VSRS Sodba XI Ips 36426/2018

Jedro

Za utemeljitev obstoja utemeljenega suma v fazi odločanja o priporu po vložitvi obtožnice, ko se zahteva zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), ne zadošča le povzemanje navedb iz oškodovankinih kazenskih ovadb, ki, razen z izpovedbama dveh policistov, iz katerih izhajajo le njune zaznave o oškodovankinem psihičnem stanju v času policijske obravnave, in še to le v zvezi z dvema od več obravnavanih dogodkov, nista podprti z nobenimi drugimi dokazi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 23. 11. 2018 zoper obdolženega N. B., ki se mu očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 30. 11. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v njenem uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z 201. in 203. členom ZKP, ter zaradi kršitve 20. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 27. 12. 2018 meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Po njegovih navedbah so podani vsi pogoji, potrebni za podaljšanje pripora, ki so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi ustrezno obrazloženi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v izjavi z dne 3. 1. 2019 nasprotuje odgovoru vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj vseh pogojev, potrebnih za podaljšanje pripora. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje nasilja v družini, navaja, da suma ni mogoče utemeljevati le na podlagi zapisnikov o sprejemu oškodovankinih kazenskih ovadb, saj navedbe iz ovadb v preiskavi niso bile potrjene z nobenim dokazom, razen z izpovedbama dveh policistov, ki pa nista bila navzoča pri nobenemu od dogodkov, ki se v tem postopku očitajo obdolžencu.

6. Iz obrazložitve sklepov sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi izhaja, da sta nižji sodišči dokazne zaključke o obstoju utemeljenega suma oprli na zapisnika o sprejemu kazenskih ovadb, ki ju je dne 10. 8. in 30. 8. 2018 podala oškodovanka K. Š., in v katerih so opisana dejanja, ki se v tem postopku očitajo obdolžencu, ter na izpovedbi v preiskavi zaslišanih policistov M. B. in P. L., ki sta obravnavala dva od (v sklopu opisa kaznivega dejanja nasilja v družini navedenih) inkriminiranih dogodkov. Oškodovanka K. Š., ki je obdolženčeva zunajzakonska partnerica, se je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom poslužila pravne dobrote iz 236. člena ZKP in zoper obdolženca v fazi preiskave ni pričala.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da pravnomočni sklep o podaljšanju pripora ne vsebuje zadostne obrazložitve obstoja utemeljenega suma. Sklep o podaljšanju pripora mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih in dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, kar pomeni, da mora iz sklepa izhajati zakonsko določena stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje. Sodišče bi moralo za vsakega od (v opisu kaznivega dejanja) očitanih dogodkov navesti konkretne razloge o tem, katera dejstva in podatki utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma, in katero dokazno gradivo to potrjuje. Za utemeljitev obstoja utemeljenega suma v fazi odločanja o priporu po vložitvi obtožnice, ko se zahteva zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), pa ne zadošča le povzemanje navedb iz oškodovankinih kazenskih ovadb, ki, razen z izpovedbama policistov M. B. in P. L., iz katerih pa izhajajo le njune zaznave o oškodovankinem psihičnem stanju v času policijske obravnave, in še to le v zvezi z dvema od obravnavanih dogodkov, nista podprti z nobenimi drugimi dokazi, ki bi potrjevali obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Kazenska ovadba je namreč procesno veljaven dokaz le, kolikor se nanaša na dokazovanje časa njene vložitve in tega, kdo jo je vložil, sicer pa ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena.¹ Navedbe v kazenski ovadbi se sicer lahko uporabijo za oceno verodostojnosti oškodovanca kot priče, ne more pa biti oškodovančeva kazenska ovadba surogat, s katerim bi bilo mogoče nadomestiti vsebino njegove izpovedbe v kazenskem postopku.²

8. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sklep o podaljšanju pripora nima zadostnih razlogov v zvezi z zaključki o obstoju utemeljenega suma, kar velja tudi za sklep višjega sodišča, ki je v zvezi z obstojem tega pripornega pogoja zgolj pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje. Ker so razlogi, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje presodili o obstoju utemeljenega suma, pomanjkljivi, zaključka nižjih sodišč o obstoju tega pripornega pogoja ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik z navedbami, da nižji sodišči, glede na to, da se je oškodovanka v preiskavi poslužila pravne dobrote iz 236. člena ZKP, izpodbijanih sklepov ne bi smeli opreti na oškodovankini kazenski ovadbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe ne izpolnjujejo pogoja t. i. vsebinske (materialne) izčrpanosti pravnega sredstva. Zagovornik v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora navedene kršitve ni uveljavljal, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni navedel, da kršitve ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v štiriindvajsetih urah od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju navedeno kršitev odpraviti ter, ob upoštevanju razlogov iz 7. in 8. točke obrazložitve te sodbe, ponovno opraviti presojo vsebine vsega zbranega dokaznega gradiva v zvezi z vsakim od dogodkov, vsebovanim v sklopu opisa kaznivega dejanja nasilja v družini, in svojo presojo v sklepu obrazložiti z navedbo konkretnih razlogov. Ker so že navedeni razlogi narekovali ugoditev zahtevi, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti ostalih vložnikovih navedb.

-------------------------------
¹ Gl. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 1674/2012 z dne 7. 4. 2017.
² Prim. prav tam.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 16058/2015-171
• VSC Sklep I Kp 23287/2020