<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 71/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.71.2018
Evidenčna številka:VS00021755
Datum odločbe:19.03.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 580/2017
Datum odločbe II.stopnje:26.06.2018
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Mile Dolenc, Franc Seljak, Jan Zobec
Področje:GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o delu - razlaga jasnih pogodbenih določil - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - plačilo izvedenih del - zadržanje plačila - odstopno upravičenje - začetek stečajnega postopka - pravne posledice sekundarnega stečajnega postopka - pobotanje medsebojnih terjatev - trditveno in dokazno breme

Jedro

Določba tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je predpisala le obveznost tožeče stranke, da toženi stranki predloži tudi potrjene račune svojih podizvajalcev. Ne gre torej za predpisano dolžnost predložitve izjav podizvajalcev, na kar se sklicuje revident v reviziji. Na ta način je bila tožena stranka pred zapadlostjo svoje obveznosti do tožeče stranke le seznanjena z obsegom priznanih obveznosti tožeče stranke do podizvajalcev. To razkritje je bilo za položaj tožene stranke relevantno le v primeru uveljavljanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev do tožene stranke na podlagi 631. člena OZ. Pogodbeno določilo tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je zato zgolj olajšalo položaj podizvajalcev, saj je od tožeče stranke terjalo, da se pred zapadlostjo svoje terjatve opredeli do zahtevkov svojih podizvajalcev in jim tako omogoči uveljavljanje neposrednih zahtevkov do tožene stranke. Takšnega pogodbenega določila pa ni mogoče razlagati tako, da bi morala tožeča stranka najprej poplačati podizvajalce (s čimer bi odpadla potreba po uveljavljanju njihovih neposrednih zahtevkov), šele nato pa bi izpolnitev lahko sama terjala od tožene stranke.

Glede na ugotovitev, da nad tožečo stranko v Republiki Sloveniji teče sekundarni stečajni postopek, je v skladu z 28. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti glede pravnih posledic takšnega postopka potrebno upoštevati pravo Republike Slovenije, to je določila ZFPPIPP. Ta med drugimi učinki določa tudi učinke zakonskega pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Po začetku stečajnega postopka posamezna stranka lahko uspe s tožbenim zahtevkom samo do višine presežka svoje terjatve nad terjatvijo nasprotne stranke. Obstoj nasprotne terjatve, v posledici katere naj bi nastopili učinki zakonskega pobotanja, pa mora v pravdi zatrjevati in dokazati tožena stranka. Gre za utemeljitev materialnopravnega ugovora prenehanja terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 5.575,40 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka kot izvajalka je od tožene stranke kot naročnice v tem sporu terjala plačilo 907.205,64 EUR po potrjeni 38. začasni situaciji po Pogodbi D. 1982/09 za dela, opravljena na predoru Markovec.1 Po ugovoru toženke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine se je postopek nadaljeval kot po tožbi.

2. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139242/2013 z dne 5. 9. 2013 ohranilo v veljavi v naložitvenem in stroškovnem delu za znesek 740.525,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 (I. točka izreka). Pri tem je toženki naložilo povrnitev 13.403,61 EUR tožničinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, pritožbo tožene stranke za znesek 602.862,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2013 zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka). Pri tem je toženki naložilo povrnitev 1.457,23 EUR tožničinih stroškov pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožena stranka je vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je prvenstveno predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se v celoti zavrne tožbeni zahtevek; podredno pa v izpodbijanem delu razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma še podredno v izpodbijanem delu razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Uporaba ZPP(-E)

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 8. 3. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišči nižjih stopenj sta toženki naložili plačilo zneska po potrjeni 38. začasni situaciji za dela tožeče stranke na predoru Markovec. Zahtevku nista ugodili le v delu, za katerega sta ugotovili, da ga je tožena stranka na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) že poravnala podizvajalcem tožeče stranke. Utemeljili sta, da je obveznost plačila toženke tožnici po 38. začasni situaciji zapadla, saj nepredložitev potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev tožnice ni bil pogodbeno dogovorjen razlog za zadržanje plačila; prav tako pa toženka ni bila upravičena zadržati plačila na podlagi določil FIDIC. Toženkino uveljavljanje pobota terjatve z njeno nasprotno terjatvijo v višini 13,516.619,67 EUR, o kateri teče spor pred Okrožnim sodiščem v Celju, sta pri tem šteli kot konkludentno priznanje obstoja vtoževane terjatve.

