VSRS Sodba II Ips 61/2017

Jedro

V judikaturi ESČP je utrjeno stališče, da je pravica zagotavljati anonimnost virov sestavni del novinarjeve svobode izražanja. Gre za eno temeljnih dolžnosti novinarjev, ki se je razvila iz bistva in nujnosti novinarskega dela. Za svobodo tiska je namreč informiranje javnosti s pomočjo anonimnih virov ključnega pomena. Mnoga pomembna novinarska razkritja temeljijo prav na virih, ki so informacije pripravljeni posredovati le v primeru zagotovitve njihove anonimnosti, medtem ko uradnih informacij ne želijo dati niti pozneje sodelovati pri dokazovanju v sodnih postopkih. Z onemogočanjem poročanja na podlagi anonimnih prijav oziroma virov bi lahko bila prizadeta pomembna vloga tiska kot varuha demokracije in njegova zmožnost javnosti posredovati informacije, posledično pa bi bila okrnjena zmožnost javnosti preko tiska izvrševati nadzor nad ravnanjem oblasti. Pravice zagotoviti anonimnost informantov zato ni mogoče šteti za nekakšen novinarski privilegij, temveč zlasti kot del pravice javnosti do obveščenosti.

Po kriterijih ESČP se ocena, ali je imel novinar utemeljen razlog verjeti v objavljena dejstva oziroma ali je bil v dobri veri, ne preverja z razkritjem identitete vira in tehtanjem o njegovi kredibilnosti oziroma zanesljivosti. Vira ni dolžan razkriti in ga k temu v pravdnem postopku ni mogoče niti prisiliti. Vendar pa je dejstvo, da članek temelji na anonimnem viru, ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji novinarske skrbnosti. Novinar se odgovornosti za posredovane neresnične podatke namreč ne more razbremeniti le s sklicevanjem, da mu jih je posredoval "zanesljiv" anonimen vir.

načelo kontradiktornosti - dokazovanje - zaslišanje priče - razkritje vira informacij - zaščitena priča - pravica do svobode izražanja - resničnost objavljenih informacij - prepričanje v resničnost informacij - skrbnost novinarja -

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti 793,00 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Toženka je 29. 5. 2012 v časopisu H. objavila članek avtoric D. D. in E. E. z naslovom „A. A., nekdanji veleposlanik v B., ovaden“, ki je vseboval naslednje trditve, ki so se nanašale na tožnika:

— „Očitajo mu več kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, za kar je zagrožena kazen do treh let zapora in zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic (predvidena kazen do enega leta zapora).“

— „Proračun naj bi oškodoval za 350.000,00 EUR.“

— „Po neuradnih informacijah pa naj bi šlo za sum poneverbe kar 350.000,00 EUR. Kar pomeni, da je vsota, za katero naj bi proračun oškodoval bivši veleposlanik v B., precej višja kot pri F. F., ki naj bi za zasebne namene porabil dobrih 100.000,00 EUR davkoplačevalskega denarja.“

— „A. A. naj bi si po naših informacijah iz proračunskih sredstev nabavil stanovanje v B.“

— „Tako je v diplomatskih krogih mogoče slišati, da naj bi za nakup stanovanja trošil denar, namenjen za najemnino rezidence, opozarjajo pa tudi na enormne zneske, ki mu jih je ministrstvo odobrilo za reprezentanco.“

2. Tožnik je trdil, da te navedbe niso bile resnične. Zahteval je plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime v višini 9.500,00 EUR ter plačilo odškodnine zaradi posega v pravico do zasebnosti v višini 500,00 EUR, ker je bila brez njegovega soglasja skupaj s člankom objavljena tudi njegova fotografija.

3. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženki v 15 dneh plačati 985,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti 639,28 EUR pritožbenih stroškov (II. točka izreka).

5. Zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 227/2016 z dne 13. 10. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanj:

1.) Ali je v pravdnem postopku zaradi načela kontradiktornosti stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovani vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, dolžna na zahtevo nasprotne stranke identiteto vira razkriti sodišču? S tem v zvezi - ali je v pravdnih postopkih pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti oziroma jo razkrije le sodišču, mogoče zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza?

2.) Ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira, še dodatno preveri?

6. Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je tožnik vložil revizijo, v kateri se je skliceval na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj njegovi reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitve nižjih sodišč, je naslednje:

— navedbe novinark v članku, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba, v kateri se mu je očitala storitev več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, so bile resnične; zoper tožnika je bila res vložena kazenska prijava, v kateri mu je bila očitana povzročitev škode oziroma pridobitev protipravne premoženjske koristi v skupni višini 245.000,00 EUR; očitki so temeljili na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora, ki je pokazal nepravilnosti pri prekomerni porabi sredstev za reprezentanco, najemu rezidence in zaposlovanju oseb;

— dejanska podlaga je bila podana tudi za navedbe v članku o enormnih odobrenih zneskih za reprezentanco; tožniku je bilo v ovadbi očitano, da je od leta 2006 do 2009 neupravičeno porabil sredstva za reprezentanco v višini 50.380,59 EUR;

