VSRS Sodba XI Ips 40945/2018

Jedro

Ustanovitev oborožene vojaške skupine je šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj gre za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, ki je v njeni izključni pristojnosti, to je zagotavljanje varnosti države. Pozivanje članov vojaške skupine k nepokorščini do policistov, to je izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področje zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti ustavno ureditev.

Govor obdolženca ob ustanovitvi oborožene vojaške skupine, v katerem naj bi navedel, da imajo pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, ko bodo usposobljeni, pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo oborožene vojaške skupine in pozivanje, da se ji pridružijo, oziroma da ustanovijo vojaške skupine po območjih pokrajin, pa je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom opr. št. I Ks 40945/2018 z dne 11. 9. 2018 odločil o nesoglasju med okrožnim državnim tožilcem in dežurnim preiskovalnim sodnikom z dne 9. 9. 2018 glede predloga za odreditev pripora zoper obdolženega A. Š. Zoper obdolženega je odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep z dne 11. 9. 2018 sta vložila pritožbo obdolženčev zagovornik in obdolženec. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom opr. št. I Kp 40945/2018 z dne 14. 9. 2018 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru.

2. Obdolženčev zagovornik in obdolženec pravnomočni sklep o odreditvi pripora izpodbijata z zahtevama za varstvo zakonitosti. Zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in v celoti razveljavi oba izpodbijana sklepa ter pripor zoper obdolženca odpravi. Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določil iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP, 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 8. in 11. točko prvega odstavka 372. člena ZKP in hkrati navaja, da gre očitno pri celotni zadevi za politično motiviran konstrukt in političen proces zoper njega.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica Barbara Brezigar ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Navaja, da se kaznivo dejanje po 359. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 355. členom KZ-1 lahko stori samo z obarvanim naklepom, osumljencu pa se očita da je imel namen ogroziti obstoj RS, kar pomeni, da je imel namen da bi se Ustava RS spremenila, tako da bi bil sprejet drug družbeni sistem, kot enopartijski brez tržnega gospodarstva in podobno (dr. Mitja Deisinger, Komentar KZ-1, l. 2007). Obstoj utemeljenosti suma za ta očitek pa oba izpodbijana sklepa ne konkretizirata. Ocenjuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do relevantnih navedb zagovornika in obdolženca v njunih pritožbah zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. V pritožbah sta zagovornik in osumljenec obrazloženo oporekala obstoju utemeljenega suma, očitek zagovornika o neobrazloženosti sklepa oziroma nasprotju glede odločilnih dejstev pa je utemeljen. Meni, da je bila kršena obdolženčeva ustavna pravica do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. V svojem odgovoru sta vztrajala pri že podanih navedbah.

B-I.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

B-II.

6. Zagovornik v zahtevi povzema navedbe, ki jih je podal preiskovalni sodnik v svojem nesoglasju k predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru za odreditev pripora zoper obdolženega, z dne 9. 9. 2018. Trdi, da iz predloga ODT ne izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje po 359. členu KZ-1. Navaja da, se kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve lahko stori samo z direktnim naklepom. Direktni naklep je podan kadar se storilec zaveda kaj dela in to tudi hoče. Kaznivo dejanje po 359. členu KZ-1 je napeljevanje in pripravljalno kaznivo dejanje kot samostojno dejanje, storilec pa ravna s posebnim obarvanim naklepom (dolus coloratus), da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev in varnost države. Gre za protipravno ravnanje večjega števila oseb, ki jih povezuje skupen cilj določen v prvem odstavku 355. člena KZ-1. Predvideva pripravljenost udeležencev, da uporabijo silo in orožje. Biti mora namreč oborožen, kar pomeni, da morajo imeti osebe, ki so udeležene v uporu, pri sebi orožje in to kakršnokoli. Nadalje navaja, da pristojno tožilstvo utemeljuje sum z uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih od občanov, z zavarovanimi spletnimi stranmi in zaseženimi predmeti pri obdolženemu. Iz tega pa izhaja, da nobena izmed oseb prisotnih na prireditvi dne 1. 9. 2018 ni posredovala policiji podatkov, ki bi obdolženega obremenjevali. Da bi prisotne pozval k oboroženemu uporu, pozival ali ščuval k nasilni spremembi ustavne ureditve ni razvidno niti iz govora obdolženega na prireditvi dne 1. 9. 2018. Obdolženi je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom izpovedal, da si prizadeva za spremembo ustavne ureditve vendar na demokratičen način. Iz uradnih zaznamkov izhaja, da večina prisotnih ni vedela zakaj se zbirajo, vedeli so le da gre za prireditev.

