VSRS Sodba XI Ips 53686/2018

Jedro

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora za mladoletnika bi morala biti navedena pravnorelevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja, in neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave, nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek, da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi mladoletnik ponavljal kazniva dejanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa dežurne sodnice za mladoletnike in senata za mladoletnike se razveljavita in zadeva vrne sodnici za mladoletnike v ponovno odločanje v roku štiriindvajsetih ur.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 53686/2018 z dne 16. 11. 2018 za mladoletnega E. G. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podala utemeljen sum, da je mladoletnik storil poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena, v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 53686/2018 z dne 20. 11. 2018 pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnil.

2. Mladoletnikov zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, iz „vseh razlogov“. V obrazložitvi zahteve trdi, da izpodbijani pravnomočni sklep ni obrazložen oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih, da pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep, saj je mogoče njegov cilj doseči z uporabo blažjih ukrepov - hišnim priporom in nadzorom skrbstvenega organa, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene objektivne okoliščine, ki bi kazale na mladoletnikovo ponovitveno nevarnost, da je pravna opredelitev mladoletniku očitanega kaznivega dejanja „močno pretirana“, ter da je v konkretnem primeru razlog za odreditev pripora okoliščina, da se mladoletnik ni želel zagovarjati in navesti podatkov o svojem družinskem okolju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor zoper mladoletnika odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom ali z ukrepom nadzorstva organa socialnega varstva.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podano v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je neutemeljena trditev zahteve, da bi moralo sodišče za mladoletnika uporabiti milejše ukrepe, ter da vložnik zahteve s trditvami, da mladoletnik ni agresiven, da se je pred oškodovancem umikal in ni začel spora z njim, uveljavljen nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila mladoletnik in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti, povzel vsebino izpovedb zaslišanih prič, ter poudaril, da je pripor v obravnavanem primeru nesorazmeren ukrep, ki bi ga bilo mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

B.

5. Mladoletnikov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti obstoja utemeljenega suma mladoletniku očitanega kaznivega dejanja izrecno ne izpodbija, trdi pa, da je pravna opredelitev kaznivega dejanja glede na okoliščine konkretnega primera „močno pretirana oziroma povsem zgrešena“. Sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo dokaze, iz vsebine katerih v tej fazi postopka izhaja, da naj bi mladoletnik z nožem dvakrat zabodel oškodovanca ter mu predrl trebušno steno in povzročil 3 cm ureznino na levem komolcu. V tej fazi postopka je bistveno, da je še vedno podan obstoj utemeljenega suma, da je mladoletnik poskušal vzeti življenje oškodovancu, dokončna presoja mladoletniku očitanega ravnanja in njegova pravna opredelitev, pa je stvar nadaljnjega postopka.¹

6. Mladoletnikov zagovornik z navedbami v zahtevi, da mladoletnik ni agresiven, da ni v nobenem drugem kazenskem postopku, da vzrok spora med dijaki ni bilo etnično sovraštvo, da je mladoletnik utrpel dvakratni zlom čeljusti, ter da je ravnal v samoobrambi, izraža nestrinajne z vsebino izvedenih dokazov ter ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je sodišče o obstoju ponovitvene nevarnosti (predzadnja stran sklepa sodnice za mladoletnike, 4. točka na drugi strani sklepa enata za mladoletnike) utemeljilo z obrazložitvijo, da gre za izredno hudo kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let, da je šlo v obravnavanem primeru za obračun med skupinama dijakov albanske in srbske narodnosti, ki je bil načrtovan, da se je mladoletnik na obračun dobro pripravil, saj je imel pri sebi nož z rezilom dolžine 7 cm ter plastično kartico z rezilom. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi mladoletnik na prostosti, zlasti ob vrnitvi v šolsko okolje, ponovil istovrstno kaznivo dejanje in s tem ogrozil življenje oškodovanca in drugih ljudi.

8. Mladoletnikov zagovornik s trditvami v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo odrejenega ukrepa ni navedlo konkretnih okoliščin, nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z določbo prvega odstavka 20. člena in četrto alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Kršitev utemeljuje z navedbami, da je „neobrazložen in povsem pavšalen zaključek sodišča“, da hišni pripor oziroma drug milejši ukrep ne bi mogel zagotoviti varnosti ljudi. Poudarja, da sodišče sklep o nenadomestljivosti pripora z drugim milejšim ukrepom gradi na okoliščini, da se mladoletnik ni želel zagovarjati, oziroma navajati dejstev o svojem družinskem okolju, zaradi česar po presoji sodišča ni dovolj podatkov za odreditev hišnega pripora. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da mora sodišče samo ugotoviti okoliščine, potrebne za presojo, ali je v konkretnem primeru mogoče odrediti milejši ukrep, saj mladoletnik podatkov o tem ni dolžan dajati.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 ter v naslednjih presodilo, da je sodišče dolžno, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave, poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi za to, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten.

10. Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben), tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

11. Tako v procesni teoriji kot v sodni praksi je sprejeta razlaga, da je v postopku proti mladoletniku pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce.² V določbi drugega odstavka 192. člena ZKP je med drugim predpisano, da mora sodišče upoštevati pri izbiri ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. To velja toliko bolj (a fortiori) za postopek proti mladoletniku, za katerega je mogoče odrediti pripor le, če istega namena ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi, med katere je treba uvrstiti tudi ukrepe predpisane v prvem odstavku 471. člena ZKP. Zato je pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, treba presoditi vse navedene vidike, ter takšno presojo ustrezno utemeljiti.

