VSRS Sklep II DoR 113/2019

Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi št. 1163, stoječi na parc. št. 1605/1 k. o. ... z naslovom Ulica 8 in ugotovilo kot pripadajoče zemljišče k navedeni stavbi parcelo št. 1599 k. o. ..., ki je splošni skupni del stavbe, na katerem obstoji solastninska pravica v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe št. 1163. Ugotovilo je tudi neobstoj maksimalne hipoteke, vknjižene v korist imetnika B., d. d. in po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti odredilo ustrezne vpise. Odločilo je, da bo o stroških odločilo s posebnim pisnim sklepom.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo šeste nasprotne udeleženke in odločilo, da tretji do peti nasprotni udeleženec sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

3. Šesta nasprotna udeleženka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sklep sodišča druge stopnje zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali severni del zemljišča parc. št. 1599, ki je bil na investitorja stavbe 1163 prenesen z aneksom iz leta 1987, ko je stavba 1163 stala že 10 let in se toliko časa tudi uporabljala, lahko predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi 1163, ko pa v lokacijskem in gradbenem dovoljenju ter v prostorskih aktih ni bil opredeljen kot pripadajoče zemljišče in ni bil namenjen gradnji stavbe 1163, ker tedaj še ni bil del parc. 1599? 2) Ali je sodišče s tem, ko ni imenovalo izvedenca geodetske stroke, da bi ugotovil obseg parc. 1599 v času izdaje lokacijskega dovoljenja z namenom, da bi se ugotovilo obseg parc. 1599 v času gradnje stavbe 1163, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je s tem šesti nasprotni udeleženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in kršilo 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS)? 3) Ali je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo določbo 25. člena URS, ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede zmotnosti zaključkov sodišča o tem, da je severni del parc. 1599 predstavljal parkirišče zgolj za stavbo 1163? Navaja, da sporna parcela (1559 k. o. ..,) v prostorskih aktih ni opredeljena kot zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe št. 1163. Večji del sporne parcele v naravi predstavlja odprte zelene oziroma parkovne površine. Lokacijsko dovoljenje, ki se nanaša na gradnjo same stavbe, sicer omenja sporno parcelo, vendar je iz izseka lokacijske dokumentacije (kopije katastrskega načrta) razvidno, da je obseg sporne parcele bistveno drugačen, kot je danes. Površina, ki predstavlja današnjo sporno parcelo, je bila takrat parcela 890/2, na katero pa se ne nanaša nobeno gradbeno in lokacijsko dovoljenje (ne za stavbo ne za zunanjo ureditev). Zato je šesta nasprotna udeleženka predlagala dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil obseg sporne parcele. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Severni del sporne parcele ni pripadajoče zemljišče k stavbi 1163, saj je v času izdaje lokacijskega dovoljenja dejansko predstavljal del parcele 890/2, kar pomeni, da ta del parcele ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k stavbi, ker kot tak ni bil opredeljen v upravnih dovoljenjih v času gradnje. Investitorju je bil za namen gradnje lahko oddan kvečjemu tisti del sporne parcele, ki predstavlja današnje stavbišče. Dodatek k pogodbi z dne 13. 5. 1977 je bil sklenjen več kot 10 let po izdaji gradbenega dovoljenja in ko je stavba že stala. V vmesnem času, od izdaje gradbenega dovoljenja do sklenitve aneksa, pa se je sporna parcela povečala. Povečani del parcele ni bil oddan investitorju za gradnjo objektov na naslovu Ulica 8 in 12. Uveljavlja odstop od sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 86/2004 z dne 3. 7. 2014, ki je bil sicer izdan na podlagi določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), vendar bi bilo treba stališče iz sklepa uporabiti tudi v konkretnem primeru. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. C. C. izhaja, da severni del sporne parcele (ki je v času gradnje tvoril del druge parcele) ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbi, saj je bil na podlagi prostorskih aktov, ki so veljali v času gradnje, ta del namenjen parkovnim površinam. Sklenitev dodatka pa ni odločilna okoliščina za drugačno odločitev. Sodišče je nepravilno uporabilo kriterije iz 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). Dejstvo, da je bil severni del sporne parcele prenesen v uporabo SGP Gorica, še ne pomeni, da je s tem tudi ta del postal pripadajoče zemljišče k stavbi 1163. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča II DoR 61/2018 z dne 24. 5. 2018. Parkirišče na severnem delu sporne parcele je bilo namenjeno parkiranju celotnega mesta in ne samo lastnikom prostorov v stavbi, zapornica pa je bila postavljena brez soglasja in dovoljenj. Zato takšen način uporabe ne more pretehtati nad načinom uporabe, ki je bil določen v prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih. Pritožbeno sodišče je na pritožbene navedbe v zvezi s tem zgolj pomanjkljivo odgovorilo, aeorfoto posnetek pa ne more biti dokaz, da je bilo parkirišče namenjeno stavbi 1163, saj je bilo namenjeno parkiranju celotnega mesta.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu šeste nasprotne udeleženke, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba U 920/93-6
• Sodba U 438/94-6
• Sodba I Up 1007/2000