— novinarki sta bili seznanjeni z informacijo o vložitvi kazenske ovadbe, vendar s samo kazensko ovadbo v času pisanja članka nista razpolagali; iz kazenske ovadbe očitki, da so bila proračunska sredstva porabljena za nakup stanovanja, niso izhajali; stanovanje v B. je v resnici kupila tožnikova žena iz lastnih sredstev;

— novinarka E. E. je na ljubljanski policijski upravi dobila le potrditev, da je bila ovadba vložena, ne pa tudi informacij o vsebini očitanih dejanj; od vira, ki se je v preteklosti večkrat izkazal kot zanesljiv, je neuradno izvedela, da naj bi šlo za sum oškodovanja proračuna za 350.000,00 EUR;

— ker naj bi ovadba temeljila na prijavi, ki jo je Ministrstvo za zunanje zadeve podalo na podlagi poročila o inšpekcijskem nadzoru, je D. D. pri ministrstvu zaprosila za to poročilo oziroma posredovanje informacij glede vsebine prijave, vendar ji informacij niso posredovali; nato je kontaktirala več diplomatov in veleposlanikov, med katerimi se je govorilo, da je tožnik močno prekoračeval limite za najem stanovanja in da naj bi iz tega denarja kupil stanovanje v B., kar naj bi bilo tudi predmet inšpekcijskega nadzora;

— prejetim informacijam je verjela, ker jih je potrdilo več veleposlanikov, nadalje ker so zoper tožnika dejansko tekli postopki in se mu je že očitala prekoračitev sredstev za reprezentanco, najemnine in nepravilnosti pri zaposlovanju; E. E. pa je prejetim informacijam verjela, ker je bila vložitev ovadbe uradno potrjena s strani službe za odnose z javnostmi na Policijski upravi Ljubljana in ker je informacije prejela od vira na policiji, ki se je v preteklosti že večkrat izkazal za zanesljivega in verodostojnega;

— novinarka D. D. je pred objavo članka kontaktirala tožnika in ga vprašala, ali je seznanjen z vloženo kazensko ovadbo in njeno vsebino kot tudi o konkretnih očitkih v zvezi s stanovanjem, vendar se o tem ni želel izreči;

— iz članka je bilo razvidno, da gre za domnevne in ne za že ugotovljene nepravilnosti; zapis novinark o sumu poneverbe 350.000,00 EUR se je nanašal na korist iz vseh očitanih kaznivih dejanj in ne le na nakup stanovanja v B.;

— ob članku je bila objavljena tudi fotografija, na kateri se je nahajal volilni plakat s podobo tožnika iz časa njegove kandidature za poslanca na listi SDS; to je bila edina fotografija, s katero je toženka v času objave članka razpolagala.

Odločitev nižjih sodišč

9. Sodišči sta uvodoma poudarili, da sta posameznikova čast in dobro ime varovana v okviru 34. in 35. člena Ustave, obenem pa Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja, v okviru katere ima pomembno vlogo svoboda tiska, ki pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Meje svobode izražanja so tako posebej široke, kadar gre za poročanje o temah v javnem interesu. Svoboda izražanja vključuje odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij, pri čemer so novinarji dolžni ravnati v dobi veri in v skladu z novinarsko etiko.

10. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki se nanašajo na ravnanja oblastnih organov in porabo javnega denarja. Dejstvo, da je Ministrstvo za zunanje zadeve zoper tožnika vložilo prijavo na policijo v zvezi s finančnim poslovanjem veleposlaništva v času, ko je bil tožnik njegov predstojnik, utemeljuje zaključek o pomembnosti te teme za javnost.

11. Nato sta ugotovili, da so v članku objavljene trditve po objektivnih merilih žaljivosti lahko prizadele tožnikovo čast in dobro ime. Ker gre za objavo dejstev, je protipravnost izključena, če je dejstvo resnično ali če je odgovorna oseba imela utemeljen razlog verjeti v resničnost navedenega. Ker so bile trditve o vloženi kazenski ovadbi zaradi suma storitve več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in trditve o enormnih porabljenih sredstvih za reprezentanco resnične, protipravnost njihove objave ni podana. Glede preostalih spornih trditev (o vloženi kazenski ovadbi zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja; o poneverbi 350.000,00 EUR; o trošenju denarja, namenjenega za najemnino rezidence, za nakup stanovanja v B.) pa sta sodišči ugotovili, da sta bili novinarki v dobri veri in sta imeli zadostne razloge, da sta verjeli v resničnost teh trditev. Informacije so bile pridobljene iz zanesljivih virov, pri čemer sta novinarki pokazali zadostno (razumno) skrbnost pri preverjanju informacij s ciljem naslovnikom posredovati resnične in verodostojne informacije. Informacije sta si prizadevali preveriti pri pristojnih institucijah, ki informacij o vsebini očitanih dejanj niso posredovale. Čeprav z listinami v času objave nista razpolagali, iz njihove vsebine izhaja, da si informacij o vsebini dejanj nista izmislili, temveč sta do njih prišli prek svojih virov. Poleg tega sta tožniku dali možnost, da se o očitkih izjavi, česar ni izkoristil. Tožnik bi moral biti glede na to, da je bil kot veleposlanik javna oseba in da so o tej temi novinarji že poročali, bolj pripravljen pojasniti okoliščine nakupa stanovanja in odgovoriti na očitke oškodovanja javnih sredstev.

