<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 40218/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:XI.IPS.40218.2018
Evidenčna številka:VS00017530
Datum odločbe:08.11.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - sklicevanje na pritožbene navedbe - samostojno pravno sredstvo - substanciranje navedb - priporni narok - pravica do kontradiktornega postopka - obstoj utemeljenega suma - dokazna ocena

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. To pomeni, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti golo sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže.

Obramba se mora na pripornem naroku opredeliti do navedb tožilstva glede pogojev za odreditev pripora, saj je takšna kontradiktornost (ki ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi) nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 2. 9. 2018 zoper obdolženega R. M. odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega J. C. pa iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovila je obstoj utemeljenega suma, da sta obdolženca v okviru hudodelske združbe storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženi R. M. pa tudi kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 6. 9. 2018 pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica obdolženega R. M., odvetnica J. G., in zagovornik obdolženega J. C., odvetnik B. S. Oba zagovornika izpodbijata pravnomočni sklep iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zagovornik obdolženega J. C. pa tudi iz razloga kršitve kazenskega zakona. Zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče njunima zahtevama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da predlog tožilstva za odreditev pripora zavrne in oba obdolženca izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Obe zahtevi je ocenil kot neutemeljeni. Zagovornik obdolženega J. C. protispisno zatrjuje napačno postopanje preiskovalne sodnice na pripornem naroku, zunajobravnavni senat pa se je določno opredelil do obstoja utemeljenega suma in vprašanja zakonitosti dokazov, zato do kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo. Tudi sicer se je zunajobravnavni senat obrazloženo opredelil do očitanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in izpostavil organizirano mrežo storilcev, ki naj bi skrbela za novačenje, podreditev in ekonomsko zasužnjevanje novih žrtev prostitucije. Zagovornica obdolženega M. neutemeljeno očita odsotnost razlogov o begosumnosti in ponovitveni nevarnosti obdolženca ter z lastnimi dokaznimi zaključki po vsebini podaja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Obdolženca izjave nista podala, njuna zagovornika pa sta vztrajala pri navedbah svojih zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Pri tem je pomembno, da v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP na kršitve, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozori in jih konkretizirano uveljavlja že v pritožbi, ker gre v nasprotnem primeru za materialnopravno neizčrpane navedbe, do katerih se Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženega R. M.

6. Zagovornica v prvem delu zahteve za varstvo zakonitosti povzema vsebino pritožbe in jo tudi v celoti prepiše, ne da bi pri tem izpodbijala konkretne razloge preiskovalne sodnice in s konkretnimi razlogi uveljavljala kršitev zakonitosti, zato se do splošnega povzemanja pritožbe Vrhovno sodišče ni vsebinsko opredeljevalo. Šele v drugem delu zahteve zagovornica zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bile storjene v postopku reševanja pritožbe pred zunajobravnavnim senatom. Tako navaja, da se zunajobravnavni senat ni obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb o izreku milejšega omejevalnega ukrepa, pač pa je le ponovil stališče preiskovalne sodnice. S takšno navedbo zagovornica nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, do katere pa v konkretnem primeru ni prišlo. V pritožbi je obramba očitala, da bi lahko bil namesto pripora odrejen kateri izmed milejših omejevalnih ukrepov, do katerih se preiskovalna sodnica ni opredelila. Zunajobravnavni senat je v celoti pritrdil zaključkom preiskovalne sodnice o tem, da je pripor neogibno potreben za izvedbo kazenskega postopka zoper obdolženega R. M. in za zagotovitev varnosti oškodovank, predvsem njihovega zdravja, pri tem pa je izrecno zavrnil pritožbeno navedbo, da se preiskovalna sodnica ni opredelila do možnosti odreditve milejšega ukrepa. Zunajobravnavni senat je poudaril zaključke preiskovalne sodnice na 51. strani njenega sklepa, v katerem je navedla, da milejši ukrepi zoper obdolženega M. ne pridejo v poštev, ker bi pri hišnem priporu obdolženec lahko brez težav komuniciral z zunanjim svetom, ostali omejevalni ukrepi pa mu ne bi omejili niti gibanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je zunajobravnavni senat utemeljeno dodal, da se v hišnem priporu, upoštevaje moderna komunikacijska sredstva, s katerimi naj bi bilo storjeno konkretno kaznivo dejanje, kaznivo dejanje lahko izvršuje oziroma nadaljuje kar iz domačih prostorov obdolženca, v katerih se ne vrši nadzor nad uporabo telekomunikacijskih sredstev. Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča zunajobravnavni senat pravilno poudaril, da vsi milejši omejevalni ukrepi temeljijo na obdolženčevem voljnem sodelovanju, ki pa ga glede na njegove osebne lastnosti, od katerih izstopata vztrajnost in nekritičnost do zavržne narave očitanih dejanj, ni mogoče pričakovati.