7. Po zagovornikovem mnenju je sklep senata z dne 11. 9. 2018 v popolnem nasprotju z zbranimi dokazi. Iz sklepa izhaja, da naj bi P. K. izpovedal, da je Š. pet do osem minut govoril o ukradeni državi, R. H. pa, da je 90% udeležencev izjavilo, da imajo doma orožje. Navajanja K. nimajo podlage v dejstvih, govor ki ga je imel obdolženec se nahaja v spisu, govor o ukradeni državi pa po mnenju obrambe ni kazniv. Obdolženi je spraševal udeležence postroja ali imajo doma orožje, vendar je bilo to število neznatno. Avtomatska puška, ki jo je imel obdolženi je zgolj replika prave, v kolikor pa bi imel pravo bi bila po mnenju obrambe zasežena pri opravljeni hišni preiskavi doma pri obdolženemu. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj vse kaže na to, da so razlogi v odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, prav tako pa so razlogi o vsebini listin in zapisnikov ter izpovedbah v nasprotju z listinami v spisu. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je v sklepu z dne 11. 9. 2018 navedel, da zagovornik ni navedel pritožbenih razlogov, kar pa ne drži, saj je obramba navedla kot pritožbeni razlog določila po 1. točki 372. člena ZKP. Do tega pritožbenega razloga se senat ni opredelil.

8. Obdolženi v zahtevi enako kot njegov zagovornik uveljavlja, da ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi, da se kaznivo dejanje po 359. členu v zvezi s 355. členom KZ-1 lahko stori samo z direktnim naklepom. Hkrati še navaja, da gre pri celotni zadevi očitno za politično motiviran konstrukt in političen proces zoper njega. Obdolženec zatrjuje, da dejanja, ki mu ga očita tožilstvo nikoli ni storil, niti ga ni mogel storiti, saj očitana ravnanja, ki bi jih naj storil v L., v M. in A. nikakor ne dosegajo pogojev, ki so nujni za kazniva dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1. Posledično je tudi nemogoče, da bi obstajali priporni razlogi po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj dejanja, ki ga ni bilo, ni mogoče ponoviti. Navaja, da so bila njegova ravnanja priprave na volilno kampanjo za državnozborske in predsedniške volitve v letu 2017 in 2018, ter da nikakor ni moglo iti za nasilno spremembo ustavne ureditve oziroma strmoglavljenje njeni najvišjih organov. Nadalje trdi, da ne obstaja noben dokaz iz katerega bi izhajalo, da je šlo za oborožen upor, niti ni nobenega dokaza, da je imel orožje, ali da bi ga naj bila neka skupina pripravljena uporabiti za dosego svojih ciljev, ki so navedeni v prvem odstavku 355. člena KZ-1. Ker oboroženega upora ni organiziral, ne vodil, posledično ponovno ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ponovitvena nevarnost ne obstaja, ker ni bilo kaznivega dejanja.