Revizijske navedbe

8. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Tako naj bi sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali, da plačilo po 38. začasni situaciji še ni zapadlo, ker tožnica ni predložila potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev, kar je na podlagi tretjega odstavka 5. člena Pogodbe D. 1982/09 pogoj za zapadlost plačila; takšna pa naj bi bila tudi pretekla praksa, vzpostavljena med strankama. Podlaga za zadržanje plačila naj bi bila tudi določila FIDIC, konkretno določilo 15.4(b), ki določa, da lahko pogodbi zvesta stranka v primeru odstopa od pogodbe zadrži plačila, dokler se ne ugotovijo stroški, ki so nastali v posledici odstopa. Ti stroški se ugotavljajo v drugem pravdnem postopku, odločitev pa predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu. Materialnopravno zmoten naj bi bil tudi zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženka z uveljavljanjem materialnega pobota konkludentno priznala vtoževano terjatev.

9. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišči zagrešili s tem, da nista izvedli predlaganih dokazov z zaslišanjem prič; prav tako z neobravnavanjem njenih navedb o nezapadlosti plačila po 38. začasni situaciji in neupoštevanjem dejstva, da je toženka prerekala tožničine trditve glede unovčenja bančne garancije.

Relevantno dejansko stanje

10. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek371. člena ZPP). Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- tožena stranka kot naročnica je s tožečo stranko in takrat družbo C., d. d. kot izvajalcema sklenila pogodbo D. 1982/09 z dne 2. 12. 2009 (v nadaljevanju Pogodbo) za izvedbo del na predoru Markovec;

- s Pogodbo je bila dogovorjena uporaba določil Splošnih pogojev pogodbe FIDIC (pred tem in v nadaljevanju določila FIDIC);

- po stečaju družbe C., d. d. je tožeča stranka ostala edini izvajalec del na predoru Markovec; stranki sta zato sklenili Protokol (k Pogodbi) z dne 15. 2. 2011;

- s Pogodbo je bilo med strankama dogovorjeno, da bo naročnica izvajalki izvršena dela plačevala na podlagi izdanih mesečnih situacij; rok za plačilo je bil pogodbeno dogovorjen na 60 dni od prejema začasne situacije;

- tožeča stranka kot izvajalka je toženi stranki kot naročnici 31. 5. 2013 izdala 38. začasno situacijo za dela, opravljena v mesecu maju 2013, ki jo je tožena stranka potrdila;

- skupaj z 38. začasno situacijo je bil toženi stranki posredovan tudi računšt. 2013-00060 z dne 30. 5. 2013 v višini 907.205,64 EUR;

- tožena stranka je plačilo po 38. začasni situaciji zadržala, ker ji tožeča stranka ni predložila potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev;

- tožena stranka je zaradi stečaja tožeče stranke (v Avstriji začetega 4. 7. 2013, sekundarnega v Sloveniji pa 9. 8. 2013) od Pogodbe odstopila, odstop pa je začel učinkovati 22. 7. 2013;

- tožena stranka je 6. 9. 2013 unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti tožeče stranke v višini 6,450.334,35 EUR;

- pred Okrožnim sodiščem v Celju med pravdnima strankama teče sporI Pg 653/2014, v katerem (v tem sporu) tožena stranka toži (v tem sporu) tožečo stranko za plačilo 13,516.619,67 EUR iz naslova nedokončanih del na predoru Markovec in iz tega izvirajoče škode.

Glede zapadlosti plačila po določilih Pogodbe

11. Pravdni stranki sta pogoje za dospelost obveznosti plačila naročnice (tožene stranke) za izvršena dela izvajalke (tožeče stranke) določili v 5. členu Pogodbe. Tožena stranka v reviziji opozarja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev o zapadlosti plačila po 38. začasni situaciji oprlo na drugi odstavek 5. člena Pogodbe, ki določa, da je izvajalec obvezan dostaviti situacijo v roku 5 dni po obračunskem obdobju (konec meseca), to je do 5. v mesecu za pretekli mesec, pri čemer naj bi materialnopravno zmotno spregledalo določbo tretjega odstavka tega člena, ki določa, da mora izvajalec v primerih, ko dela izvaja s podizvajalci, računu oziroma situaciji obvezno priložiti potrjene račune oziroma situacije svojih podizvajalcev. Takšno predložitev potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev naj bi pogodbeni stranki tudi v praksi razlagali kot nujen pogoj za zapadlost plačila.

12. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da je tožena stranka pred sodiščema nižjih stopenj nezapadlost plačila po 38. začasni situaciji utemeljevala na nepredložitvi podpisanih izjav podizvajalcev o poravnanih terjatvah in ne le na nepredložitvi potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev. Sodišči nižjih stopenj sta takšno utemeljevanje tožene stranke materialnopravno pravilno zavrnili, saj takšen pogoj za zapadlost plačila iz Pogodbe ne izhaja.

13. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da iz povsem jasnega pogodbenega določila ne izhaja, da bi bila zapadlost obveznosti tožene stranke pogojevana s poplačilom obveznosti tožeče stranke do svojih podizvajalcev. Določba tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je predpisala le obveznost tožeče stranke, da toženi stranki predloži tudi potrjene račune svojih podizvajalcev. Ne gre torej za predpisano dolžnost predložitve izjav podizvajalcev, na kar se je sklicevala revidentka v postopku pred sodiščema nižjih stopenj. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke v reviziji, da tožeča stranka ni predložila potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev, saj je med strankama nesporno, da je tožena stranka 38. začasno situacijo potrdila in da so bila torej zajeta dela opravljena, tožena stranka pa jih je bila dolžna plačati.

14. S predložitvijo potrjenih računov oziroma situacij podizvajalcev bi bila tožena stranka pred zapadlostjo svoje obveznosti do tožeče stranke le seznanjena z obsegom priznanih obveznosti tožeče stranke do podizvajalcev. To razkritje bi bilo za položaj tožene stranke relevantno le v primeru uveljavljanja neposrednih zahtevkov podizvajalcev do tožene stranke na podlagi 631. člena OZ. Pogodbeno določilo tretjega odstavka 5. člena Pogodbe je zato zgolj olajševalo položaj podizvajalcev, saj je od tožeče stranke terjalo, da se pred zapadlostjo svoje terjatve opredeli do zahtevkov svojih podizvajalcev in jim tako omogoči uveljavljanje neposrednih zahtevkov do tožene stranke. Takšnega pogodbenega določila pa ni mogoče razlagati tako, da bi morala tožeča stranka najprej poplačati podizvajalce (s čimer bi odpadla potreba po uveljavljanju njihovih neposrednih zahtevkov), šele nato pa bi izpolnitev lahko sama terjala od tožene stranke. Tako daleč zaščita položaja podizvajalcev glede na jasno pogodbeno določilo ne seže.2 Sodišče druge stopnje se je zato pravilno sklicevalo na zavzeto stališče v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 14/2011 z dne 26. 4. 2013, da vzpostavljena poslovna praksa med pravdnima strankama (na katero se je vseskozi sklicevala tožena stranka) ne more imeti regulativne funkcije ob povsem jasnem pogodbenem določilu. Glede na obrazloženo je s tem v zvezi neutemeljen tudi revizijski očitek, da naj bi sodišči nižjih stopenj zagrešili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko o poslovni praksi med pravdnima strankama nista zaslišali predlaganih prič.

15. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti revidentkino sklicevanje na 6. člen Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju – tudi ta namreč varuje položaj podizvajalcev pri uveljavljanju neposrednih zahtevkov do tožene stranke, pri čemer v konkretnem primeru glede na obrazloženo ne vpliva na zapadlost obveznosti plačila po začasni situaciji.

Glede zadržanja plačila po določilih FIDIC

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za uporabo določil FIDIC. Tožena stranka je zadržanje plačila utemeljevala na določilu 15.4(b) določil FIDIC, ki (med drugim) določa, da lahko naročnik, potem ko začne odpoved od Pogodbe na podlagi podčlena 15.2. veljati, zadrži nadaljnja plačila izvajalcu, dokler se ne ugotovi stroškov izvedbe, dokončanja del in odprave napak, odškodnine za zakasnitve pri dokončanju (če so) ter vseh drugih stroškov, ki jih je utrpel naročnik. Utemeljevala je, da se navedeni stroški ugotavljajo v postopku I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodiščem v Celju, kar naj bi kazalo na to, da ti še niso ugotovljeni in da zato odločitev v omenjenem sporu predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu.

17. Citirano določilo predstavlja materialnopravne posledice uveljavitve odstopnega upravičenja. Te posledice se kažejo kot odlog zapadlosti obveznosti tožene stranke iz naslova opravljenih del do trenutka, ko se tožena stranka lahko izreče o nastalih terjatvah do tožeče stranke zaradi neizpolnitve pogodbe in kot oblikovalno upravičenje tožene stranke do pobotavanja medsebojnih obveznosti pogodbenih strank.

