VSRS Sodba XI Ips 44024/2018

Jedro

Procesna nesposobnost ni nujno povezana z duševnim stanjem obdolženca. Zaradi časovne oddaljenosti med storitvijo kaznivega dejanja in sodnim postopkom je mogoče, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, v postopku pa je procesno sposoben. Določba 2. alineje 265. člena ZKP predvideva, da se sme psihiatrični pregled obdolženca odrediti tudi, če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 44024/2018 z dne 22. 9. 2018 zoper obdolženega J. Š. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil poskus kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena, v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 44024/2018 z dne 24. 9. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitev 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da se sodišče v obravnavani zadevi ni konkretno opredelilo do zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in sicer, da je umor oškodovanke poskušal storiti na zahrbten način, da obdolženčevega ravnanja ni mogoče oceniti za zahrbtnega, ter da je obdolženec razpravno nesposoben, zaradi česar je njegovo zaslišanje nedovoljen dokaz. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca odpravi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, oziroma, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je v konkretnem primeru zahrbtnost obdolženčevega ravnanja konkretizirana z okoliščinami „čakanja in zalezovanja oškodovanke“, da zatrjevane kršitve procesnih pravic obdolženca z vidika njegove „razpravne sposobnosti“ nimajo podlage v podatkih spisa, ter da bo ugotavljanje obdolženčevega duševnega stanja predmet nadaljnjega postopka.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na kratko ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da obdolžencu pred zaslišanjem ni bil omogočen dostop do listinske dokumentacije, odgovor vrhovnega državnega tožilca pa le dokazuje, da „vrednostni standard zahrbnosti ni bil dovolj obrazložen“.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve, da iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ni razvidno, zakaj naj bi v obravnavanem primeru šlo za zahrbten način storitve kaznivega dejanja, oziroma, da je s tem v zvezi naveden le „abstraktni dejanski stan brez konkretne utemeljitve dejanskega stanja“. Iz sklepa preiskovalne sodnice je razvidno, da naj bi osumljenec oškodovanko poskusil umoriti na zahrbten način, ker naj bi jo dve uri čakal v zasedi, v temi, skrit za grmovjem ob gozdni poti, po kateri je oškodovanka vsakodnevno hodila v službo. Temu je v 5. točki na 3. strani razlogov sklepa pritrdil tudi zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki je poudaril, da naj bi osumljenec oškodovanko čakal v zasedi, ko je ta odhajala od doma, vse okoliščine njegovega „čakanja“ pa potrjujejo utemeljenost suma storitve poskusa kaznivega dejanja umora na zahrbten način. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da sodišče v tej fazi postopka presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja.¹ Podrobne okoliščine (ki so po svoji naravi dejansko vprašanje), v katerih je bilo dejanje storjeno, bo osvetlila šele sodna preiskava, po kateri bo mogoče obdolženčevo dejanje natančno pravno opredeliti. Iz povzetih ugotovitev sodišča zaenkrat tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja zadostna stopnja verjetnosti, da je obdolženec poskušal vzeti življenje oškodovanki, torej, da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se lahko odredi pripor.

6. Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da osumljenec v obravnavani zadevi ni bil „razpravno sposoben“, da se ni bil sposoben učinkovito braniti, da ni bil dojemljiv za nasvete zagovornika, temveč se je le skliceval na zagovor, ki ga je podal policistom, ter da zaradi stanja izčrpanosti in obupa, ni bil zmožen uresničevati svojih procesnih jamstev. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je zaradi „razpravne nesposobnosti“ obdolženčevo zaslišanje pred preiskovalno sodnico nedovoljen dokaz.

7. Z vprašanjem procesne sposobnosti obdolženca se je Ustavno sodišče ukvarjalo v odločbi U-I-6/2008-12 z dne 3. 7. 2008. Iz navedene odločbe izhaja, da je procesna nesposobnost ena izmed temeljnih negativnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka. Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 21. člena Ustave in je poseben izraz sicer splošne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, ki ga obdolžencu zagotavlja 34. člen Ustave. Ustavno sodišče je poudarilo, da se vprašanje morebitne neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti razlikuje od vprašanja procesne nesposobnosti. Procesna nesposobnost ni nujno povezana z duševnim stanjem obdolženca. Zaradi časovne oddaljenosti med storitvijo kaznivega dejanja in sodnim postopkom je mogoče, da je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, v postopku pa je procesno sposoben. Ustavno sodišče je zaključilo, da sme zakonodajalec za ugotavljanje procesne sposobnosti obdolženca predvideti tudi morebitne omejitve obdolženčeve osebne svobode. Opozorilo je, da vprašanje ugotavljanja procesne nesposobnosti obdolženca v kazenskem postopku ni urejeno. Odločbi Ustavnega sodišča je sledila sprememba določbe 265. člena ZKP, ki je 2. alineji prvega odstavka predvidela, da se sme psihiatrični pregled obdolženca odrediti tudi, če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka.

8. V konkretnem primeru podatki kazenskega spisa (zapisnik o zaslišanju obdolženca pred preiskovalno sodnico na list. št. 45-51 spisa) ne potrjujejo trditve zahteve, da se obdolženec zaradi procesne nesposobnosti ni bil sposoben braniti. Obdolženec se je na zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 22. 9. 2018, ob prisotnosti njegovega zagovornika, skliceval na zagovor, ki ga je podal pred policijo, poleg tega pa je navedel še številne nove podrobnosti razmerja med njim in oškodovanko ter aktivno odgovarjal na vprašanja sodišča in okrožne državne tožilke. Iz navedenega zapisnika torej izhaja, da je obdolženec pri zaslišanju vsebinsko sodeloval, iz njega pa ni razvidno, da bi bila zaradi njegovega psihičnega stanja kakorkoli okrnjena njegova pravica do obrambe. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena tudi trditev zahteve, da obdolženčev zagovor predstavlja nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Če bo sodišče v nadaljevanju postopka podvomilo v obdolženčevo prištevnost oziroma procesno sposobnost, ima možnost, da z odreditvijo izvedenca to okoliščino razjasni v kasnejših fazah kazenskega postopka.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sodba XI Ips 85/2009 z dne 22. 10. 2009 in XI Ips 2624/2014 z dne 13. 3. 2014.

Datum zadnje spremembe:

26.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 223/2008
• VSL Sklep II Cp 2394/2018
• VSRS Sodba I Ips 48832/2014