9. Oba vložnika v zahtevi uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Uveljavljata, da pritožbeno sodišče na njune pritožbene navedbe v tej smeri ni odgovorilo. Pritrditi je sicer obema vložnikoma zahtev, da višje sodišče v Mariboru ob povzemanju pritožbe obdolženčevega zagovornika, ni zapisalo, da je le-ta uvodoma navedel, da pritožbo vlaga „iz razloga določil člena 372/I točka 1 ZKP“, torej zaradi kršitve kazenskega zakona. Vendar pa nima prav zagovornik obdolženega, da se pritožbeno sodišče do navedenega pritožbenega razloga ni opredelilo. Zagovornik tega pritožbenega razloga v obrazložitvi pritožbe ni substanciral, saj ni pojasnil, kateri od zakonskih znakov naj ne bi bil podan (razen v smeri, da ni podan utemeljen sum v smeri izvršitve teh kaznivih dejanj, vključno z direktnim naklepom). Navedel je, da ni moč utemeljeno govoriti, da je šlo za pripravljalno dejanje, ki bi vodilo do kaznivega dejanja oboroženega upora po 355. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče je na takšno pritožbeno navedbo odgovorilo v točki 9 sklepa, kjer je s sklicevanjem na točko 35 sklepa o odreditvi pripora pojasnilo, da se obdolženemu očita storitev kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, in da je kaznivo dejanje po 359. členu KZ-1 pripravljalno dejanje, usmerjeno v storitev kaznivih dejanj in da ni potrebno, da do storitve kaznivega dejanja po 355. členu KZ-1 dejansko pride. Pritožbeno sodišče je tako na pritožbene navedbe zagovornika odgovorilo, pri čemer se je dolžno opredeliti le do vsebinsko konkretiziranih in obrazloženih pritožbenih navedb. Tako smiselno zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP s strani pritožbenega sodišča ni podana.

10. Obe zahtevi zatrjujeta, da obdolženčevo ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1, pri čemer obdolženi navaja, da njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno v rušenje ustavne ureditve. Iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora zoper obdolženega izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po prvem odstavku 359. členu KZ-1. Obdolženi naj bi zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije, pozival in ščuval k izvršitvi kaznivega dejanja oboroženega upora po prvem odstavku 355. člena KZ-1, vse z namenom, da strmoglavi najvišje državne organe, v ta namen že ustanovil oboroženo formacijo ter pozival prebivalstvo, da se ji pridruži oziroma ustanovi enakovrstne formacije na svojem teritorialnem območju. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je v točkah 16, 17, 18, 22, 33, 34 in 35 sklepa, za vsako od obdolžencu očitanih izvršitvenih oblik zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 359. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1 obrazložil, na podlagi katerih dokazov in okoliščin sklepa, da je le ta podan. Kot je bilo že pojasnjeno, je pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti suma izvršitve kaznivih dejanj pritrdilo.

11. Kaznivo dejanje po 359. členu KZ-1 je napeljevanje in pripravljalno dejanje kot samostojno kaznivo dejanje. Storilec ravna s posebnim obarvanim naklepom, da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost države. Izvršitvena dejanja po prvem odstavku tega člena so v obliki pozivanja ali ščuvanja za izvršitev določenih kaznivih dejanj, ki imajo elemente nasilja (od 348. do 357. člena). To je sicer oblika verbalnega delikta, ki pa mora biti izražen tako jasno, da je siceršnja abstraktna nevarnost izvršitve hudih kaznivih dejanj možna in uresničljiva. Pozivanje pomeni vse oblike agitacije na nedoločen krog ljudi za izvrševanje navedenih nasilnih kaznivih dejanj zoper državo, ščuvanje pa je neposredna propaganda z istim ciljem.¹

12. Primerjalno pravno gledano kazenski zakonik Zvezne Republike Nemčije v členu 89.a sankcionira ravnanja, ki lahko pomenijo ogrozitev ustavne ureditve. V drugem odstavku 92. člena Kazenskega zakonika Zvezne Republike Nemčije pa je določeno, kaj je šteti kot načela ustavne ureditve. Iz komentarja k temu členu je povzeti, da so to ljudska suverenost, delitev oblasti in demokratična volilna pravica. Kot kršitev navedenega pa je šteti pozivanje k ljudski vstaji zoper demokracijo in izkoriščanje ter k ustanovitvi tako imenovanih ljudskih milic zaradi prevzema oblasti².