Predhodno vprašanje

18. Predpostavka predhodnega vprašanja, kot ga opredeljuje prvi odstavek 13. člena ZPP, je odvisnost odločitve sodišča v pravdi od obstoja pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi bilo lahko odločeno v drugem postopku. Pravdni stranki sta v dveh različnih pravdah uveljavljali nasprotujoča si zahtevka (tožeča stranka v tem sporu za plačilo opravljenih del, tožena stranka pa v drugem sporu za plačilo oziroma ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastale škode) iz istega pravnega razmerja; zato odločitev v zadevi I Pg 653/2014 ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu.

Pobot

19. Glede na ugotovitev, da nad tožečo stranko v Republiki Sloveniji teče sekundarni stečajni postopek, je v skladu z 28. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti glede pravnih posledic takšnega postopka potrebno upoštevati pravo Republike Slovenije, to je določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta med drugimi učinki določa tudi učinke zakonskega pobotanja medsebojnih terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Po začetku stečajnega postopka posamezna stranka lahko uspe s tožbenim zahtevkom samo v presežku svoje terjatve nad terjatvijo nasprotne stranke. Obstoj nasprotne terjatve, v posledici katere naj bi nastopili učinki zakonskega pobotanja, pa mora v pravdi zatrjevati in dokazati tožena stranka. Gre za utemeljitev materialnopravnega ugovora prenehanja terjatve tožeče stranke. V primeru, ko stranki v različnih pravdah uveljavljata nasprotna zahtevka, sta ta zahtevka v materialnopravnem smislu izključujoča. Vendar bo takšen rezultat izražen v sodbah v obeh pravdah le ob predpostavki, da je bil v obeh postopkih zatrjevan in dokazan učinek zakonskega pobotanja terjatev.

20. Revidentka utemeljeno opozarja, da je materialni pobotni ugovor na podlagi261. člena ZFPPIPP uveljavljala zgolj podredno, in da je zato zmoten materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je toženka s tem konkludentno priznala obstoj vtoževane terjatve tožeče stranke. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča druge stopnje.

21. 261. člen ZFPPIPP določa, da v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika (to je toženke) do stečajnega dolžnika (to je tožnice) in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. S takšnim pobotnim ugovorom bi tožena stranka lahko uspela kljub nelikvidnosti njene terjatve, o kateri teče spor pred Okrožnim sodiščem v Celju. Vendar bi tožena stranka v tem sporu s svojim ugovorom prenehanja terjatve tožeče stranke lahko uspela le ob predpostavki, da bi pravočasno podala ustrezne trditve in ponudila dokaze, da je do višine vtoževane terjatve na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko obstajala njena nasprotna terjatev. Sodišče druge stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožeča stranka, razen trditev, da teče še en gospodarski spor, drugih konkretnih trditev ni podala. Trditve in dokazi, ki jih je tožena stranka podala v svoji 5. pripravljalni vlogi, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča prepozne, zaradi česar s svojim materialnopravnim ugovorom o prenehanju terjatve tožeče stranke ni mogla uspeti. S tem v zvezi je neutemeljen tudi revizijski očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter očitek o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Glede preostalih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

22. Revidentka v reviziji sodišču druge stopnje očita še absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo zagrešilo s tem, da je zaključilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da se je tožena stranka za stroške izvedbe, dokončanja del in odprave napak poplačala iz unovčene bančne garancije. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo del. Tožnica je zatrjevala, da se je toženka iz te v celoti poplačala in toženko pozvala, naj se do tega opredeli. Toženka je, kot to izpostavlja v reviziji, podala trditve, da tudi seštevek unovčene bančne garancije in zadržanih sredstev, ki jih tožnica vtožuje v tem postopku, ne zadošča za pokritje njene terjatve, ki jo vtožuje v postopku I Pg 653/2014. Vendar pa takšne trditve tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za drugačen zaključek, zaradi česar se revizijski očitek izkaže kot neutemeljen.

Glede očitanih kršitev Ustave

23. Revidentka zatrjuje še kršitev pravice iz 22. člena URS. Za to, da bi revizijsko sodišče lahko upoštevalo in presodilo očitano kršitev, bi jo morala revidentka konkretizirati. Vendar revidentka zatrjevane kršitve ni substancirala niti je ni povezala s konkretnimi dejstvi.

O utemeljenosti revizije

24. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

25. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

26. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

27. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 5.575,40 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja 4.550,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, 20,00 EUR pavšalnega zneska za izdatke za stranko in 1.005,40 EUR priglašenega 22 % davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Vrhovno sodišče je v sporu med istima strankama že odločalo na podlagi 37. začasne situacije – sodba III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017.
2 Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017, s katero je presodilo spor med istima strankama na podlagi 37. začasne situacije.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 631
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 261, 261/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti - člen 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NzQx