7. Po ustaljeni sodni praksi zaključek sodišča o neogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov. To pomeni, da se sodišče ni dolžno dodatno opredeljevati do navedb obrambe o tem, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev odreditev hišnega pripora. Če sodišče poda jasne razloge o tem, zakaj je prav pripor tisti omejevalni ukrep, ki je neogibno potreben, potem odsotnost razlogov o tem, zakaj ni bil odrejen milejši ukrep, ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ne drži navedba zagovornice, da je zunajobravnavni senat ostal na ravni posplošenosti in nekonkretiziranosti razlogov o begosumnosti in ponovitveni nevarnosti obdolženega R. M. Zunajobravnavni senat je s konkretnimi razlogi, tako glede očitanega kaznivega dejanja, kot tudi glede okoliščin na strani obdolženca, pojasnil njegovo begosumnost v 8. točki obrazložitve, njegovo ponovitveno nevarnost pa v 9. točki obrazložitve sklepa. Zagovornica v zahtevi ne pove, v čem in do katerih pritožbenih navedb je obrazložitev zunajobravnavnega senata ostala na ravni posplošenosti, niti ne pojasni, katera dejstva so glede pripornih razlogov nekonkretizirana, zato se do tako pavšalnega očitka, s katerim očitno ponovno meri na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ni mogoče natančneje opredeliti.

9. Zagovornica nakazuje tudi na kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi imel pravnomočni sklep o odreditvi pripora podlago v nezakonito pridobljenih dokazih. Ti izvirajo iz prikritih preiskovalnih ukrepov, za katere izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih so bili odrejeni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba te kršitve v pritožbi ni izpostavila in problematizirala, za kar ni bilo zadržkov, zato te kršitve zaradi materialnopravne neizčrpanosti na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

10. Zagovornica uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi bilo v izpodbijanem sklepu razlogov o begosumnosti in ponovitveni nevarnosti obdolženca. Vendar pa je iz njenih nadaljnjih navedb razvidno, da pod videzom te kršitve zakonitosti podaja lastne dokazne zaključke, ki naj ne bi omogočali sklepa o obstoju obeh pripornih razlogov. Tako zagovornica zatrjuje, da obdolženčeve begosumnosti ne morejo utemeljevati njegovi redni odhodi v tujino, niti ne prebivanje njegove hčerke v Ukrajini, prav tako si v Ukrajini ne more zagotoviti tako dobrih ekonomskih pogojev, kot so mu zagotovljeni v Sloveniji. Zagovornica poudarja, da je obdolženec ekonomsko vpet v slovenski prostor, tukaj ima tudi družino in tako nedvomno boljše pogoje za življenje, kot bi mu bili dani v Ukrajini. Tudi v zvezi s ponovitveno nevarnostjo zagovornica na podlagi zbrane dokumentacije izpodbija ugotovitev o obdolženčevi vztrajnosti in nekritičnosti do zavržne narave očitanega dejanja, po njenem mnenju pa tudi nikjer ni podatka o tem, da naj bi se obdolženec poniževalno obnašal do oškodovank. S predstavljenimi navedbami zagovornica po vsebini uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Zagovornica se (enako to velja tudi za zagovornika obdolženega C.) v zahtevi za varstvo zakonitosti pri uveljavljanju kršitev zakonitosti sklicuje na pritožbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, v kateri mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. To pomeni, da vložnika zahteve za varstvo zakonitosti golo sklicevanje na pritožbo dolžnosti substanciranega uveljavljanja kršitve zakonitosti ne odveže. Zagovornica bi zato morala, če je menila, da je v zvezi s pripornima razlogoma begosumnosti in ponovitvene nevarnosti prišlo do kršitve zakonitosti, v zahtevi določno opredeliti tip kršitve in konkretizirati okoliščine, ki kažejo na kršitev zakonitosti. Ker tega ni storila, se tudi Vrhovno sodišče do njenega (pavšalnega) izpodbijanja pripornih razlogov ni opredeljevalo.

