VSRS Sodba XI Ips 47734/2018

Jedro

Za dokončanje kaznivega dejanje po prvem odstavku 108. člena KZ-1 zadošča sama grožnja z izvršitvenim ravnanjem, ki je glede na vsebino in naravo ter okoliščine, v katerih je bila podana,

objektivno sposobna povzročiti občutek strahu ali ogroženosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu s sklepom z dne 28. 11. 2018 zoper obdolženega B. M., ki je utemeljeno osumljen storitve protipravnega dejanja, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja terorizma po prvem odstavku 108. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 6. 12. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v njenem uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, in zaradi kršitve Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve. Meni, da se okoliščine, na podlagi katerih je sodišče odredilo pripor, v dosedanjem postopku niso v ničemer spremenile, izpodbijani pravnomočni sklep pa vsebuje utemeljene in prepričljive razloge v zvezi z vsemi pripornimi pogoji.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 11. 1. 2019 nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in podanem predlogu.

B.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik ne more uspeti s trditvami, da v opisu obravnavanega dejanja niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1, ker se obdolžencu ne očita, da bi vlado pozival k izvršitvi protipravnega ravnanja, in ker njegove grožnje niso bile resne in niso imele zastrašujočega učinka. Za uresničitev znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 ni potrebno, da bi imel storilec namen prisiliti vlado k izvršitvi kakega nedopustnega ravnanja. Zakonski dejanski stan kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 je, ob izpolnitvi ostalih zakonskih znakov, uresničen ne glede na to, ali storilec zasleduje namen prisiliti vlado k izvršitvi dopustnega ali nedopustnega ravnanja. Zato ni mogoče sprejeti zagovornikovih trditev, da obravnavano dejanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1, ker se obdolžencu ne očita, da bi vlado pozival k izvršitvi protipravnega ravnanja. Neutemeljene so tudi trditve, da inkriminiranih groženj ni mogoče šteti kot resnih, in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa za take zaključke nimata ustreznih razlogov. Zunajobravnavni senat in višje sodišče sta inkriminirane grožnje, vsebovane v poslanem elektronskem sporočilu, ocenila kot resne, takšno oceno pa v izpodbijanih sklepih obrazložila z razumnimi razlogi (23. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in 6. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). Grožnje z zastrupitvijo vode v vodohranih K., d. o. o., kar bi (v primeru njihove realizacije) lahko povzročilo smrt do 23.000 ljudi, je v elektronskem sporočilu kot teroristične opredelil že obdolženec sam. Grožnje naj bi dodatno podkrepil z avtorskim videoposnetkom, ki prikazuje obdolženca, kako vstopa na ograjeno območje vodohrana Nadrožica in opozarja na možnost ogroženosti vodovodnega sistema s kalijevim cianidom. Sodišči sta ugotovili tudi, da naj bi obdolženec sprva zagrozil z zastrupitvijo vode s kalijevim cianidom, ko pa je ugotovil, da kalijevega cianida ne bo mogel dobiti oziroma je presodil, da mu nihče ne bi verjel, če bi grozil z zastrupitvijo vode s to snovjo, je grožnje s kalijevim cianidom spremenil v grožnje s klorom. Da naj bi imel znanje, kako zastrupiti vodo, sta sodišči sicer sklepali tudi iz vsebine njegovega zagovora. Sodišči sta ocenili, da naj bi grožnje dejansko imele zastrašujoč učinek in se pri tem utemeljeno sklicevali na izpovedbo priče P. F., v. d. direktorja K., d. o. o., ki je na zaslišanju v preiskavi povedal, da so jih grožnje z možnostjo zastrupitve vode s kalijevim cianidom, ki jih je obdolženec pred tem poslal tudi njihovi družbi, začudile in zaskrbele. Sicer pa se za uresničitev zakonskih znakov očitanega dejanja niti ne zahteva, da bi storilec dejansko hudo zastrašil prebivalstvo oziroma prisilil vlado, da nekaj stori ali opusti.¹ Za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 108. člena KZ-1 zadošča že sama grožnja z izvršitvenim ravnanjem, ki je glede na vsebino in naravo ter okoliščine, v katerih je podana, objektivno sposobna povzročiti občutek strahu ali ogroženosti.