12. Prestroga je zahteva, da bi moral novinar za vse zapisane trditve predložiti objektivne verodostojne dokaze in da se ne more sklicevati na zanesljive vire informacij. Tako stroge zahteve bi lahko ne le ogrozile, ampak tudi ohromile in omejile javno razpravo (tako odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-226/95). Enake posledice bi imelo tudi neupoštevanje težav pri preverjanju resničnosti dejstev. Strah pred tem, da ne bo mogoče dokazati resničnosti trditev, ne bi preprečeval le razkritja neresničnih dejstev, temveč tudi razkritje resničnih dejstev, glede katerih obstaja upravičen interes javnosti do obveščenosti. Poleg tega sta novinarki v članku razmejili med uradno in neuradno pridobljenimi informacijami. Iz članka je jasno razvidno, da navedbe o vsebini očitanih dejanj ne temeljijo na uradnih virih, kar je bralca napotilo na dodatno previdnosti pri sprejemanju točnosti informacij in dopuščalo dvom o zapisanem. Šlo je za poročanje o nepravilnostih pri porabi javnih sredstev in ne za senzacionalistično poročanje. Vsebina članka ne daje vtisa, da je bil namen novinark le obsoditi značaj in osebnost tožeče stranke. Čeprav bi bila toženka seznanjena s člankom v G., v katerem je bila povzeta tožnikova izjava, da je stanovanje kupila njegova žena, je imel tožnik možnost podati tako izjavo tudi pred objavo spornega članka. Protipravnost objavljenih trditev tako ni podana.

13. V okvir izvrševanja pravice do svobode izražanja spada tudi objava fotografije javne osebe, o kateri se poroča, če je za to podan javni interes. Z objavo fotografije ni bilo poseženo v tožnikov ugled, dostojanstvo in čast, saj ga fotografija ne prikazuje v položaju, ki bi pri drugih povzročal zgražanje, posmeh in kritiko. Glede na to, da je bil na fotografiji prikazan javni kraj, objava ni primerljiva z objavo osebne fotografije. Novinarki se do tožnikove politične pripadnosti nista opredeljevali, omenjena je bila le v kontekstu njegovih navedb o preganjanju in šikaniranju na koncu članka.

Povzetek revizijskih navedb tožnika

14. Svoboda izražanja je zagotovljena le v primeru, če je imel novinar že v času objave članka utemeljene razloge, da je lahko verjel v resničnost zapisanega. Nobeno od v članku zapisanih dejstev ni resnično. Praktično vse listine, ki jih je toženka predložila v sporu, so se nanašale na obdobje po objavi članka. Ker s temi dokumenti novinarki v času objave članka nista razpolagali, ne morejo dokazovati njune dobre vere. Sodišči nista pojasnili, na podlagi česa sta zaključili, da so bili dokumenti novinarkama znani že ob pisanju članka. Sicer pa iz njihove vsebine niti ne izhajajo sporni očitki in tako ti dokumenti ne izkazujejo dobre vere avtoric. Očitek o nakupu stanovanja iz davkoplačevalskega denarja ni izhajal iz nobenega uradnega dokumenta niti nista novinarki v postopku pojasnili, kje oziroma od koga natančno naj bi o tem izvedeli. Dokazna ocena dejansko temelji le na izpovedbi prič, ki so zakrivile sporna ravnanja, ter njihovem sklicevanju na neimenovane vire, zato ne more biti prepričljiva in ne pomeni obrazložene dokazne ocene. Golo sprenevedanje je stališče nižjih sodišč, da iz vsebine spornega članka ne izhaja, da naj bi si tožnik za 350.000,00 EUR iz proračunskih sredstev nabavil stanovanje v B. Tožnik je za tednik G. povedal, da je stanovanje kupila njegova žena, s tem pa sta bili novinarki glede na podobno vsebino obeh člankov zagotovo seznanjeni. Tako ni primerno tožniku očitati, da je imel možnost podati izjavo pred objavo članka.

15. Nižji sodišči po presoji vseh izvedenih dokazov nista mogli biti prepričani v dobro vero novinark. Sodba temelji na dokaznem standardu verjetnosti. Dokazna ocena mora biti toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, temveč dejstva ugotavlja na podlagi posrednih dokazov ali indicev („neimenovanih virov“). Tedaj lahko sodišče neko dejstvo šteje za dokazano le, če gre za niz indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, da tvorijo zaprt krog in je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo oziroma vsaj s prepričanjem sklepati na obstoj nekega dejstva. Ker dokazna ocena ni bila vestna, skrbna in analitično sintetična (kot določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), gre za bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi pomanjkljive in nejasne obrazložitve je bilo poseženo tudi v pravico do poštenega postopka, varovano z 22. členom Ustave.

16. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi toženko pozval, naj navede, kdo je njen „informator“, čemur toženka ni sledila. Tožnik „neimenovanih virov“ ni mogel predlagati za zaslišanje, njihovega zaslišanja pa ni predlagala niti toženka, s čimer je tožniku onemogočila preverjanje, ali je vir dejansko povedal to, kar sta trdili novinarki. Sodišči sta tožniku naložili pretirano dokazno breme, saj se proti neimenovanim virom ni mogoče učinkovito boriti. Zaradi načela kontradiktornosti mora stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovani vir oziroma na vir, katerega identitete ne želi razkriti, na zahtevo nasprotne stranke identiteto vira razkriti vsaj sodišču. Takšno pričo se nato lahko zasliši kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza, kot to velja v kazenskem postopku. Če stranka vira sodišču ne razkrije in ga zato ni mogoče zaslišati, se šteje, da svojih trditev ni dokazala.

