VSRS Sklep X Ips 300/2017

Jedro

Na podlagi procesnih vprašanj upravnega postopka revizije ni mogoče dovoliti, ker vprašanja pravilnosti upravnega postopka niso predmet revizijske presoje.

Revident, na katerem je trditveno in dokazno breme, mora z ustreznimi navedbami in dokazi izkazati nastanek zatrjevane zelo hude posledice posledice. Tega revident ni storil, saj ni zatrjeval in izkazal, da sporni del mansarde in nadkritje terase predstavlja njegovo edino bivališče, oziroma ni pojasnil in izkazal razlogov zaradi katerih naj bi bil ta sporni del bistven in ključen del stanovanjske hiše.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Piran, št. 351-221/2015-4 z dne 25. 11. 2015. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo (nadzidavo-legalizacijo) stanovanjskega objekta na tam navedenem zemljišču, ker tožnik za odmik, manjši od 3 metrov od parcelne meje, ni predložil soglasje lastnika sosednjega zemljišča. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da območje gradnje urbanistično urejajo prostorsko ureditveni pogoji za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v Občini Piran, ki v 21. členu določajo, da si mora investitor za razdaljo manjšo od 3 metrov od parcelne meje pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Ugotovljeno je še, da se zahteva tožnika nanaša na legalizacijo gradnje (dela mansarde in nadkritje terase) na objektu oddaljenem manj kot 3 metre od meje sosednjega zemljišča. Tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je pritožbeni organ, Ministrstvo za okolje in prostor, zavrnil z odločbo, št. 35108-260/2015/3-NK z dne 2. 3. 2016.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga.²

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča.³

6. Revident je v okviru citirane določbe ZUS-1 uveljavljal dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, in sicer: "ali (očitno namenoma zakrivljena) pasivnost stranskega udeleženca upravnega postopka (43. člen ZUP) lahko predstavlja zlorabo procesnih pravic". Meni namreč, da v konkretnih postopkih ni bila varovana javna korist, ampak partikularni interesi mejaša, s katerim je že vrsto let v sporu in da pasivnost mejaša, kot stranskega udeleženca, ki se kaže v neizdaji soglasja k gradnji predstavlja zlorabo procesnih pravic v upravnem postopku. Navedel je še, da je prepoved zlorabe pravic temeljno načelo, ki ga določa ZUP v 11. členu, in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 prek uporabe 9. člena ZPP uporablja tudi v upravnem sporu.

7. Vrhovno sodišče je v svojih določbah že večkrat pojasnilo, da na podlagi procesnih vprašanj upravnega postopka revizije ni mogoče dovoliti, ker vprašanja pravilnosti upravnega postopka niso predmet revizijske presoje. Poudarilo je, da presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1.⁴ Tako, torej vprašanje pravilnosti upravnega postopka, pa je tudi revidentovo vprašanje. Zato ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen. Vrhovno sodišče še pripominja, da soglasje lastnika sosednje nepremičnine k gradnji ne pomeni izvrševanje procesnih pravic, ampak izvrševanje lastninskih upravičenj.

8. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

9. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi moral revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

10. Revident je navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj (lahko) zelo hude posledice, saj bo sosed ponovno zahteval izdajo inšpekcijske odločbe zaradi nezakonite gradnje. Navedel je še, da bo z izdajo in izvršitvijo take inšpekcijske odločbe lahko praktično ostal brez strehe nad glavo, saj obravnavani nadzidek predstavlja (bistveni) sestavni del stanovanjske hiše, ki zanj in njegovo družino predstavlja edini dom in bivališče. Če pa inšpekcijska odločba ne bo izdana, pa bo v negotovosti, ne samo glede tega, kaj se utegne zgoditi z njegovo lastnino, ampak tudi z ustavno zagotovljeno pravico do zasebnega in družinskega življenja. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah McCann proti Združenemu kraljestvu, št. 19889/04 in Rousk proti Švedski, št. 27183/04, v katerih je sodišče pojasnilo, da je izguba bivališča med najhujšimi posegi v pravico do spoštovanja stanovanja, zaradi česar mora imeti vsaka oseba, ki ji to preti, možnost zahtevati preizkus sorazmernosti tega posega.

11. V svoji dosedanji sodni praksi je Vrhovno sodišče že štelo, da je (izkazana) izguba edinega doma in bivališča zelo huda posledica v smislu 3. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1.⁵ Vendar pa mora revident, na katerem je trditveno in dokazno breme, z ustreznimi navedbami in dokazi izkazati nastanek take posledice. Tega revident ni storil. Navedel je sicer, da stanovanjska hiša, ki je bila nadzidana, predstavlja njegov edini dom, vendar pa ni pojasnil in izkazal, zakaj naj bi bila prav sporna nadzidava bistveni del stanovanjske hiše. Predmet spora v tej zadevi namreč ni gradbeno dovoljenje za celotno stanovanjsko hišo, ampak za del mansarde in nadkritje terase. Revident pa ni zatrjeval in izkazal, da ta sporni del mansarde in nadkritje terase predstavlja njegovo edino bivališče, oziroma ni pojasnil in izkazal razlogov zaradi katerih naj bi bil ta sporni del bistven in ključen del stanovanjske hiše. Poleg tega posledica neizdaje gradbenega dovoljenja, kar je vsebina tega spora, tudi ni rušitev objekta, ampak neizpolnjevanje pogojev za zakonito gradnjo le tega. Zato tudi tudi sklicevanje na sodbi ESČP na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Primerjaj s sklepi VS RS: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.
⁴ Tako VS RS že v sodbi X Ips 1233/2004 z dne 24. 5. 2007 in v nadaljnji sodni praksi.
⁵ Odločbe VS RS, kot npr.: X Ips 492/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 113/2012 z dne 14. 3. 2013 in druge.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 1/2012
• VSRS Sklep X Ips 243/2015
• Sklep X Ips 246/2009