VSRS Sodba XI Ips 49440/2018

Jedro

Zagovorniki navajajo, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, s katerimi so izpodbijali begosumnost. Gre za navedbe, da pomeni obdolženčeva predkaznovanost zakonski zadržek za izdajo dovoljenja za prebivanje oziroma dovoljenja za delo tujcu, zato ta ne more zakonito prebivati na območju Slovenije več kot 90 dni v obdobju zadnjih 180 dni. Očitek zagovornikov o izostanku odgovora zunajobravnavnega senata sicer drži, vendar vsebina pritožbene navedbe kaže na to, da zunajobravnavni senat ni kršil določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Ne glede na (izostal) odgovor zunajobravnanega senata je takšna trditev zagovornikov kvečjemu pritrdila zaključku preiskovalne sodnice, da obdolženca ne vežejo nobene navezne okoliščine na Slovenijo, temveč na Bosno in Hercegovino. Pritožbena navedba se zato ni nanašala na odločilna ali pomembna dejstva, ki bi lahko izpodbila zaključek o obdolženčevi begosumnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24. 10. 2018 odredila pripor zoper obdolženega S. K. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 26. 10. 2018 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obdolženčevi zagovorniki, v njej pa uvodoma uveljavljajo vse razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP in kršitev 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS. Iz vsebine zahteve je mogoče razbrati, da izpodbijajo obstoj obeh pripornih razlogov in zaključek sodišča o neogibni potrebi pripora. Zagovorniki očitajo pomanjkanje konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih glede obeh pripornih razlogov, v tej smeri pa tudi pavšalno pritožbeno presojo zunajobravnavnega senata. Izpodbijani sklep tudi ne ponuja odgovora, zakaj se glede na ugotovljene okoliščine ne bi dalo doseči enakega namena s hišnim priporom. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne na prvo stopnjo v ponovno odločanje. Glede na to, da v luči 192. člena ZKP ni bil odrejen najmilejši ukrep, zagovorniki podredno predlagajo odreditev hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot delno utemeljeno. Izpodbijani sklep preiskovalne sodnice ima potrebne in konkretne razloge o ponovitveni nevarnosti, ki jim je pritrdil tudi zunajobravnavni senat. Tudi ugotovitev neogibne potrebnosti pripora vsebuje odgovor, zakaj odreditev milejšega ukrepa ne pride v poštev. Utemeljeno pa uveljavljajo zagovorniki odsotnost pritožbene presoje zunajobravnavnega senata glede obdolženčeve begosumnosti. Pritožbena navajanja so bila v smeri, da si obdolženec ni uredil prebivališča in zaposlitve v Sloveniji zaradi področne zakonodaje, ki mu onemogoča, da bi kot predkaznovana oseba lahko živel v Sloveniji. Gre za tehtne pritožbene razloge, do katerih bi se zunajobravnavni senat v luči pravice do poštenega sojenja moral opredeliti, zato je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi delno ugodi in sklep zunajobravnavnega senata v delu, ki se nanaša na odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti, razveljavi in v tem delu zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v ponovno odločanje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom. Obdolženec izjave ni podal, zagovorniki pa so odgovor vrhovnega državnega tožilca v delu, ki se tiče neobrazloženosti sklepa zunajobravnavnega senata glede begosumnosti, ocenili kot utemeljenega, v preostalem delu pa mu nasprotovali in vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Iz uvodnih navedb zagovornikov je mogoče razbrati, da uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi izhajala iz izpodbijanega sklepa nobena konkretna okoliščina, ki bi izkazovala obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Vrhovno sodišče pritrjuje navedbi zagovornikov, da morajo biti za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti podane konkretne okoliščine, ki na življenjskih izkušnjah utemeljujejo sklep, da obstoji nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, vendar pa trditve zagovornikov, da take konkretne okoliščine iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo, ne držijo. V skladu z ustaljeno sodno prakso ni treba, da so v primeru odrejenega pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti podane vse okoliščine v luči 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, pač pa mora biti vselej podana vsaj ena okoliščina objektivne in ena okoliščina subjektivne narave.¹ Posamezna dejstva in okoliščine ugotovi sodišče, jih oceni in na tej podlagi sklepa, ali je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil (istovrstna) kazniva dejanja. To v luči drugega odstavka 420. člena ZKP tudi pomeni, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti dokazne ocene dejstev in podatkov, na podlagi katerih je sodišče napravilo pravni zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati.