6. Glede na povedano tudi po presoji Vrhovnega sodišča obdolženčeve grožnje, navedene v poslanem elektronskem sporočilu, v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za oceno, da gre za resne grožnje v smislu prvega odstavka 108. člena KZ-1. Take ocene ne more ovreči okoliščina, da naj bi obdolženec očitano dejanje storil v stanju neprištevnosti, kar je vložniku v izpodbijanem sklepu utemeljeno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vložnikovi očitki o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka in kršitvi kazenskega zakona, se glede na predhodno navedeno izkažejo kot neutemeljeni. Z ostalimi trditvami, s katerimi v nasprotju z dejanskimi zaključki pravnomočne odločbe poskuša prikazati, da inkriminirane grožnje niso bile mišljene resno, pa vložnik po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Neutemeljena je tudi trditev vložnika zahteve, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti oziroma da so ti razlogi pomanjkljivi. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sklepih (24. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in 7. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča) obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sta sprejeli svoje zaključke, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem sta ugotovili in razumno obrazložili obstoj tako objektivnih (teža, način in okoliščine storitve očitanega protipravnega dejanja) kot tudi subjektivnih okoliščin (obdolženčeve osebne lastnosti), ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Okoliščine, na katere se v zahtevi sklicuje vložnik, zaključkov nižjih sodišč v ničemer ne omajejo. Navedeno velja tudi za trditve, da so bila obdolžencu zasežena vsa elektronska sredstva (računalniki, telefon), s pomočjo katerih naj bi posredoval predmetne grožnje, zaradi česar obdolženec očitanega dejanja ne more več ponoviti. Vsebinsko enake trditve je v 24. točki obrazložitve sklepa utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni bila odpravljena že s samim zasegom elektronskih naprav, saj gre za predmete, ki jih je na trgu mogoče dobiti brez posebnih težav.

8. Izpodbijani pravnomočni sklep po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje zadostne razloge tudi v delu glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora, zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem delu ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta razumno obrazložili, zakaj ocenjujeta, da je pripor glede na okoliščine primera sorazmeren in neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi. Vrhovno sodišče sprejema razloge sodišča druge stopnje, s katerimi je obrazložilo, zakaj nadomestitev pripora s hišnim priporom, za katerega se v zahtevi zavzema vložnik, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Glede na to, da hišni pripor ne omogoča celodnevnega nadzora nad obdolžencem, s tem ukrepom ne bi bilo mogoče učinkovito preprečiti obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sicer držijo zagovornikove navedbe, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. P. R. izhaja, da obdolženec zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje redno prejemanje psihofarmakoterapije, primarno v okviru ambulantnega psihiatričnega zdravljenja. Vendar pa je izvedenec v izvedenskem mnenju ocenil tudi, da bi bilo v primeru nezadostnega sodelovanja obdolženca pri ambulantnem zdravljenju potrebno bolnišnično psihiatrično zdravljenje v okviru Enote za forenzično psihiatrijo, UKC Maribor. Zato ob izkazanem dejstvu, da je obdolženec v preteklosti že opustil zdravljenje, očitano dejanje pa naj bi storil kljub temu, da je v času storitve redno prejemal ustrezno terapijo, zaključkov o neogibni potrebnosti pripora ne morejo ovreči vložnikovi očitki, da je višje sodišče v izpodbijanem sklepu protispisno navedlo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da obdolženec potrebuje redno prejemanje psihofarmakoterapije v okviru bolnišničnega zdravljenja. Ob upoštevanju razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pripor v obravnavanem primeru edini primeren in hkrati neogibno potreben ukrep za odvrnitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in zagotovitev varnosti ljudi. Neutemeljene so zato vložnikove trditve, da bi bila ponovitvena nevarnost lahko odpravljena že z odreditvijo hišnega pripora. Hkrati pa je pripor glede na težo in naravo očitanega dejanja, upoštevajoč vsebino in resnost inkriminiranih groženj, ki predstavljajo napad na svobodno in mirno življenje prebivalstva ter delovanje družbe brez terorja in občutka strahu, tudi v razumnem sorazmerju s ciljem po zagotovitvi varnosti ljudi.

C.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

-------------------------------
¹ Gl. Zgaga Markelj, S., v Korošec, D., et al; Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 196.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 16058/2015-171
• VSRS Sodba XI Ips 36426/2018