VSRS Sodba XI Ips 39874/2018

Jedro

Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka.

Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 39874/2018 z dne 28. 11. 2018 zoper obdolženo J. B. podaljšal pripor po vložitvi obtožnice iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 39874/2018 z dne 7. 12. 2018 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obdolženkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv, ker v njem ni navedeno, kako dolgo lahko traja pripor, da je bila v konkretnem primeru obtožnica vložena še v času trajanja preiskave, da ni podan sum storitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ter da „ponovitvena nevarnost ni možna, ker dejanje sploh ni bilo storjeno“. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi, oziroma zadevo vrne v novo obravnavo sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da ni podana zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora jasen, da se ugovor zahteve, da obtožnica, zaradi nedokončane preiskave, ne bi smela biti vložena, nanaša na dopustnost obtožnega akta, ta ugovor pa je mogoče uveljavljati v ugovoru zoper obtožnico, da ni jasno, kako naj bi na zakonitosti izpodbijanega sklepa vplivala „okuženost“ predsednice razpravljajočega senata z dokazi, ki jih je pred tem izločila preiskovalna sodnica, ter da obdolženkini zagovorniki z izpodbijanjem obstoja utemeljenega suma nedovoljeno posegajo v ugotovljeno dejansko stanje.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženka in njeni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Obdolženkin zagovornik v zahtevi nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sklepa sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora nerazumljiv. Kršitev utemeljuje z navedbo, da v izreku sklepa ni navedeno, za kakšno obdobje se pripor podaljšuje in kako dolgo lahko traja.

6. V skladu z določbo petega odstavka 207. člena ZKP lahko pripor traja po vložitvi obtožnice največ dve leti. Če v tem roku obdolžencu ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obdolženec izpusti. V skladu z določbo drugega odstavka tega člena mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še vedno dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Glede na takšno zakonsko ureditev podatek o trajanju pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi oziroma podaljšanju pripora (drugi odstavek 202. člena ZKP); če sklep te navedbe ne vsebuje, to ne vpliva na zakonitost odreditve oziroma podaljšanja pripora.

7. Dejstvo, da v obravnavanem primeru sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje navedbe časa trajanja pripora, torej v nobenem primeru ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka. Zagovorniki zato ne morejo uspeti z očitkom, da v izreku izpodbijanega sklepa ta čas ni naveden.

8. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da bi bilo treba zavreči obtožnico, v kateri je bilo predlagano podaljšanje pripora, ker je bila „preuranjena“, pripor zoper obdolženko pa nemudoma odpraviti. Vložniki kršitev utemeljujejo z navedbo, da je bila obtožnica vložena še v času trajanja preiskave, oziroma „vsaj njene razširitve“. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da ne drži podatek iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, da je bila preiskava končana dne 19. 11. 2018, ker je tožilec v času trajanja preiskave zahteval njeno razširitev.

9. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu dne 30. 8. 2018 zoper obdolženo J. B. in D. B. vložilo zahtevo za preiskavo, zaradi obstoja utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu je dne 30. 10. 2018 zoper oba obdolženca vložilo še zahtevo za razširitev preiskave zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je dne 19. 11. 2018, v skladu z določbo drugega odstavka 170. člena ZKP, okrožnemu državnemu tožilstvu dala soglasje za vložitev neposredne obtožnice, v zvezi z kaznivim dejanjem, ki je bilo predmet zahteve za razširitev preiskave. Ocenila je, da zbrani dokazi oziroma podatki v spisu dajejo dovolj podlage za vložitev takšne obtožnice. Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu je dne 23. 11. 2018 podalo pisno izjavo, s katero je umaknilo zahtevo za razširitev preiskave z dne 30. 10. 2018, ker je ocenilo, da ni dovolj dokazov, da sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je zato s sklepom I Kpr 39874/2018 z dne 27. 11. 2018 zahtevo za razširitev preiskave zavrgla.

10. Iz podatkov spisa je razvidno še, da je bila preiskava v obravnavanem primeru zaključena dne 19. 11. 2018, ko je sodišče zadevo odpravilo po končani preiskavi na okrožno državno tožilstvo (list. št. 989 spisa). Okrožno državno tožilstvo je obtožnico zoper obdolženko na Okrožno sodišče v Novem mestu vložilo dne 23. 11. 2018.

11. Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva je neutemeljen in v nasprotju s podatki spisa očitek zahteve, da je bila obtožnica, v kateri je bilo predlagano podaljšanje pripora, vložena še pred koncem kazenske preiskave. Kot že rečeno, se je kazenska preiskava v obravnavani zadevi končala dne 19. 11. 2018. Istega dne je preiskovalna sodnica okrožnemu državnemu tožilstvu dala tudi soglasje za vložitev neposredne obtožnice v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je bilo predmet zahteve za razširitev preiskave. Ker neposredna obtožnica ni bila vložena, državno tožilstvo pa je od zahteve za razširitev preiskave odstopilo, je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrglo zahtevo za razširitev preiskave. To pomeni, da preiskava v konkretni zadevi ni bila razširjena, obtožnica pa je bila vložena po končani kazenski preiskavi.

12. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum storitve obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (15. do 45. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 9. točka sklepa pritožbenega sodišča) je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma oprli predvsem na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, uradne zaznamke policije o pregledih spletnega oglasnika, dokumentacijo v zvezi s sklenjenimi najemnimi pogodbami, uradna zaznamka o zbranih obvestilih od I. M. in D. B., uradna zaznamka o izjavah S. T. in J. Z. ter izpovedbe med preiskavo zaslišanih prič. Navedeni dokazi dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka v sostorilstvu z D. B. storila kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1.

13. Obstoj utemeljenega suma obdolženki očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati obsežne navedbe v zahtevi, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora prezre vse dokaze, ki so bili izvedeni v preiskavi v obdolženkino korist, da je bila obdolženka s S. T. prijateljica, s katero je sklenila podjemno pogodbo, po kateri je od nje prejemala plačilo 5,00 EUR na uro, da so bile prostitutke pri svojem delu povsem samostojne, da obdolženka ni organizirala in vodila prostitucije, niti zlorabljala ranljivega položaja socialno ogroženih žensk, da ne obstaja ponovitvena nevarnost obdolženke, ker dejanja, ki se ji očita, sploh ni storila, ter da je obdolženka slabega zdravstvenega stanja in izmučena zaradi prestajanja pripora. Po vsebini te trditve v zahtevi pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče vložiti.

14. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2018 z dne 23. 10. 2018 podalo razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri je preizkušanje pravnomočne sodne odločbe in odločanje o njej v dispoziciji strank, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je tako pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitve, zaradi katere je zahteva vložena, če se vložnik nanjo določno sklicuje oziroma jo utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Trditvi v zahtevi, da je predsednica senata sodišča prve stopnje A. A., zaradi izločitve dokazov, „že okužena“, ter da bi za to zadevo moralo biti pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, sta nekonkretizirani do te mere, da ju ni mogoče preizkusiti, iz njiju pa tudi ni razvidno, kako naj bi vplivali na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora.

C.

15. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežni meri vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov obdolžene J. B. kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

03.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 37728/2020
• VSRS Sodba XI Ips 22950/2017
• Sodba I Ips 196/2000