13. Obdolženemu se očita, da naj bi ravnal z namenom ogroziti ustavno ureditev Republike Slovenije. Klasična teorija uči, da so za državo bistvene tri sestavine: ozemlje, prebivalstvo in oblast. Ob teritoriju, označenem z državnimi mejami, je za prebivalstvo in njegove temeljne pravice ter za oblast in njeno organizacijo danes bistvena ustavna ureditev. To določa Ustava v formalnem pomenu besede, drugi pravni akti in ustavni običaji.³ Vloga države mora biti predvsem v tem, da zagotavlja družbeni mir in red ter ustrezno varuje temeljne človekove pravice. Državna organizacija je najvišja sila v družbi, zato se šteje za suvereno oziroma vrhovno. Od drugih družbenih organizacij jo loči to, da lahko s silo zagotovi izvajanje svojih odločitev. Za državo je značilno, da ima monopol nad izvajanjem državne oblasti. Temu pa na drugi strani ustreza dolžnost oseb na ozemlju države, da delujejo v skladu z zahtevami državne oblasti. Določene naloge države so v njeni izključni pristojnosti in jih lahko izvršuje samo sama neposredno, tudi preko izvršilne veje oblasti. Od drugih družbenih organizacij državo loči to, da v skladu z načelom sorazmernosti, če je nujno, tudi na prisilen način ureja življenje v državi, izvaja državno oblast. To pomeni podrejenost prebivalcev državni organizaciji, kajti državna organizacija lahko s silo zagotovi izvajanje svojih odločitev.⁴ Svoj monopol nad nacionalno varnostjo država uresničuje prek Slovenske vojske in Policije. Področje obrambe države je v Ustavi Republike Slovenije urejeno le na splošno, ustavodajalec je določil le temeljna izhodišča, podrobnejšo ureditev obrambe pa je prepustil zakonu. Iz zgoraj povzetih teoretičnih izhodišč ustavnega prava je mogoče povzeti, da je ena od temeljnih funkcij države, ki so v njeni izključni pristojnosti, zagotavljanje njene varnosti in s tem tudi učinkovito varovanje temeljnih človekovih pravic. Pozivanje k nasilni spremembi ustavne ureditve bi lahko imelo za posledico poseg v temeljne pravice državljanov Republike Slovenije.