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja več okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo nevarnost ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. V okviru objektivnih okoliščin je preiskovalna sodnica izpostavila premišljen način storitve kaznivega dejanja, saj naj bi se obdolženec v sostorilstvu vnaprej pripravil in si priskrbel vozilo, vlomilsko orodje, rokavice, pri sebi pa imel tudi osebne dokumente, ki bi mu omogočali prehod državne meje. Na težo kaznivega dejanja kaže tudi predpisana zaporna kazen do petih let, ne gre pa spregledati niti višine nastale škode ter dejstva, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času preizkusne dobe po predhodno izrečeni pogojni obsodbi. V tem se kažejo tudi subjektivne okoliščine, saj naj bi na obdolženca izrečena pogojna obsodba očitno ne imela pozitivnega učinka, obravnavano kaznivo dejanje pa ima zelo podoben modus operandi kot kaznivo dejanje iz evidentirane sodbe. Tudi v prejšnji pogojni obsodbi je bil obdolženec spoznan za krivega vlomne tatvine v kiosk, od koder je vzel večje količine cigaret, kar je preiskovalni sodnici omogočalo sklepanje o tem, da naj bi obdolženec z nadaljnjo prodajo cigaret očitno zasledoval protipravno premoženjsko korist. Na tak način pridobivanja sredstev je sklepala tudi na podlagi podatka, da obdolženec v Sloveniji nima virov preživljanja, v Bosni in Hercegovini pa opravlja delo na črno in zasluži relativno malo. Zunajobravnavni senat je sprejel utemeljitev preiskovalne sodnice in se v izogib ponavljanju pridružil njenim razlogom. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani sklep vsebuje (dovolj jasne) razloge o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Navedbe zagovornikov, da je zunajobravnavni senat pavšalno zavrnil oziroma spregledal pritožbene navedbe v smeri uveljavljanja neobstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne držijo. Zunajobravnavni senat je v 6. točki obrazložitve sklepa pritrdil prepričljivim in popolnim razlogom iz 9. točke obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in se nanje skliceval. Odgovor zunajobravnavnega senata o tem, da pritožniki niso podali resnih argumentov, ki bi ponovitveno nevarnost lahko izpodbili, se nanaša na pritožbeni očitek, da preiskovalna sodnica ni ponudila nobenih razlogov, ki bi izkazovali ponovitveno nevarnost, oziroma so ti pavšalni. Gre za pavšalne pritožbene trditve, s katerimi zagovorniki niso izpodbijali obširnih in konkretnih zaključkov preiskovalne sodnice o obstoju ponovitvene nevarnosti, zato zunajobravnavni senat ni kršil določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ko jih je na splošni ravni zavrnil.

8. V nadaljevanju zahteve zagovorniki zaključka sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti ne sprejemajo ter z obsežnimi navedbami oporekajo dokaznim zaključkom sodišča. Tako izpostavljajo, da prejšnja obsodba obdolženca sama po sebi ne izkazuje ponovitvene nevarnosti, prav tako nanjo ne morejo kazati premoženjsko in finančno stanje obdolženca v Bosni in Hercegovini ter premoženjske razmere njegove družine v Sloveniji. Na ponovitveno nevarnost ni kazala zgolj abstraktna teža kaznivega dejanja, kot to protispisno skušajo prikazati zagovorniki, temveč tudi ostale ugotovljene in obrazložene okoliščine, predstavljene v 6. točki te obrazložitve. Predstavljeni očitki zagovornikov po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in s tem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Tudi v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti zagovorniki sprva zatrjujejo, da izpodbijani sklep ne ponuja zadostnih razlogov oziroma se opira le na abstraktne in objektivne okoliščine, ne da bi vseboval tudi subjektivne. S takšnimi navedbami zagovorniki nakazujejo na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Preiskovalna sodnica je namreč utemeljila begosumnost na podlagi subjektivnih okoliščin, v okviru katerih je izpostavila, da gre pri obdolžencu za tujca, bosanskega državljana, ki ima edino prijavljeno prebivališče v Bosni in Hercegovini, kjer dejansko živi in se preživlja z uvozom vozil. Čeprav ima obdolženec ženo in štiriletno hčerko v Sloveniji, tu ni živel in si ni uredil prebivališča, prav tako ga nobene druge okoliščine ne vežejo na našo državo. Obdolženec je državljan Bosne in Hercegovine, ki svojih državljanov ne izroča, zato je preiskovalna sodnica zaključila, da obstoji realna nevarnost, da bi se obdolženec na prostosti skril pred slovenskimi organi pregona in pobegnil v svojo matično državo. Zunajobravnavni senat je navedene razloge sprejel in zavrnil očitek zagovornikov, da konkretne okoliščine ne izkazujejo obdolženčeve begosumnosti.

10. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pri tem dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Sodišče druge stopnje je z zadostno jasnostjo dolžno opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

11. Zagovorniki navajajo, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, s katerimi so izpodbijali begosumnost. Gre za navedbe, da pomeni obdolženčeva predkaznovanost zakonski zadržek za izdajo dovoljenja za prebivanje oziroma dovoljenja za delo tujcu, zato ta ne more zakonito prebivati na območju Slovenije več kot 90 dni v obdobju zadnjih 180 dni. Takšna določba po 14. členu Zakona o tujcih, predvsem pa obdolženčevo spoštovanje citirane norme, sta po mnenju zagovornikov poglavitni razlog, zakaj si obdolženec rezidentnega statusa v Sloveniji še ni uredil. Očitek zagovornikov o izostanku odgovora zunajobravnavnega senata sicer drži, vendar vsebina pritožbene navedbe kaže na to, da zunajobravnavni senat ni kršil določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Ne glede na (izostal) odgovor zunajobravnanega senata je takšna trditev zagovornikov kvečjemu pritrdila zaključku preiskovalne sodnice, da obdolženca ne vežejo nobene navezne okoliščine na Slovenijo, temveč na Bosno in Hercegovino. Pritožbena navedba se zato ni nanašala na odločilna ali pomembna dejstva, ki bi lahko izpodbila zaključek o obdolženčevi begosumnosti. Upoštevaje, da je obdolženec bosanski državljan, ki ima v Bosni in Hercegovini zagotovljen prihodek in premoženje, tam dejansko živi, Bosna in Hercegovina pa svojih državljanov ne izroča, je zunajobravnavni senat pritrdil zaključku preiskovalne sodnice, da je pri obdolžencu podana begosumnost. Izostanek odgovora zunajobravnavnega senata na pritožbeno navedbo, ki iz vidika presoje obdolženčeve begosumnosti, ni relativna procesna kršitev, zato tudi ne predstavlja kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP.

12. Iz zaključnih navedb zagovornikov je mogoče razbrati njihovo nestrinjanje z zaključkom sodišča, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Držijo sicer trditve zagovornikov, da spada obravnavano kaznivo dejanje med premoženjska kazniva dejanja, pri katerih življenje in zdravje ljudi nista neposredno ogrožena. Vendar pa po ustaljeni (ustavno)sodni praksi predstavlja varnost ljudi kompleksen pojem, ki se ne nanaša le na ogrožanje življenja, telesne integritete ali zdravja ljudi, temveč lahko zajema tudi druge elemente varnosti, tudi pred napadi na premoženje, še zlasti takšno, od katerega je pomembneje odvisno delo, preživljanje, način življenja ljudi in podobno². Ne gre spregledati načina storitve kaznivega dejanja, saj naj bi obdolženec z uporabo sile telesa in s pomočjo vlomilskega orodja vlomil v kiosk in na silo z izvijačem odprl zaklenjene kovinske omarice, iz katerih naj bi odtujil cigarete. Takšen način storitve kaznivega dejanja nedvomno kaže na elemente nasilnega ravnanja in poškodovanja tujega premoženja in s tem na večjo izpostavljenost ustavno varovanih dobrin. Sodišče je upoštevalo tudi škodo, ki je nastala z očitanim kaznivim dejanjem T., d. o. o., v višini 2.933,08 evrov. Lastnica avtomobila, sicer obdolženčeva zunajzakonska partnerka, za namen izposoje avtomobila s katerim naj bi se obdolženec s sostorilcem pripeljal na kraj kaznivega dejanja, naj ne bi vedela in je naslednji dan na policijo prijavila kaznivo dejanje zatajitve osebnega avtomobila. Sodišče je razumno zaključilo, da sta premoženje ljudi in njihova varnost ogrožena do te mere, da jima lahko učinkovito varstvo nudi le pripor. V luči zagotovitve varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja je sodišče tudi razumno ocenilo pripor kot ukrep, sorazmeren omejitvi obdolženčeve osebne svobode. Očitek zagovornikov, da je sodišče zmotno zaključilo o neogibni potrebi pripora za varnost ljudi in njihovega premoženja, je zato neutemeljen.

13. Zaključek o neogibni potrebi po odreditvi pripora vsebuje tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor, saj ne omogoča ustrezne sledljivosti oziroma nadzora obdolženca glede uporabe komunikacijskih sredstev in stikov z drugimi osebami. Sodišče je ustrezno poudarilo pomanjkanje zaupanja obdolžencu, da bo, glede na ugotovljene okoliščine, ki kažejo na njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost, spoštoval režim milejšega omejevalnega ukrepa. Iz navedb zagovornikov je razvidno, da utemeljujejo hišni pripor z lastno oceno o urejenih družinskih vezeh obdolženca in njegovimi osebnimi okoliščinami, s čimer po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 5910/2012 z dne 27. 2. 2012 in XI Ips 26171/2015 z dne 10. 8. 2015 in druge.
² Tako na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-75/99 z dne 7. 7. 1995.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 38432/2017-442
• VSRS Sodba I Ips 20837/2010
• VSRS Sodba XI Ips 48365/2016-1166