12. V konkretnem primeru je sodnica za mladoletnike presojo o neogibni potrebnosti odrejenega pripora oziroma o njegovi nenadomestljivosti, s katerim od milejših ukrepov, gradila na okoliščini, da se mladoletnik ni želel zagovarjati oziroma ničesar povedati o svojem družinskem okolju, zaradi česar sodišču ni znano, pri kom in v kakšnih razmerah prebiva.

13. Navedeni razlogi sodišča ustrezno ne konkretizirajo, zakaj v obravnavanem primeru pripora ni mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov, hkrati pa predstavljajo tudi kršitev obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo ter načela materialne resnice in iz njega izhajajoče instrukcijske maksime, ki je uzakonjena v določbi prvega odstavka 17. člena ZKP. V skladu z določbo četrte alineje 29. člena Ustave mora biti obdolžencu ob polni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. V privilegiju zoper samoobtožbo se vsebinsko zrcali ustavna pravica do molka. Pri tej pravici ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače, temveč za preprečevanje samoobdolžitve. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven, oziroma, da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne.

14. V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZKP mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Načelo materialne resnice je tesno povezana z instrukcijsko maksimo in oficialnim načelom, ki izvirata iz inkvizitornega modela kazenskega postopka. Instrukcijska maksima pomeni, da se morajo ne le sodišče, temveč tudi organi pregona sami poučiti o dejanskem stanju v določeni kazenski zadevi. Oficialno načelo pa sodniku nalaga, da se na lastno iniciativo dokoplje do vseh informacij, ki so pravno relevantne za odločitev o zadevi. Obe načeli sta še zlasti poudarjeni v kazenskem postopku proti mladoletnikom, katerega namen je med drugim skrb države za mladoletnikovo korist.³

15. Senat za mladoletnike, ki je odločal o pritožbi mladoletnikovega zagovornika zopet sklep o odreditvi pripora, ugotovljenih kršitev v sklepu dežurne sodnice za mladoletnike, ni odpravil. Presojo sorazmernosti in nenadomestljivosti pripora z milejšim ukrepom je utemeljil z navedbami, da je mladoletnik dijak, ki bi se v primeru izpustitve na prostost vrnil v šolsko okolje, ki je botrovalo sporu, in v okviru katerega naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. K temu je pritožbeno sodišče dodalo še, da kljub mladoletnikovemu veselju do športa in druženja s prijatelji, cilja, ki ga zasleduje pripor, z milejšim ukrepom ni mogoče doseči. Izrecno je presodilo, da če bi bil mladoletnik v hišnem primeru in bi mu bilo omogočeno obiskovanje šole, bi lahko kaznivo dejanje ponovil.

16. Takšni razlogi pritožbenega sodišča so po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljivi in hkrati nerazumljivi. Senat za mladoletnike je namreč v izpodbijanem sklepu presodil zgolj situacijo, v kateri bi bil mladoletnik v hišnem primeru in bi hkrati obiskoval šolo, ni pa presodil, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, ki bi se izvajal na mladoletnikovem domu v Cerknici, mladoletnik pa v tem času ne bi obiskoval srednje šole, za katero je splošno znano, da ni obvezna.

17. Za zagotovitev temeljnih jamstev poštenega postopka je bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno relevantna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele ko sta oblikovani obe premisi, sodišče napravi sklep oziroma pravni zaključek.

18. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora za mladoletnika navedena pravnorelevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa) in neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave (zgornja premisa), nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi mladoletnik ponavljal kazniva dejanja.

19. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu takšne presoje ni opravilo. Sodišče prve stopnje v okviru spodnje premise sodniškega silogizma dejstev, ki se nanašajo na možnost nadomestitve pripora s hišnim priporom, ni ugotovilo, temveč se je sklicevalo na okoliščino, da se mladoletnik ni želel zagovarjati in govoriti o okolju v katerem živi, pritožbeno sodišče pa je nerazumljivo presodilo, da hišni pripor ne pride v poštev, ker bi mladoletniku omogočil obiskovanje srednje šole, v kateri bi lahko ponavljal kazniva dejanja.

C.

20. Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z določbo prvega odstavka 17. člena ZKP in določbo četrte alinejo 29. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v roku štiriindvajsetih ur od prejema te sodbe (prvi odstavek 426. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sodbi VS RS XI Ips 49475/2015 z dne 19. 5. 2016 in XI Ips 40456/2016 z dne 27. 10. 2016.
² Primerjaj sodbo VS RS XI Ips 48988/2015 z dne 28. 1. 2016.
³ Podrobneje o tem Vavken L. (2018): Kazenski postopek - sredstvo za iskanje objektivne ali subjektivne stvarnosti?, Zbornik 11. konference kazenskega prava in kriminologije, LEXPEARA, stran 62 - 63.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Kp 24616/2018
• VSM Sklep I Kp 42952/2017
• VSRS Sodba XI Ips 42472/2017