17. Poročanje toženke je bilo senzacionalistično in je sledilo izključno njenemu ekonomskemu interesu. Bistvena razlika je med zapisom, v katerem novinar poroča o tem, da naj bi bila neka oseba ovadena zaradi suma oškodovanja javnih sredstev, in med špekulacijami, na kakšen način naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Da je bila novica za javnost zanimiva, je morala biti šokantna, zato ji je toženka dodala nepreverjena in neresnična dejstva, ki so močno posegla v tožnikove osebnostne pravice. Prav izmišljena dejstva so omogočila, da se je v javnosti ustvarila negativna slika o tožniku kot bivšem veleposlaniku. Tožnik je ostal močno omadeževan, čeprav je bila kazenska ovadba zavržena in v delovnopravnem postopku ni bil kaznovan.

18. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti drugače, kot da sta novinarki vedoma in namerno zapisali neresnične in žaljive trditve o tožniku ter očitno zlorabili pravico do svobode izražanja za nedopusten poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem je v nasprotju s poštenim izvrševanjem svobode izražanja. V okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da je izvedena dovolj temeljita preiskava o resničnosti tega, kar je dejanska podlaga sporočila, in mora novinar, tudi če je dobil neko informacijo od „neimenovanega vira“, to informacijo dodatno preveriti. Takšno ravnanje zapoveduje tudi novinarska etika. Šele če dodatno preverjanje potrjuje tisto, kar je povedal „neimenovani vir“, je mogoče zaključiti, da je bil novinar v času objave članka v dobri veri glede resničnosti informacije, ki jo je objavil. V konkretnem primeru novinarki informacij, ki naj bi jih prejeli od neimenovanih virov, nista dodatno preverili niti nista poklicali tožnika. Pri objavi neresničnih trditev o tožniku sta tako ravnali naklepno oziroma najmanj hudo malomarno.

Povzetek navedb toženke iz odgovora na revizijo

19. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da večina revizijskih navedb pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, poleg tega navedbe presegajo okvir dopuščenih vprašanj. Sicer pa se strinja s presojo nižjih sodišč in predlaga zavrnitev revizije z ustrezno stroškovno posledico.

O utemeljenosti revizije

20. Revizija ni utemeljena.

21. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede dveh vprašanj, in sicer glede vprašanja, ali mora stranka, ki se sklicuje na neimenovani vir, na zahtevo nasprotne stranke identiteto vira razkriti sodišču ter ali je v zvezi s tem mogoče tudi v pravdnem postopku pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti nasprotni stranki, zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza. Drugo vprašanje pa se je nanašalo na skrbnost novinarja, kadar informacijo pridobi od neimenovanega vira.

O prvem dopuščenem vprašanju

22. Vrhovno sodišče se glede vprašanja anonimnosti novinarskih virov do zdaj še ni izrecno opredelilo niti ni tega storilo Ustavno sodišče. Zato se je pri presoji oprlo na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v seriji sodb izoblikovalo načela glede varovanja novinarskih virov. Leta 1996 je v zadevi Goodwin proti Združenemu kraljestvu¹ presojalo, ali je država upravičeno posegla v pravico do svobode izražanja,² ko je novinarju naložila, da mora razkriti identiteto svojega vira, in ga nato, ko temu ni sledil, kaznovala. ESČP je v navedeni odločbi uvodoma poudarilo, da spada svoboda izražanja med temeljna načela demokratične družbe, zato so jamstva, ki so v demokratični družbi dana tisku, posebnega pomena. Ena temeljnih predpostavk svobode tiska je varovanje novinarskih virov, ki je kot načelo sprejeto v zakonodajah posameznih držav podpisnic, kodeksih novinarskih združenj kot tudi v številnih mednarodnih dokumentih o novinarskih svoboščinah. Če viri ne bi imeli zagotovljenega varstva identitete, bi jih to lahko odvračalo od nudenja pomoči tisku, kar bi spodkopavalo njegovo nadzorno funkcijo in zmožnost javnosti posredovati točne in zanesljive informacije o zadevah splošnega pomena. Zaradi velikega pomena svobode tiska in potencialno zastraševalnega učinka (t.i. chilling effect), ki bi ga lahko zahteve po razkritju virov imele na izvrševanje te svobode, se lahko razkritje identitete vira zahteva le, če to upravičuje izrazit javni interes.