14. Vložnika z izpostavljanjem posameznih okoliščin, iztrganih iz celote, poskušata omajati pravilnost ugotovitve, da je utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, podan. Sodišči sta v pravnomočnem sklepu celovito presojali zbrane podatke in dokaze ter na tej podlagi zaključili, da je temeljni pogoj za odreditev pripora podan. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi A. Š. s somišljeniki 24. 6. 2017 v L. „ustanovil“ Deželo Š. Takšno samovoljno ravnanje, ki je v neskladju s 143. členom Ustave, samo po sebi, če bi ostalo le na deklarativni ravni, glede na načelo omejenosti represije in da je urejanje družbenih razmerij s pomočjo kazenskega prava ultima ratio, še ne bi sodilo v kazenskopravno sfero. Dne 1. septembra 2018 pa naj bi obdolženec ustanovil in organiziral takoimenovano obrambno skupino Dežele Š., Š., ki ima vse atribute vojaške strukture. Poveljnik paravojaške formacije Š. naj bi bil obdolženec, iz navodil ob prihodu na prizorišče ustanovitve in postroja garde je razvidno, da veljajo stroga vojaška pravila in posledično brezpogojno izvrševanje ukazov. Udeleženci naj bi morali zaradi evidentiranja podati osebne podatke, navesti krvno skupino, konfekcijske številke oblačil, podatke o orožju, s katerim razpolagajo ter o izurjenosti v rokovanju z orožjem. Pred postrojem naj bi jim bile podeljene maskirne podkape in majice z oznako Š. Nekateri od udeležencev naj bi pri sebi imeli pravo orožje. Na postroju, na katerem ni bilo zastave Republike Slovenije pač pa tri druge, naj bi udeleženci podali tudi prisego, tako imenovano svečano roto. Obdolženec, ki naj bi pred tem večkrat trdil, da Slovenska vojska in Policija nista sposobni zagotavljati varnosti, naj bi postrojenim povedal, da za Š. pravni red Republike Slovenije ne velja in da tudi policija glede nje nima nobenih pristojnosti. Iz pravnomočnega sklepa je razvidno tudi, da naj bi obdolženec dejal, da se bodo v okviru varde usposabljali na način, kot se to počne v vojski ter se urili v osnovah poveljevanja, gibanja in poznavanja orožja. Zunajobravnavni senat je v sklepu o odreditvi pripora zoper obdolženega navedel, da iz govora, ki ga je imel na postroju Š., izhaja, da je namen ustanovitve te skupine, da z orožjem poskrbi za varnost in obrambo dežel in domovine. Navedeno, v povezavi s tistim delom govora, kjer je obdolženi navedel, da bo na območju države ustanovljenih še več vard, ki bodo združene v zedinjeno slovensko vardo, ki bo ob primernem trenutku „zajamala divjo burjo – od zmage do zmage – naprej“, zagotavljal, da bo pripadnikom varde zagotovil orožje (ki bo sicer hranjeno na varnem mestu, da ga ne bo moč izslediti) in vojaško urjenje, kaže, da je obdolženi že udejanjil prvi korak v smeri ustanovitve paravojaških oboroženih sil izven redne vojske in policije Republike Slovenije. Ustanovitev oborožene vojaške skupine je, kot je pravilno ugotovil zunajobravnavni senat ob odreditvi pripora zoper obdolženega, šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj naj bi šlo za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, to je zagotavljanje varnosti, ki je v izključni pristojnosti države. Tako je tudi po oceni Vrhovnega sodišča podan utemeljen sum, da je obdolženi svoj namen, ogroziti ustavno ureditev, z ustanovitvijo tako imenovane Š. začel udejanjati, zlasti ob upoštevanju, da je podan utemeljen sum, da naj bi nekateri pripadniki varde razpolagali tudi s pravim orožjem. Obdolženi naj bi v govoru ob ustanovitvi varde udeležencem povedal, da se jim ni potrebno razorožiti in da naj se primeru, da bi policisti skladno s svojimi pooblastili poskusili člane varde razorožiti, temu uprejo po potrebi tudi s strelom v koleno policistov. Pozivanje članov varde k nepokorščini do policistov, to je do izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področja zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti našo ustavno ureditev. Podan je tako utemeljen sum, da je obdolženi namen ogroziti ustavno ureditev že udejanjil s tem, ko je dne 1. 9. 2018 ustanovil tako imenovano Š., ter za tem po socialnih omrežjih in medijih javnega obveščanja s predstavitvijo posnetka ustanovitve varde ter na shodu v M. dne 5. 9. 2018 v govoru prebivalce pozival, da se pridružijo vardi oziroma ustanovijo varde na posameznih geografskih območjih naše države.

15. Govor obdolženega ob ustanovitvi varde v A. dne 1. 9. 2018, v katerem naj bi, kot je bilo že povzeto, navedel, da imajo člani varde pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, da se morajo, po potrebi tudi z orožjem upreti policistom, v kolikor bi jih le-ti skladno s svojimi pooblastili poskušali razorožiti, ko bodo usposobljeni pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov, kot je poudaril že zunajobravnavni senat v sklepu o odreditvi pripora zoper obdolženega. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo tako imenovane Š. in pozivanje, da se vardi pridružijo oziroma ustanovijo varde po območjih pokrajin, tako preko družbenih omrežjih, kakor tudi na shodu v M. dne 5. 9. 2018, je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Pritrditi je tudi zunajobravnavnemu senatu, da naj bi na resnost in pripravljenost, da se za uresničitev cilja uporabi tudi orožje in privoli v lastne žrtve, kaže zbiranje podatkov o krvni skupini udeležencev postroja, k temu pa je dodati, da na navedeno kaže tudi zbiranje podatkov o tem, kdo od udeležencev postroja razpolaga z orožjem in kdo zna z orožjem rokovati. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu o odreditvi pripora na namen obdolženega, da strmoglavi najvišje državne organe, sklepalo tako iz vsebine samega govora, kot tudi iz s strani obdolženega predhodno izrečenih groženj predsedniku vlade pri čemer je navajal, da se bo zgodila tako imenovana kramola, torej nasilni upor zoper vladarja in oblast, kakor tudi, da mu je grozil z umorom.