12. V okviru ponovitvene nevarnosti je zagovornica ponovno nakazala na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj se ne bi zunajobravnavni senat opredelil do pritožbene navedbe, da na ponovitveno nevarnost ne more kazati samo teža kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat izpostavil tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Zunajobravnavni senat je zavrnil pritožbene navedbe o odsotnosti ponovitvene nevarnosti in ponovil stališče preiskovalne sodnice, da v okviru objektivnih okoliščin izstopa teža kaznivega dejanja na podlagi predpisane kazni zapora od treh do petnajstih let, iz očitka pa je tudi razvidno, da se obdolžencu očita vpetost v hudodelsko združbo, ki ima neidentificirane storilce oziroma pomagače na območju Ukrajine, od koder naj bi obdolženec pridobival nove žrtve kaznivih dejanj in jih potem v Sloveniji v okviru dobro organizirane mreže ponujal koristnikom spolnih storitev. Ob tem je zunajobravnavni senat poudaril, da gre pri obdolžencu za brezposelno osebo, ki prejema denarno socialno pomoč v višini 380 evrov, kar mu očitno ne zadošča za način življenja, zato naj bi si finančna sredstva pridobival še s kriminalno dejavnostjo. Iz kriminalnega očitka obdolžencu je zunajobravnavni senat sklepal tudi na njegovo vztrajnost, nekritičnost do zavržne narave dejanj in poniževalnost, ki naj bi jo kazal do oškodovank, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za sklep o ponovitveni nevarnosti. Na podlagi navedenega zagovorničini očitki o pavšalnem sklicevanju na težo kaznivega dejanja niso utemeljeni in obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata ni obremenjena s kršitvijo po prvem odstavku 395. člena ZKP.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženega J. C.

13. Zagovornik uvodoma očita relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 204.a členom ZKP, ker preiskovalna sodnica zagovorniku na pripornem naroku ni dovolila, da bi se opredelil do navedb tožilstva, s katerimi je utemeljevalo predlog za odreditev pripora. S tem zagovorniku ni bila dana možnost, da se opredeli do konkretnih očitkov, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja. Tako iz zapisnika o pripornem naroku izhaja, da je tožilstvo utemeljevalo svoj predlog za odreditev pripora na 47 straneh, ki ga je bralo pretežni čas pripornega naroka, medtem ko je obramba imela možnost podati odgovor le na 6 straneh, kar je bistveno premalo za uresničevanje načela enakega varstva pravic, domneve nedolžnosti in zagotavljanja kvalitetne obrambe. S takšno izvedbo pripornega naroka je bilo po mnenju zagovornika kršeno načelo kontradiktornosti v škodo obrambe.

14. Vrhovno sodišče zatrjevanega očitka ne sprejema. Iz podatkov spisa izhaja, da je zagovornik na pripornem naroku predlagal, da državni tožilec prebere celotno zahtevo za uvedbo preiskave kot tudi predlog za odreditev pripora. Zagovornikovemu predlogu je bilo ugodeno, tako da je državni tožilec svoja stališča predstavil v roku treh ur, zagovornik pa je nanje odgovoril v eni uri in pol. V tem času je zagovornika večkrat prekinila preiskovalna sodnica, vendar pa mu s tem ni odvzela možnosti, da se opredeli do tožilskega pripornega predloga, kakor to s selektivnim citiranjem zapisnika skuša prikazati zagovornik. Kot je razvidno iz zapisnika o pripornem naroku, je zagovornik večkrat poudaril, da zagovor obdolženca, izpovedbe zaslišanih prič in poročila o prikritih preiskovalnih ukrepih potrjujejo, da obdolženi J. C. ni prejel protipravne premoženjske koristi, da sta bili le dve oškodovanki žrtev prostitucije, ostale pa so imele samo obrobno vlogo, da je le polovica obravnavanih oškodovank prišla iz Ukrajine, da nobena priča ni potrdila razmerij podrejenosti in izkoriščenosti, da so bile oškodovanke obveščene le o okvirnem mesečnem plačilu 2.000,00 ameriških dolarjev in da v konkretnem primeru ne moremo govoriti o kriminalni dejavnosti, temveč kvečjemu o deficitarni dejavnosti, kamor spadajo artistične plesalke. Očitno je s temi navedbami izpodbijal obstoj utemeljenega suma, pri čemer je večkrat ponovil in dopolnil obdolženčev zagovor ter ga ocenjeval v povezavi z ostalimi dokazi, prav tako pa je tudi povzemal besedilo tožilstva za odreditev pripora. Preiskovalna sodnica je zato pravilno poučila zagovornika, da naj se opredeli do navedb tožilstva glede pogojev za odreditev pripora, saj je takšna kontradiktornost (ki ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi) nujno omejena s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Vlogo zagovornika, ki mu jo je pojasnila preiskovalna sodnica, je zagovornik večkrat preslišal in ocenjeval dokaze, kar je pridržano glavni obravnavi, glede obstoja utemeljenega suma pa se je v celoti izjasnil in podal pripombe na stališče tožilstva. Možnosti za pripravo obrambe in odgovor na priporni predlog tožilstva so bile na pripornem naroku obdolžencu in zagovorniku zagotovljene v polni meri, pri čemer je bila kontradiktornost usmerjena v hitro odločanje o pripornem statusu obdolženca, ne pa v izvajanje (obremenilnih in razbremenilnih) dokazov. Določila ZKP, ki jih zagovornik, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, natančneje niti ne opredeli, v zvezi z izvedbo pripornega naroka in možnostjo obrambe, da se opredeli do stališča tožilstva, na podlagi predstavljenega niso bile kršene.