23. ESČP je nadalje v zadevah Financial Times Ltd in drugi proti Združenemu kraljestvu³ in Voskuil proti Nizozemski⁴ pojasnilo, da ima nalog za razkritje škodljiv učinek ne le za dotični vir, čigar identiteta bo lahko razkrita, temveč tudi za časopis, saj bo v primeru sodelovanja pri razkritju vira njegov ugled lahko spodkopan v očeh bodočih potencialnih virov, pa tudi pri javnosti, ki ima interes za pridobivanje informacij – pa čeprav anonimnih. Razkritje njegove identitete morda ne bi imelo teh negativnih učinkov, če bi vir deloval očitno slaboverno in s škodljivim namenom ter namenoma posredoval lažne informacije. Vendar pa morajo biti sodišča v odsotnosti neizpodbitnih dokazov izjemno previdna pri presoji, ali gre za tak primer. Sodišče je poudarilo, da ravnanje vira nikoli ne more biti odločilno za presojo, ali je treba nalogu za razkrije ugoditi, temveč je le eden od upoštevnih dejavnikov. Čeprav bi bilo pričanje novinarja v kazenskem postopku zoper informanta lahko odločilno, to za ugoditev zahtevi za razkritje identitete vira še ne zadošča.

24. Še dlje je šlo ESČP v nedavni sodbi Becker proti Norveški⁵, ko je presojalo, ali se novinar lahko sklicuje na načelo zaupnosti virov, če se je vir že sam razkril. Sodišče je menilo, da se zaščita zaupnosti virov, ki jo novinarji uživajo v okviru svobode izražanja, ne nanaša le na novinarja, ampak tudi na informanta, ki prostovoljno pomaga tisku pri obveščanju javnosti o zadevah splošnega pomena. Pravica novinarja, da ohranja anonimnost vira, ne more biti izničena le zaradi ravnanja vira samega oziroma ker je bila njegova identiteta že razkrita. Varstvo novinarjevih virov je razširilo na že razkrite vire in menilo, da v konkretnih okoliščinah od novinarke ne bi smeli zahtevati razkritja identitete vira, čeprav se je ta sodišču že sam razkril.

25. V judikaturi ESČP je torej utrjeno stališče, da je pravica zagotavljati anonimnost virov sestavni del novinarjeve svobode izražanja. Gre za eno temeljnih dolžnosti novinarjev, ki se je razvila iz bistva in nujnosti novinarskega dela. Za svobodo tiska je namreč informiranje javnosti s pomočjo anonimnih virov ključnega pomena. Mnoga pomembna novinarska razkritja temeljijo prav na virih, ki so informacije pripravljeni posredovati le v primeru zagotovitve njihove anonimnosti, medtem ko uradnih informacij ne želijo dati niti pozneje sodelovati pri dokazovanju v sodnih postopkih. Z onemogočanjem poročanja na podlagi anonimnih prijav oziroma virov bi lahko bila prizadeta pomembna vloga tiska kot varuha demokracije in njegova zmožnost javnosti posredovati informacije, posledično pa bi bila okrnjena zmožnost javnosti prek tiska izvrševati nadzor nad ravnanjem oblasti. Pravice zagotoviti anonimnost informantov zato ni mogoče šteti za nekakšen novinarski privilegij, temveč zlasti kot del pravice javnosti do obveščenosti.

26. Načelo varovanja zaupnosti virov se je skozi leta uveljavilo tudi v številnih mednarodnih dokumentih, ki urejajo svobodo medijev. Čeprav ti nimajo zavezujoče moči, ni pretiran sklep, da zaradi prepričljivosti argumentov dejansko pomenijo mednarodni civilizacijski standard.

27. V letu 2015 je posebni poročevalec generalni skupščini Združenih narodov predložil poročilo o spodbujanju in zaščiti pravice do svobode mišljenja in izražanja,⁶ v katerem je bilo izraženo prepričanje, da razkritje ali siljenje k razkritju identitete virov negativno vpliva na bodoče pridobivanje anonimnih informacij, saj odvrača informante, s pomočjo katerih bi bilo mogoče posredovati bolj verodostojne zgodbe in tako škoduje enemu izmed pomembnih orodij za iskanje odgovornosti. Iz poročila izhaja, da bi morale biti glede na pomembnost zaupnosti virov vsakršne omejitve resnično izjemne, podvržene najstrožjim standardom ter pridržane sodni oblasti. Takšni položaji bi morali biti omejeni na preiskovanje najbolj resnih zločinov ali varovanje življenja. V letu 2011 je Komite za človekove pravice pri Združenih narodih sprejel splošni komentar št. 34,⁷ po katerem bi države podpisnice morale priznati in spoštovati, da je element pravice do svobode izražanja tudi novinarski privilegij po nerazkritju virov informacij. V Priporočilu Odbora ministrov Sveta Evrope št. (2000)7 o pravici novinarjev do nerazkritja virov informacij z dne 8. 3. 2000⁸ je kot izhodišče navedeno, da je varovanje novinarskih virov temeljni pogoj za novinarsko delo in svobodo, kot tudi za svobodo medijev. Državam članicam se predlaga sprejetje zakonodaje, ki bo nudila izrecno in jasno varstvo pravice novinarjev, da ne razkrijejo vira. V priporočilu je poudarjeno, da razkritje identitete vira ne bi smelo biti naloženo, če ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da ni razumnih alternativnih ukrepov, in če legitimen interes za razkritje očitno ne pretehta nad javnim interesom po nerazkritju.

