretrganju vzročne zveze zaradi ravnanja oškodovanca, ki ni uveljavljal rednih in izrednih pravnih sredstev, je Vrhovno sodišče odločilo tudi s sodbo II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2584/2014
• VSRS Sklep II DoR 387/2018
• VSRS Sodba II Ips 117/2021