15. Zunajobravnavni senat se je obrazloženo opredelil do pritožbenih navedb v zvezi s potekom pripornega postopka in poudaril, da je preiskovalna sodnica skladno z določbo 204.a člena ZKP zagovornika večkrat poučila, kako poteka priporni narok in kaj je njegov namen, pri čemer mu je v celoti dovolila, da se opredeli do pogojev za odreditev pripora. Ob takem izhodišču je zunajobravnavni senat zavrnil pritožbeno navedbo, da je na pripornem naroku prišlo do kršitve načela enakosti pravic in pravice do obrambe, posledično pa je tudi zavrnil navedbo pritožnika, da je sklep preiskovalne sodnice obremenjen z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Zagovornikov očitek o nekritični pritožbeni obravnavi zunajobravnavnega senata, s katerim v zahtevi nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, zato ni utemeljen.

16. Neutemeljeni so zagovornikovi očitki, češ da se do določenih pritožbenih navedb preiskovalna sodnica ni opredelila, saj pritožbo zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora rešuje zunajobravnavni senat. Kolikor pa zagovornik pri tem nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, pa tega očitka ni mogoče sprejeti, ker se je zunajobravnavni senat opredelil do vseh bistvenih pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik uveljavljal kršitev načela enakosti in enakega varstva pravic. Zunajobravnavni senat se je strinjal s presojo preiskovalne sodnice o obstoju utemeljenega suma in z njenim povzetkom vsebine dokazov in navedbo okoliščin, ki kažejo na očitek storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zunajobravnavni senat ob reševanju pritožbe preveri zakonitost sklepa preiskovalne sodnice, ne pa kazenske ovadbe oziroma predloga za pripor, zato se do teh vlog ni dolžan opredeljevati. Pri tem je treba dodati, da v izpodbijanem sklepu ni očitek v obdolženčevem prejemu velike protipravne premoženjske koristi, kot to skušajo prikazati zagovorniki, temveč v storitvi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v hudodelski združbi, katere vodja naj bi bil obdolženi C. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec in česar ne zanikajo niti zagovorniki v zahtevi, pa izpostavljene pritožbene navedbe predstavljajo predvsem povzetek konkretnih okoliščin in s tem nedovoljeno problematiziranje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

17. Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovornik ne uveljavlja kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč očita zunajobravnavnemu senatu, da se se ni konkretno opredelil do pritožbe, s čimer ponovno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa je protispisno. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da zbrani dokazi, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica utemeljevala sum storitve kaznivega dejanja, niso prima facie nezakoniti. Prav tako je iz vsebine pritožbe razvidno, da zagovornik ni očital, da so bili dokazi pridobljeni v nasprotju z določbami ZKP, temveč je navajal in ocenjeval dejstva, ki so bila podlaga za izdajo odredb za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov. S takim očitkom pa se zakonitosti dokazov v priporni fazi ne izpodbija, ker je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za izdajo odredbe, kar je predmet posebnega postopka izločitve dokazov, medtem ko je za priporno fazo bistveno vprašanje, ali so bili dokazi očitno nezakonito pridobljeni.

18. V zaključku zahteve zagovornik konkretneje ne opredeli, katere zakonske določbe naj bi bile z izpodbijanim sklepom kršene, niti ne obrazloži načina njihove kršitve, je pa iz vsebine zahteve razvidno, da se ponovno spušča na polje dejanske presoje dejstev, ki so zunajobravnavnemu senatu omogočala zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženega C. Gre predvsem za zagovornikovo zanikanje organizirane mreže prostitutk in strank, kakor tudi zanikanje obdolženčevega poniževalnega in nedostojnega obnašanja do oškodovank, ki naj bi bile zaradi izrazito ekonomsko podrejenega položaja prisiljene v izvajanje prostitucije in pri tem tudi strogo nadzorovane. S takšnimi ugovori dejanske narave pa zagovornik ne more izpodbiti zakonitosti pravnomočnega sklepa.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 204.a, 204.a/1, 204.a/2, 420, 420/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MTMy