28. Načelo varovanja zaupnosti virov je hkrati pomemben element avtonomnega prava novinarskega poklica. V nadaljevanju primeroma našteti akti izkazujejo, da je načelo varovanja anonimnosti virov zaradi narave novinarskega dela preraslo v enega temeljnih standardov novinarskega poklica, ki ga pri pravni presoji ni mogoče spregledati. V skladu s povedanim ESČP pravni standard novinarjeve skrbnosti vsebinsko zapolnjuje tudi upoštevaje kriterij (ne)etičnosti njegovega ravnanja (glej spodaj v tč. 33).

29. Mednarodna zveza novinarjev (International Federation of Journalists - IFJ) je na svetovnem kongresu leta 1954 sprejela kodeks, ki je bil amandmiran leta 1986⁹ in ki v 6. členu določa, da morajo novinarji spoštovati poklicno tajnost glede vira zaupnih informacij. Za spoštovanje anonimnosti se zavzema tudi mednarodna organizacija za etiko v novinarstvu (Ethical Journalism Network).¹⁰ Tudi nacionalni kodeksi so med temeljna načela sprejeli varovanje poklicne skrivnosti. Nemški tiskovni svet je v sodelovanju z novinarskimi združenji leta 1973 sprejel smernice, ki v točki 5 določajo,¹¹ da tisk spoštuje poklicno tajnost in informantov brez njihove izrecne privolitve ne razkriva; izrecno je poudarjeno, da je dogovorjeno zaupnost treba spoštovati. Nemška teorija poudarja, da dogovor o zaščiti anonimnosti ne pomeni le, da identiteta vira ne bo razkrita v objavljenem besedilu, temveč obsega tudi dogovor, da vir ne bo razkrit niti v kazenskem ali civilnem postopku, ki bi objavi lahko sledil.¹² Varstva ne uživa le ime informanta, novinarji ne smejo razkriti niti okoliščin, ki bi posredno vodile k razkritju neimenovanega vira. Hkrati poudarjajo, da zaščita virov velja tudi v primeru, ko so se posredovane informacije izkazale za neresnične ali celo popolnoma izmišljene.¹³ Podobno tudi Kodeks Društva novinarjev Slovenije¹⁴ v 8. členu določa, da lahko novinar načeloma uporabi anonimni vir, če informacij ni mogel pridobiti na drug način in je bila objava v javnem interesu. Če se novinar z virom informacij dogovori za zagotavljanje anonimnosti, mora takšen dogovor spoštovati.

30. Podlaga citiranih stališč v sodbah ESČP so bila pretežno vertikalna razmerja, ko so razkritje informacij novinarjem naložila sodišča ter jih zaradi njihovega nesodelovanja kaznovala ali celo priprla. Čeprav gre v obravnavani zadevi za horizontalno razmerje, v katerem tožnik v civilni pravdi zahteva plačilo škode, ki mu je nastala zaradi zatrjevanega posega v čast in dobro ime, to ni odločilno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljeno razpravno načelo, po katerem je strankam prepuščena odločitev, s katerimi dokaznimi predlogi bodo dokazovale svoje trditve. Strank v nobenem primeru ni mogoče siliti, naj opravijo določeno procesno dejanje. Vrhovno sodišče tako na prvo postavljeno vprašanje odgovarja, da novinar v pravdnem postopku, ki teče zaradi razžalitve časti in dobrega imena zaradi objavljenih neresničnih informacij, na zahtevo nasprotne stranke ni dolžan razkriti identitete novinarskega vira. Ne gre za izjemni položaj, v katerem bi javni interes očitno pretehtal nad načelom varovanja zaupnosti virov.

31. Tožnik nadalje postavlja vprašanje, ali bi morala toženka v takšnem primeru identiteto vira razkriti vsaj sodišču oziroma ali bi bilo v takšnem primeru mogoče vir zaslišati kot zaščiteno pričo s popačenjem glasu ali videza. Toženka takšnega dokaznega predloga ni podala (podal ga ni niti tožnik), zato postavljeno vprašanje pred nižjimi sodišči ni bilo predmet presoje. Ker je le hipotetično, Vrhovno sodišče nanj ne bo odgovorilo.

O drugem dopuščenem vprašanju

32. Tožnik v tej pravdi uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena, ki jo varuje 35. člen Ustave Republike Slovenije, medtem ko se je toženka sklicevala na pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Ker gre za kolizijo dveh enakovrednih pravic, ni mogoče nobeni izmed njiju že vnaprej, apriorno podeliti prednosti, temveč mora sodišče glede na vse relevantne okoliščine posamične zadeve presojati, kateri izmed njiju nuditi varstvo in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti.

33. Tisk ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo varuha demokracije (public watchdog). Čeprav je lahko reguliran in določenih meja ne sme prestopiti (zlasti glede varovanja ugleda in pravic tretjih ter preprečevanja razkritja tajnih informacij), ima hkrati dolžnost posredovati informacije o zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti. Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, temveč se terja prizadevanje za posredovanje resničnih informacij.¹⁵ V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev.¹⁶ ESČP priznava, da zaradi prevladujočega interesa javnosti novinarjem v določenih primerih ni mogoče naložiti dokazovanja resničnosti svojih navedb.¹⁷ Vendar pa se zahteva, da pri uresničevanju svoje pomembne družbene vloge spoštujejo določene obveznosti in ravnajo odgovorno. Tako se presoja, ali so pri izvrševanju svobode izražanja ravnali v dobri veri, z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva.¹⁸ Kriteriji za presojo skrbnosti so, kakšna je bila narava in stopnja razžalitve; ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri; ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe; ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali je bila prizadeti osebi dana možnosti, da se brani.¹⁹

