VSRS Sodba XI Ips 38729/2018

Jedro

Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 38729/2018 z dne 27. 8. 2018 odredil pripor zoper obdolženega A. D. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena, kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena, dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena, kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena in kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 38729/2018 z dne 30. 8. 2018 pritožbi obdolženca in zagovornice kot neutemeljeni zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolženca izpusti na prostost, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Vrhovni državni tožilec pritrjuje obrazložitvi sodišč glede obstoja utemeljenega suma in navaja, da je obdolženec z zmanjševanjem svoje vloge delno priznal storitev očitanih kaznivih dejanj. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca morebitna opustitev pregona za nekatera kazniva dejanja v nadaljevanju postopka pri odločanju o odreditvi pripora ni relevantna. Ocenjuje, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložili objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Poudarja, da naj bi šlo za dalj časa trajajoče in stopnjujoče dogajanje med (večinoma) istimi udeleženci. Obdolžencu je bil v času storitve očitanih kaznivih dejanj izrečen ukrep prepovedi približevanja, ki ni dosegel svojega namena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom iz Odvetniške družbe Maček o. p., d. o. o., ki nanj niso odgovorili.

B.

5. Zagovornica izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da je med kaznivima dejanjema nasilja v družini (prvi odstavek 191. člena KZ-1) in nasilništva (prvi odstavek 296. člena KZ-1) podan stek, saj se obdolžencu očita enako ravnanje, med obdolžencem in oškodovanko pa je v času storitve očitanega kaznivega dejanja nasilništva že obstajala življenjska skupnost. Ocenjuje, da je obdolženec pojasnil okoliščine očitanih kaznivih dejanj. Zanikal je nasilje nad oškodovanko, priznal je, da jo je enkrat udaril, kar obžaluje. Svoja otroka ima rad, zanikal je kršitve starševskih dolžnosti. Pojasnil je, da je hčerka E. stara dve leti, sin A. pa šele tri mesece, zato je njuno zaznavanje dogodkov vprašljivo. Prav tako je zanikal storitev kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja in pojasnil, da sta z oškodovanko večkrat posnela spolni akt. Trdi, da je oškodovanec A. P. pripravljen odstopiti od pregona zoper obdolženca, saj mu obdolženec ni grozil.

6. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri steku oziroma pravni opredelitvi obdolžencu očitanih dejanj za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da je obdolženec očitana dejanja (ne glede na pravno opredelitev) storil na način, kot ga je v predlogu za odreditev pripora opredelila okrajna državna tožilka¹. Utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, izhaja iz v predkazenskem postopku zbranih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenih dejstev, navedenih v točki 7 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točkah 7-8 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika. Zagovornica z navedbami o obdolženčevem zagovoru, v katerem je skušal zmanjšati pomen očitanih dejanj, izpodbija dokazne zaključke sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Po navedbah zagovornice je bil obdolženec v priporu v stikih z oškodovanko, ki želi obnoviti njuno izvenzakonsko skupnost. Navaja, da je obdolženec po storitvi očitanih dejanj do njih zavzel kritičen odnos in poiskal psihološko oziroma psihiatrično pomoč. Ocenjuje, da v obravnavanem primeru niso izkazane objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Po zagovorničinih trditvah obdolženec očitanih kaznivih dejanj naj ne bi izvrševal v prisotnosti otrok, obdolženec prav tako ni nasilen, do očitanih dejanj je zavzel kritičen odnos. Obdolženec je predlagal odreditev hišnega pripora, saj bi lahko v hišnem priporu delal in vzdrževal svoja otroka. Obdolženec je spoštoval ukrep prepovedi približevanja, prav tako je obljubil, da bo spoštoval omejitve, ki mu jih bo določilo sodišče.

8. Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč, ki sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovili in obrazložili obstoj objektivnih (obdolžencu se očita storitev šestih kaznivih dejanj, pri čemer njegovo nasilje ni prenehalo, temveč se je stopnjevalo, tako tudi izrečeni ukrep prepovedi približevanja ni dosegel svojega namena, obdolženec naj bi že od leta 2015 tudi v prisotnosti njunih otrok izvrševal nasilna dejanja zoper oškodovanko, nasilen pa naj bi bil tudi do A. P.) in subjektivnih okoliščin (obdolženčeva vztrajnost, nasilnost, brutalnost, nepredvidljivost in odločenost izvršiti očitana dejanja), ki utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj (točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 9 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika). Sodišči sta zaključili, da je pripor za obdolženca neogibno potreben ukrep, saj z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče zagotoviti varnosti njegovih družinskih članov in oškodovanke. Obrazložili sta, da je za odreditev hišnega pripora in prepovedi približevanja potrebna obdolženčeva pripravljenost in sodelovanje, da ukrepa ne bo kršil, takšen zaključek pa glede na opisane očitke ter njegovo vztrajnost in intenzivnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj ni mogoč (točka 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 9 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VSRS XI Ips 12941/2014 z dne 24. 4. 2014.

Datum zadnje spremembe:

24.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 48/2009
• Sodba XI Ips 52852/2011-65
• Sodba I Ips 50/2008