16. Na podlagi vsega navedenega Vrhovno sodišče sprejema presojo v izpodbijanih sklepih, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi po tem, ko s političnim delovanjem ni uspel, zato da bi strmoglavil najvišje državne organe, ustanovil paravojaško formacijo, pri čemer je ščuval pripadnike te formacije k strmoglavljenju najvišjih državnih organov ter preko družbenih omrežij in medijev pozival državljane Republike Slovenije, da se jim pridružijo. Z ustanovitvijo paravojaške formacije in pozivanjem k nepokorščini njenih članov v razmerju do policije, je posegel v področje delovanja države, ki je v njeni suvereni pristojnosti. Okoliščina, ki jo izpostavlja obdolženi, da je bila v času izvršitve kaznivega dejanja vlada v odstopu, novoizvoljena vlada pa še ni nastopila funkcije, je nerelevantna, saj v ničemer ne vpliva na zaključek o tem, da naj bi obdolženec ravnal z namenom strmoglavljenja najvišjih organov oblasti. Tako s strani obeh vložnikov zatrjevana kršitev kazenskega zakonika po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP ni podana.

17. Okoliščino, ki jo poudarja zlasti obdolženi, da politično deluje že od junija 2017 in da je v volilni kampaniji uporabil podobno retoriko, kot v govoru dne 1. 9. 2018, pa do sedaj državni organi v njegovi retoriki niso zaznali zakonskih znakov kaznivega dejanja ter dejstvo, ki ga poudarja obdolženčev zagovornik, da bi bilo posamezna obdolženčeva ravnanja, opisana v obdolžencu očitanem kaznivem dejanju, opredeliti kot samostojno, lažje kaznivo dejanje (razžalitev, grožnja) ne predstavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Kakovostni preskok naj bi nastal v tistem trenutku, ko naj bi obdolženec začel z organizacijskimi ukrepi za ustanovitev paravojaške enote, kar je z njenim postrojem 1. 9. 2018 tudi udejanjil. Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje presojo, da naj bi bil obdolženec pripravljen doseči svoje politične cilje tudi po nasilni poti. Celotno ravnanje obdolženega od grožnje predsedniku Vlade dr. Cerarju januarja 2017 do ustanovitve Š. dne 1. 9. 2018 in pozivanja prebivalcev, da se vardi pridružijo ter z oboroženim uporom strmoglavijo najvišje državne organe, v tej fazi postopka zadoščajo za pravni očitek storitve kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po 359. členu v zvezi s členom 355. členom Kazenskega zakonika.

18. Pritrditi je vložnikoma zahteve, da je mogoče kaznivo dejanje po prvem odstavku 359. člena KZ-1 izvršiti zgolj z direktnim naklepom, vendar z uveljavljanjem, da na strani obdolženega ni bil podan direktni naklep v smeri izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v tej fazi postopka ne moreta uspeti. Doslej zbrani podatki in dokazi nudijo zadostno podlago za sklepanje v okviru zahtevanega dokaznega standarda, da je obdolženi kaznivo dejanje izvršil z direktnim naklepom. Dokazanost direktnega naklepa bo sodišče ugotavljalo med nadaljnjim postopkom. Prvostopenjsko sodišče je v točki 33 sklepa o odreditvi pripora navedlo, da na utemeljen sum, da se je obdolženi zavedal protipravnosti svojega ravnanja kaže način organizacije shoda dne 1. 9. 2018, kjer je obdolženi poskrbel, da udeležencev shoda ne bo mogoče identificirati, kar je storil prav z namenom, da jih zaščiti pred eventualnim kazenskim pregonom. Tako tudi v tem delu zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