34. Po kriterijih ESČP se ocena, ali je imel novinar utemeljen razlog verjeti v objavljena dejstva oziroma ali je bil v dobri veri, ne preverja z razkritjem identitete vira in tehtanjem o njegovi kredibilnosti oziroma zanesljivosti. Vira ni dolžan razkriti in ga k temu v pravdnem postopku ni mogoče niti prisiliti. Vendar pa je dejstvo, da članek temelji na anonimnem viru, ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji novinarske skrbnosti. Novinar se odgovornosti za posredovane neresnične podatke namreč ne more razbremeniti le s sklicevanjem, da mu jih je posredoval „zanesljiv“ anonimen vir.²⁰

35. Takšnemu izhodišču sta sledili tudi nižji sodišči, ki sta celovito presojali, ali sta novinarki ravnali z ustrezno stopnjo skrbnosti ter imeli utemeljen razlog verjeti v resničnost posredovanih informacij. V prvi vrsti je pomembno, da sporni članek ni obravnaval tožnikovega zasebnega udejstvovanja, temveč se je omejil na njegova ravnanja pri vodenju slovenskega veleposlaništva v B. Šlo je torej za poročanje o temi v javnem interesu - neupravičeni porabi proračunskih sredstev -, ki ne zadeva le prizadetega tožnika, temveč splošno javnost. Tožnik je bil kot veleposlanik javna oseba, ki mora dopuščati večji nadzor javnosti pri opravljanju svojega dela. ESČP je poudarilo, da mora biti medijem zaradi njihove nadzorstvene funkcije zagotovljena širša svoboda, kadar se poroča o javnih uslužbencih, ki domnevno zlorabijo svoj uradni položaj. Zahteve po varstvu posameznikovega ugleda morajo biti v takšnih okoliščinah presojane ob tehtanju pomembnosti odprte razprave o zadevah v javnem interesu.²¹ Bistvena vsebina spornega prispevka je bila obvestiti javnost o vloženi kazenski ovadbi zaradi nepravilne in prekomerne porabe proračunskih sredstev. Tožniku se je v kazenski ovadbi zaradi suma storitve več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic res očitala povzročitev škode oziroma pridobitev protipravne premoženjske koristi v skupni višini 245.000,00 EUR. Kot resnične so se izkazale tudi trditve o očitkih v zvezi s prekomernimi odobrenimi zneski za reprezentanco. V članku je bilo sicer zmotno zapisano, da naj bi šlo za sum poneverbe 350.000,00 EUR, vendar sta nižji sodišči pravilno pojasnili, da za javnost ni bila bistvena pravna kvalifikacija kaznivega dejanja, temveč očitek, da naj bi tožnik iz proračunskega denarja pridobil protipravno premoženjsko korist. Tudi neskladje med v članku navedenim zneskom (350.000,00 EUR) in dejansko očitanim (cca. 245.000,00 EUR) ni bistveno, saj gre v vsakem primeru za očitek pridobitve zelo visoke premoženjske koristi. Nadalje je napačna razlaga tožnika, da naj bi iz članka izhajalo, da je bilo očitanih 350.000,00 EUR proračunskih sredstev v celoti porabljeno za nakup stanovanja. Takšno vsebino spornemu prispevku pripisuje tožnik, medtem ko članek zneska ni povezoval izključno z nakupom stanovanja, temveč je šlo za protipravno korist, ki naj bi jo pridobil z vsemi očitanimi kaznivimi dejanji.

36. Vrhovno sodišče se strinja z revidentom, da se novinar ne more preprosto zanašati na točnost neuradno prejetih informacij, ampak mora takšne informacije še posebej skrbno preveriti. Toda avtorici članka se nista preprosto zanesli na neimenovane vire, kot meni revizija, temveč sta informacije skušali preveriti, in sicer z opravo poizvedb pri uradnih institucijah, ki na njuna vprašanja niso odgovorile. Predvsem je pomembno, da sta informacije preverili tudi pri samem tožniku. Ker tožnik na očitke, čeprav je imel možnost, ni odgovoril, ni izkazal volje do sodelovanja pri oblikovanju vsebine članka, zato sta se novinarki upravičeno zanesli na svoje vire in jima pri povzemanju posredovanih informacij ni mogoče očitati nekorektnega ravnanja. Iz besedila samega članka je jasno razvidno, da pojasnil o vsebini očitanih dejanj od uradnih institucij nista mogli dobiti in gre tako za neuradne informacije. Poleg tega so bile sporne izjave podane v pogojniku in ne v trdilni obliki, kar je bralcu omogočalo vzpostavitev distance do zapisanega. Ex-post perspektiva, ki jo v reviziji ponuja revident, češ da se dejstva pozneje niso izkazala za resnična oziroma je bila ovadba zavržena, je glede na navedeno pravno povsem nepomembna.

