VSRS Sodba XI Ips 56740/2018

Jedro

V pravnomočnem sklepu so bile pri presoji ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora utemeljeno upoštevane tako pretekle pravnomočne kazenske obsodbe obdolženca, kot tudi izdani plačilni nalogi za storjene prekrške zoper javni red in mir, navedena priporna pogoja pa je sodišče utemeljeno ocenjevalo tudi v luči načina storitve očitanega kaznivega dejanja in predpisane kazni. Drži navedba zagovornice, da navedeni kriteriji predstavljajo obteževalne okoliščine pri izrekanju kazenske sankcije, vendar pa se lahko upoštevajo tudi v postopku odločanja o priporu, kot pri presoji obdolženčevih osebnih lastnosti in njegovega prejšnjega življenja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), zato zagovornica nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati teh odločb in narave kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ugotovila, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), je s sklepom z dne 2. 12. 2018 odredila pripor zoper obdolženega E. Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 4. 12. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika Gorazda Fišerja zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja vse dovoljene razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP. Po njenem mnenju utemeljen sum ni podan, ker iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi obdolženčevo ravnanje povzročilo konkretno nevarnost za življenje kogarkoli, niti ni imel obdolženec takega namena. Sodišče je napačno ocenilo pomen okoliščin, ki naj bi kazale na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Zagovornica se ne strinja, da je pripor neogibno potreben in vztraja, da bi enak cilj sodišče lahko doseglo z odreditvijo hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti s hišnim priporom, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima obširne razloge o konkretni nevarnosti za življenje oseb in o obdolženčevem naklepu, ki sta z navedbo dokaznih virov in povzetkom njihove vsebine podana na ravni utemeljenega suma. Zagovornica zmanjšuje pomen okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost in na tak način uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sklep vsebuje tudi ustrezno obrazložitev o neogibnosti in sorazmernosti pripora, zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki pa se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5. Zagovornica neutemeljeno zatrjuje, da obdolžencu očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, ker ni prišlo do konkretne nevarnosti za življenje ljudi, s čimer naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Pod I. točko obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice je opisano kaznivo dejanje, ki naj bi ga obdolženec storil dne 29. 11. 2018 med 21:30 in 21:40 uro na pokriti letni terasi gostinskega lokala M. v Ljubljani v času, ko so bili v istem prostoru lokala za sosednjo mizo gosta J. S. in F. G. ter natakarica L. R. Obdolženec naj bi s pištolo, do sedaj neznane znamke in kalibra, šestkrat ustrelil v prazno steno na nasprotni strani lokala. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta oba gosta lokala J. S. in F. G. videla obdolženca, ki je iz neposredne bližine za sosednjo mizo, za katero je sedel skupaj s prijateljem, večkrat streljal v steno lokala. Iz izjave J. S. je razvidno, da je ena izmed krogel letela en meter mimo prijateljeve glave, iz fotografij in videoposnetkov pa je razvidno, da je obdolženec šestkrat streljal, pri čemer so nekatere krogle zadele stole in mize na letnem vrtu, druge pa prebile leseno steno letnega vrta, ter se ustavile v betonskih kvadrih, ki tvorijo ograjo med parcelama lokala in sosednjo parcelo, na kateri se nahaja stanovanjska hiša z vrtom. Preiskovalna sodnica je v razlogih navedla, da je na fotografijah in videoposnetkih videti, da med mizami ni velikih razmakov, natakarica pa je ob izteku popoldanske izmene pospravljala po lokalu in se gibala v obdolženčevi neposredni bližini. Poleg vseh naštetih in povzetih dokazov, zbranih v predkazenskem postopku, je preiskovalna sodnica upoštevala tudi zagovor obdolženca. Zaključila je, da ravnanje obdolženca v danih okoliščinah predstavlja neposredno nevarnost za življenje vseh takrat prisotnih ljudi v lokalu, obdolženec pa je takšno nevarno ravnanje izvršil s pištolo kot splošno nevarnim sredstvom, kar je pri prisotnih ljudeh povzročilo strah in zgroženost. Konkretni del opisa kaznivega dejanja vsebuje v izpodbijanem sklepu dovolj konkretiziran očitek, da je obdolženec povzročil neposredno nevarnost za življenje najmanj dveh gostov lokala in natakarice, tako da do kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni prišlo. Zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje oseb, konkretno gostov lokala in natakarice, je na podlagi zbranih dokazov in podatkov v nadaljevanju izpodbijanega sklepa tudi ustrezno obrazložen (V. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in 6. točka sklepa zunajobravnavnega senata), zato tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Zagovornica v zahtevi zatrjuje, da konkretna nevarnost ni nastala za nikogar, saj jo noben izmed dokazov ne potrjuje do stopnje utemeljenega suma. Pri tem izhaja predvsem iz zagovora obdolženca, da je pištolo vzel prijatelju zato, da se ta ne bi z njo poškodoval, da je z njo streljal v prazen prostor in da je strelska linija nabojev potekala pod kotom v smeri prazne zunanje terase, od koder nihče ni mogel vstopiti. Zagovornica na podlagi zbranih dokazov izpeljuje lastne dejanske zaključke, češ da je bila strelska linija 10 metrov oddaljena od najbližjega gosta, da so bile v času streljanja prisotne osebe v nasprotni smeri streljanja, da letni vrt lokala ni bil prehoden in da vanj nihče ni mogel zaiti. S takimi navedbami pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako zagovornica odpira vprašanje obdolženčevega resničnega namena streljanja oziroma njegovega naklepa, kar se bo razčiščevalo v nadaljnjem postopku, medtem ko je na ravni utemeljenega suma obdolženčev naklep razumno pojasnjen v V. točki obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in v 6. točki obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata.

7. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta ugotovila obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki pa ga zagovornica v celoti izpodbija s podajanjem lastne ocene okoliščin na strani obdolženca. Tako navaja, da pretekle kazenske ovadbe zoper obdolženca in njegovi prekrški, storjeni s področja javnega reda in miru, izvirajo iz več let trajajočih medsosedskih sporov in sporov v šoli, v katerih je obdolženec skušal doseči mirno rešitev spora. Njegova nekonfliktna narava se kaže tudi v načinu storitve očitanega kaznivega dejanja, saj je do streljanja prišlo med mirnim prijateljskim pogovorom, streljal pa je v prazen prostor, v katerem se nihče ni nahajal. S takimi navedbami zagovornica podaja popolnoma nasprotne dejanske zaključke, kakor izhajajo iz pravnomočnega sklepa, in z očitkom o nepravilni vsebinski analizi dokazov uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Zagovornica oporeka tudi ugotovljeni neogibnosti pripora in meni, da bi bilo enak cilj mogoče doseči z odreditvijo hišnega pripora. Tudi v tem delu zahteve trdi, da je v izpodbijanem sklepu izostala vsebinska analiza nujnosti oziroma neogibne potrebnosti pripora, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Preiskovalna sodnica je namreč v VI. točki sklepa obrazložila objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, za katero je v VII. točki sklepa pojasnila, da jo je možno odpraviti le z odreditvijo pripora. Posebej se je opredelila do ugovora obrambe glede hišnega pripora, v zvezi s katerim je obrazložila, da ta ukrep sloni na pričakovanju sodišča, da bo obdolženec tak režim spoštoval, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj naj bi obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje v času preizkusne dobe aktualne pogojne obsodbe in to v relativno kratkem času po njenem pravnomočnem izreku. Ob tem ne gre spregledati niti številnih storjenih prekrškov zoper javni red in mir, obdolženčeve predkaznovanosti za raznovrstna kazniva dejanja, njegovega neupoštevanja doslej izrečenih kazenskih sankcij in okoliščin storitve konkretnega kaznivega dejanja, kar vse kaže na osebne lastnosti obdolženca in njegovo preteklo življenje. Preiskovalna sodnica je ocenila, da očitano kaznivo dejanje očitno ne predstavlja posamičnega ekscesnega dogodka v obdolženčevem življenju. Na neogibno potrebnost pripora kaže tudi dejstvo, da pištola po storjenem kaznivem dejanju ni bila najdena. Zunajobravnavni senat je v 9. točki obrazložitve sklepa pritrdil ugotovitvam preiskovalne sodnice in zaključil, da hišni pripor ne bi učinkovito preprečil ponovitvene nevarnosti obdolženca.

9. V pravnomočnem sklepu so bile pri presoji ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora utemeljeno upoštevane tako pretekle pravnomočne kazenske obsodbe obdolženca, kot tudi izdani plačilni nalogi za storjene prekrške zoper javni red in mir, navedena priporna pogoja pa je sodišče utemeljeno ocenjevalo tudi v luči načina storitve očitanega kaznivega dejanja in predpisane kazni. Drži navedba zagovornice, da navedeni kriteriji predstavljajo obteževalne okoliščine pri izrekanju kazenske sankcije, vendar pa se lahko upoštevajo tudi v postopku odločanja o priporu, kot pri presoji obdolženčevih osebnih lastnosti in njegovega prejšnjega življenja (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), zato zagovornica nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati teh odločb in narave kaznivega dejanja. V preostalem delu zahteve zagovornica ugotovljeno neogibnost pripora izpodbija z lastnimi dejanskimi zaključki in poudarja obdolženčevo priznanje in obžalovanje dejanja ter njegovo nepogrešljivo vlogo v družini. Obdolženca prikazuje kot družinskega človeka, ki skrbi za svoje otroke in jih redno razvaža na šolske aktivnosti in v vrtec, do svojih družinskih članov ni agresiven, hišni pripor pa bi onemogočil, da bi prišel v stik z zunanjo okolico in drugimi osebami. Ti ugovori predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66
• VSRS Sodba XI Ips 32072/2015-90
• VSRS Sodba XI Ips 24167/2015-456