VSRS Sodba XI Ips 44027/2018

Jedro

Sodišče pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne bi smelo utemeljevati s sklicevanjem na uvedbo kazenske preiskave, ki je bila pravnomočno ustavljena. Vendar pa navedena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po presoji Vrhovnega sodišča ne vpliva na obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom II Ks 44027/2018 z dne 28. 9. 2018 zoper obdolženega B. Š. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 44027/2018 z dne 12. 10. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. V obrazložitvi zahteve trdi, da se pritožbeno sodišče ni ustrezno opredelilo do pritožbenih navedb, da je z ločenim bivanjem obdolženca in oškodovanko možnost konfliktov med njima prenehala, da se je sodišče pri utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti oprlo na uvedeno preiskavo zoper obdolženca, ki pa je bila že pred več leti ustavljena, ter da pritožbeno sodišče ni navedlo konkretnih argumentov v zvezi z zatrjevano nesorazmernostjo odrejenega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca odredi milejši ukrep - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb, da je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ustrezno obrazložen, ter da nanj ne more vplivati nekonkretizirano zatrjevanje zahteve, da je bil postopek, v zvezi s katerim je bila uvedena preiskava, ustavljen.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se pritožbeno sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na zatrjevani neobstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vložnik zahteve opozarja, da se pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do okoliščin, da je družinska skupnost obdolženca in oškodovanke razpadla, da si je obdolženec najel drugo stanovanje, ter da sta se z oškodovanko po razpadu družinske skupnosti videvala zgolj po dogovoru, zaradi česar oškodovanka od obdolženca ne more biti več ogrožena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz vsebine navedb v zahtevi izhaja, da obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora sodišče druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno utemeljiti.¹ Višje sodišče v Mariboru je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno pojasnilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bo obdolženec s kaznivimi dejanji na škodo oškodovanke nadaljeval, kljub pritožbenim navedbam, da je njuna družinska skupnost razpadla, ker se je oškodovanka z otrokom odselila k svojim staršem, obdolženec pa si je najel stanovanje v Mariboru. Odločitev je utemeljilo z navedbami, da naj bi obdolženec kazniva dejanja zoper oškodovanko izvrševal daljše časovno obdobje, v zadnjem času pa naj bi se njegovo nasilje nad njo samo še stopnjevalo.

7. Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da je oškodovanka premišljeno vložila kazensko ovadbo zoper obdolženca, ker je želela prevzeti njegovo podjetje, da je oškodovanka dan po podaji kazenske ovadbe obdolžencu odvzela status prokurista v njenem podjetju, da je obdolženca odjavila iz sistema socialnega zavarovanja, ter da je z ločenim bivanjem obdolženca in oškodovanke možnost konfliktov med njima prenehala, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da izpodbijani pravnomočni sklep zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti med drugim utemeljuje tudi s sklicevanjem na okoliščino, da je bila zoper obdolženca v letu 2012 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju uvedena kazenska preiskava zaradi „istega kaznivega dejanja, na škodo iste oškodovanke“, ne pa tudi, da je zaradi tega podana absolutna bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki terja razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

9. Vrhovno sodišče je z vpogledom v sklep Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpr 13267/2012 z dne 11. 3. 2013 ugotovilo, da je sodišče s tem sklepom ustavilo preiskavo zoper obdolženega B. Š., ki je bila zoper njega uvedena zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki naj bi ga storil na škodo svoje zakonske partnerke M. P. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil kazenski postopek zoper obdolženca v tej zadevi ustavljen, ker je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju izjavilo, da odstopa od kazenskega pregona zoper obdolženca, ker ni dokazov, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Pravnomočni sklep o ustavitvi preiskave ima enake učinke kot ustavitev kazenskega postopka po vloženem obtožnem aktu - kazenski postopek zoper obdolženca za isto kaznivo dejanje ni več mogoč.²

10. Glede na navedeno je jasno, da sodišče pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne bi smelo utemeljevati s sklicevanjem na uvedbo kazenske preiskave, ki je bila pravnomočno ustavljena. Vendar pa navedena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po presoji Vrhovnega sodišča ne vpliva na obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Kot je razvidno iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je sodišče priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP obrazložilo s tem, da naj bi obdolženec očitano kaznivo dejanje izvrševal v daljšem časovnem obdobju, njegovo nasilje nad oškodovanko naj bi vsebovalo grožnje in uporabo fizične sile, oškodovanki naj bi večkrat grozil tudi z ubojem, njegovo nasilje nad njo naj bi se zaradi nerešenih premoženjskih razmer le še stopnjevalo. obdolženec, ki je bil že večkrat kaznovan, naj bi pri izvrševanju kaznivega dejanja izkazal vztrajnost in nepopustljivost ter nenehno težjo po nadzoru oškodovanke. Obstoj pripornega razloga je sodišče utemeljilo tudi z obdolženčevimi osebnimi lastnostmi, zlasti z njegovim agresivnim značajem ter nepredvidljivostjo. Ti razlogi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri utemeljujejo zaključek sodišča prve in druge stopnje, da obstaja pri obdolžencu konkretna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj na škodo svoje nekdanje zunajzakonske partnerice. Okoliščina, ki jo izpostavlja vložnik zahteve - da se izpodbijani sklep v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca opira na sklep o preiskavi, ki je bila pravnomočno ustavljena, zato ne more vplivati na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

11. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da se pritožbeno sodišče ni konkretno opredelilo do v pritožbi zatrjevane nesorazmernosti izrečenega ukrepa in možnosti njegove nadomestitve s prepovedjo približevanja oškodovankam. Iz 8. točke sklepa višjega sodišča izhaja presoja, da v konkretnem primeru pripora, glede na visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, ni mogoče nadomestiti z ukrepom prepovedi približevanja oškodovankam, ker obdolžencu ni mogoče zaupati, da milejšega ukrepa ne bi zlorabil za nadaljevanje nasilja nad oškodovankami. Pritožbeno sodišče je tudi izrecno presodilo, da je odrejeni ukrep v skladu z 20. členom Ustave RS. Pri presoji sorazmernosti je sodišče utemeljeno upoštevalo težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in namen pripora, ki je v zagotovitvi varnosti oškodovank.

C.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. odločbe VS RS I Ips 25/2010 z dne 22. 4. 2010, I Ips 19026/2010 z dne 17. 10. 2013 in XI Ips 38432/2017 z dne 7. 2. 2018.
² Enako tudi Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP s komentarjem), GV Založba, Ljubljana, str. 414-415.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Kp 20946/2015
• VSC Sklep I Kp 6800/2020
• VSC Sklep I Kp 13844/2020