VSRS Sklep I Up 12/2019

Jedro

Plačilo denarne obveznosti, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (davčne odločbe) samo po sebi ne pomeni škode v smislu 32. člena ZUS-1. V posledici plačila oziroma izterjave obveznosti sicer lahko nastane tudi škoda, ki je upoštevna v smislu zakona, ta pa je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, če je težko popravljiva. Pritožnik pa ni navajal ne upoštevne oblike škode, ne zatrjeval, zakaj bi bila težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-4346/2016-47 (01321-47) z dne 23. 12. 2016, s katero mu je bil zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014 dodatno odmerjen davek, obračunan po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), od osnove 404.048,51 EUR po stopnji 70 %, v višini 282.833,96 EUR in pripadajoče obresti v znesku 670,49 EUR, obračunane od 31. 7. 2015 do dneva izdaje te odločbe. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, o kateri pa kljub pozivu še ni bilo odločeno, zato je vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot da bi bila njegova pritožba zavrnjena.

2. Tožnik je ob tožbi vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da se začasno zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Meni, da pritožbeni organ odlaga odločitev o pritožbi iz razloga, ker je zoper določbo 68. a člena ZDavP-2, na kateri temelji izpodbijana odločba, vložena zahteva za oceno ustavnosti. Ne glede na to pa davčni organ zoper tožnika vodi izvršilne postopke, izvršbo na osebne prejemke in na nepremičnine. Uveljavlja, da navedeno pomeni kršitev njegovih ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar (in da se odvrne nepopravljiva škoda) je treba izdati začasno odredbo. Uveljavlja tudi, da bi moral davčni organ že na podlagi 87. člena ZDavP-2¹ odložiti izvršitev izpodbijane odločbe.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrnilo, saj je presodilo, da za izdajo začasne odredbe ni podan pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je škodo zgolj zatrjeval, ni pa izkazal oziroma niti ni opredelil njene pojavne oblike.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovi, kar je že navedel v zahtevi za izdajo začasne odredbe, dodatno pa utemeljuje, da že sama kršitev ustavnih pravic povzroča nastanek nepopravljive škode, ki se izkazuje tako v obliki nepremoženjske kot tudi premoženjske škode. Navaja, da mu trenutno stanje povzroča občutek velikega strahu, negotovosti, preganjanja, nemoči, manjvrednosti, kar vse povzroča duševne bolečine.

5. Pritožba je bila vročena toženki v odgovor, ki nanjo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pritožnik ni izkazal težko popravljive škode v primeru zavrnitve zahteve za izdajo začasne odredbe. V zahtevi je zgolj pavšalno navedel, naj se odvrne nepopravljiva škoda, pri tem pa škode ni opredelil. Glede na obveznost, ki izhaja iz upravne odločbe, ki naj se zadrži, je sicer mogoče sklepati, da je imel pritožnik v mislih materialno škodo (ki jo prepozno in tudi pavšalno uveljavlja v pritožbi). Vrhovno sodišče poudarja, da plačilo denarne obveznosti, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (davčne odločbe) samo po sebi ne pomeni škode v smislu 32. člena ZUS-1. V posledici plačila oziroma izterjave obveznosti sicer lahko nastane tudi škoda, ki je upoštevna v smislu zakona, ta pa je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, če je težko popravljiva. Pritožnik pa, kot je bilo že povedano, ni navajal ne upoštevne oblike škode, ne zatrjeval, zakaj bi bila težko popravljiva. Vrhovno sodišče ob tem le pripominja, da ZDavP-2 vsebuje tudi določbe o vračilu že plačanega davka.

11. (Pavšalne) pritožbene trditve v smeri uveljavljanja nepremoženjske škode so kot prepozne neupoštevne, saj v tej fazi postopka trditvene podlage ni več mogoče dopolnjevati brez utemeljitve zakasnelosti (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

12. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne morejo vplivati navedbe, da so bile pritožniku z neizdajo pritožbene odločbe oziroma z izvršbo na podlagi odmerne odločbe kršene ustavne pravice. Ti ugovori, v kolikor so sploh upoštevni oziroma povezani z izdano odmerno odločbo, bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa tovrstni ugovori, brez navedbe konkretnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bila določena škoda nepovratna, ne zadoščajo.²

13. Glede na navedeno, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Drugi odstavek določa: "Davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi."
² Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 152/2018 z dne 14. 8. 2018 (12. in 13. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 270/2019-6
• UPRS Sklep IV U 79/2020-6
• VSRS Sklep I Up 140/2017