37. Glede na vse ugotovljene okoliščine Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da je podana zadostna podlaga za dobro vero novinark tožene stranke v resničnost sporne objave, ki je glede na vsebino celotnega zapisa ni mogoče razumeti kot poskus očrnitve in diskreditacije tožnika, temveč prispevek k javni razpravi o (ne)upravičenosti porabe proračunskih sredstev. V okoliščinah konkretnega primera se mora tako tožnikova pravica do varstva časti in dobrega imena umakniti toženkini pravici do svobode izražanja.

O preostalih revizijskih očitkih

38. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe o zagrešenih procesnih kršitvah, med drugim zaradi neustrezne dokazne ocene in uporabljenih dokaznih standardov ter pomanjkljive obrazložitve nižjih sodišč, presegajo okvir v obravnavanem primeru dopuščenih vprašanj. Ker revizija zunaj tega okvira ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), Vrhovno sodišče na te navedbe ni odgovarjalo.

Odločitev o reviziji

39. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

40. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Ti so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, kot to določa drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife, saj se je postopek pred sodiščem prve stopnje začel pred njeno uveljavitvijo. Toženi stranki tako pripada nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 630,00 EUR, materialni izdatki po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 793,00 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ App. 17488/90, z dne 27. 3. 1996.
² Med strankama ni bilo sporno, da je šlo za poseg v pravico do svobode izražanja. Sporno je bilo, ali je bil ta poseg upravičen – ali so izpolnjeni pogoji drugega odstavka 10. člena EKČP, po katerem je lahko izvrševanje svobode izražanja podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.
³ App. 821/03 z dne 15. 12. 2009. V tej zadevi je bilo štirim časopisom in novinarski agenciji naloženo, da morajo Interbrew-ju razkriti dokumente, ki bi lahko vodili do identifikacije virov, ki so javnosti posredovali informacije o ponudbi za prevzem.
⁴ App. 64752/01 z dne 22. 11. 2007. Novinar ni želel razkriti vira za dva članka, ki ju je napisal o preiskovanju trgovanja z orožjem, zaradi česar je bil dva tedna priprt.
⁵ App. 21272/2012 z dne 5. 10. 2017. V tej zadevi je bilo novinarki naloženo, da mora pričati v kazenskem postopku, ki je tekel zoper enega od njenih virov zaradi očitka tržne manipulacije. Obdolženi je potrdil, da je bil novinarkin vir pri pisanju članka in je bil posledično obtožen storitve kaznivega dejanja. Novinarka je zavračala pričanje v vseh fazah kazenskega postopka. Trdila je, da bi razkritje kontaktov z virom lahko vodilo do razkritja drugih virov. Poleg tega je menila, da v kazenskem postopku ni bilo resne potrebe po njenem pričanju.
⁶ Dostopno na: http://www.un.org/en/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/70/361 (20. 9. 2018).
⁷ Dostopno na: https://www2.ohchr.org/english/bodies/hrc/docs/gc34.pdf (20. 9. 2018).
⁸ Dostopno na: https://search.coe.int/cm/Pages/result_details.aspx?ObjectId=09000016805e2fd2 (20. 9. 2018).
⁹ Dostopno na: http://www.ifj.org/about-ifj/ifj-code-of-principles/ (20. 9. 2018).
¹⁰ Prim.: https://ethicaljournalismnetwork.org/what-we-do/ethics-and-sources (20. 9. 2018).
¹¹ Dostopno na: http://www.presserat.de/pressekodex/pressekodex/ (20. 9. 2018).
¹² Primerjaj: J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt Köln, 2010, str. 146.
¹³ Prim. H. Achenbach, v: Löffler, Presserecht, C. H. Beck, 2006, str. 1006-1007.
¹⁴ Dostopno na: https://novinar.com/drustvo/o-nas/dokumenti/kodeks/ (20. 9. 2018).
¹⁵ Primerjaj: J. Soehring, Presserecht, Verlag dr. Otto Schmidt Köln, 2010, str. 397.
¹⁶ Primerjaj: E. Steffen, v: Löffler, Presserecht, C. H. Beck, 2006, str. 274-275.
¹⁷ Thorgeirson proti Islandiji (App. 13778/88) z dne 26. 6. 1992.
¹⁸ Primerjaj denimo Fressoz in Roire proti ... (App. 29183/95) z dne 21. 1. 1999 in Bladet Tromso in Stensaas proti Norveški (App. 21980/93) z dne 20. 5. 1999.
¹⁹ Prim. Jacobs, White and Ovey: The European Convention on Human Rights, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 500-501. Prim. tudi Prager and Oberschilck proti Avstriji (App. 15974/90) z dne 26. 4. 1995, Bergens Tidende in drugi proti Norveški (App. 26132/95) z dne 2. 5. 2000.
²⁰ V zadevi McVicar proti Združenemu kraljestvu (App. 46311/99) z dne 7. 5. 2002 je ESČP menilo, da ne more presojati obsega, do katerega se je pritožnik lahko razumno zanesel na svoje vire, saj identiteta virov ni jasna. Kot ključno pa je štelo, da je novinar s preverjanjem resničnosti oziroma zanesljivosti informacij začel šele, ko se je že pričel sodni postopek zoper njega, torej prepozno.
²¹ Primerjaj denimo Lingens proti Avstriji (App. 9815/82) z dne 8. 7. 1986.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 227/2016
• VSL Sodba II Cp 2003/2019
• VSL sodba I Cp 314/2016