19. Vložnika sta v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora sicer navajala, da obdolženčevo ravnanje ne predstavlja zakonskih znakov po členih 359 in 355 KZ-1, kar sta utemeljevala s tem, da v predkazenskem postopku zbrani dokazi ne potrjujejo utemeljenega suma izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče je na te trditve odgovorilo v točkah 7 do 9 sklepa, v katerih je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, s katerimi sta oba vložnika zahteve svoje videnje oprla na drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče. Pritrdilo je zaključkom prvostopenjskega sodišča, da dokazi, ki so bili zbrani tekom predkazenskega postopka in natančno povzeti v sklepu o odreditvi pripora zadoščajo za obstoj utemeljenega suma, ki se zahteva v fazi odločanja o odreditvi pripora. Poudarilo je tudi, da bo zagovor obdolženega predmet ocene in sodne presoje v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Oba vložnika zahtev s ponavljanjem svojih trditev, da iz zbranih dokazov ne izhaja utemeljen sum v smeri izvršitve obeh obdolžencev očitanih kaznivih dejanj, da obdolženega nihče od navzočih na postroju ne obremenjuje, ter obdolženčevega zagovora, da na postroju nihče ni imel pravega orožja, da orožje pri hišni preiskavi tudi ni bilo zaseženo, da govor o ukradeni državi ni kazniv, da je obdolženi govore pripravil v okviru volilne kampanje, da njegovo ravnanje ni moglo imeti za posledico nasilno spremembo ustavne ureditve in strmoglavljenje najvišjih državnih organov, in da ni šlo za oborožen upor in da je postopek zoper obdolženega politično motiviran, s čimer podajata svojo drugačno ocene dokazov, zbranih tekom predkazenskega postopka, ne uveljavljata zatrjevane kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik obdolženega kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi v tem, da trdi, da so razlogi sklepa o odreditvi pripora v odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, da so razlogi o vsebini listin in zapisnikov ter izpovedbah v nasprotju z listinami v spisu, pri čemer zlasti izpostavlja uradna zaznamka o opravljenih razgovorih s P. K. in R. H. Navedenih kršitev nobeden od pritožnikov v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni uveljavljal, zato je v tem delu zahteva materialnopravno neizčrpana. Enako velja glede ponavljanja obdolženčevega zagovora, da si prizadeva za spremembo ustavne ureditve na demokratičen način.

20. Obdolženi izpodbija tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pri čemer navaja, da le-ta ni podana, ker ni podan utemeljen sum, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1. Ob upoštevanju, da Vrhovno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je utemeljen sum izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 355. člena KZ-1 na strani obdolženega podan, z navedbami, da kaznivega dejanja ni izvršil in da posledično ni podana ponovitvena nevarnost, obdolženi ne more uspeti.

C.

21. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujeta obe zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevi pa sta deloma vloženi tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevi obdolženega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

22. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerilo prvostopenjsko sodišče.

-------------------------------
¹ Deisinger M. (2017) Kazenski zakonik 2017; Posebni del s komentarjem, Poslovna založba MB, stran 824.
² T. Fischer (2018) Strafgesetzbuch mit Nebengesetzen, C.H. Beck oHG, Munchen, str. 835-866.
³ Igličar A. (1999) Ustavna ureditev Slovenije, Pravna praksa, št. 23-24, stran 25.
⁴ Primerjaj tudi Grad F., Kaučič I., Zagorc S. (2018) Ustavno pravo, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, stran 156 do 157.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 51006/2018
• VSRS Sodba I Ips 25137/2014-21
• VSK Sklep II Kp 14063/2017