VSRS Sodba XI Ips 31307/2018-579

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 202. člena ZKP preiskovalni sodnik pristojnega sodišča odredi pripor na predlog državnega tožilca, predlog za odreditev pripora pa mora biti obrazložen. Iz predloga državnega tožilca izhajajo objektivne okoliščine in (na podlagi števila očitanih ravnanj izkazana) obdolženčeva vztrajnost kot ključna in nosilna subjektivna okoliščina ponovitvene nevarnosti, zato kršitev prvega odstavka 202. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpd 31307/2018 z dne 11. 7. 2018 odredil pripor zoper obdolženega Z. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil več kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom II Ks 31307/2018 z dne 13. 7. 2018 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovorničine navedbe o nedovoljenih dokazih niso konkretizirane. Navaja, da je na navedeni očitek odgovoril zunajobravnavni senat v točki 9 obrazložitve sklepa. V nadaljevanju odgovora opozarja na opis kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora, iz katerega izhaja, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v hudodelski združbi. Meni, da Vrhovno sodišče presoja zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, zato zagovorničine navedbe glede obrazložitve tožilčevega predloga za odreditev pripora niso relevantne. Ocenjuje, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložene okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornica z navedbami o številu izvršitvenih dejanj, njihovi vrsti, količini in vrsti droge, njeni nevarnosti za zdravje in življenje ljudi, obdolženčevem premoženjskem stanju, vztrajnosti pri izvrševanju in ponavljanju kaznivih dejanj ter pozitivni prognozi, izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja še, da ima pravnomočni sklep glede obstoja sorazmernosti kot ustavnega pogoja za odreditev pripora ustrezne razloge.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 10. 9. 2018 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornica izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da zaključek sodišč o utemeljenem sumu temelji na nezakonitih prikritih preiskovalnih ukrepih, ki so bili odrejeni na podlagi nepreverjenih informacij.

6. Vrhovno sodišče sprejema obširne razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da utemeljen sum, da je obdolženec storil več kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, pri čemer je v petindvajsetih primerih prodal prepovedano drogo heroin, v petih primerih pa je prepovedano drogo heroin kupil zaradi nadaljnje prodaje, temelji na ugotovitvah policistov, in sicer na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 150. člena ZKP ter drugih odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, zapisnikov o preiskavi stanovanj in drugih prostorov po odredbi sodišča, zapisnikov o zasegu predmetov ter uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja. Preiskovalni sodnik, kateremu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je na podlagi komunikacije med obdolženci zaključil, da so obdolženci v šifrah komunicirali o prodaji oziroma nakupu prepovedanih drog. Obrazložil je, da utemeljen sum izhaja tudi iz ugotovitev policistov, ki so jih pridobili s klasičnimi metodami policijskega dela, saj so bili prepovedana droga in pripomočki za prodajo zaseženi (točki 8 in 9 obrazložitve, strani 3-51 sklepa zunajobravnavnega senata ter točki 3 in 4 obrazložitve, strani 3-62 sklepa preiskovalnega sodnika). Zagovornica v zahtevi ni navedla informacij, ki naj ne bi bile preverjene in na podlagi katerih naj bi bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, zato gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Po zagovorničinih navedbah v predlogu višjega državnega tožilca za odreditev pripora in v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni konkretizirano in obrazloženo, da naj bi bilo obravnavano dejanje storjeno v hudodelski združbi.

8. Višji državni tožilec je v predlogu za odreditev pripora (list. št. 1908-1925 spisa) opisal in obširno obrazložil, da naj bi obdolženec skupaj z D. M., T. K., E. H. in S. O. storil dejanja v hudodelski združbi, pri čemer je pri vsakem očitanem dejanju opisana vloga posameznega obdolženca, takšna konkretizacija dejanj pa izhaja tudi iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika (točke 1-4, strani 2-62 sklepa preiskovalnega sodnika). Zunajobravnavni senat je takšnim zaključkom preiskovalnega sodnika pritrdil in na podlagi zbranih dokazov zaključil, da je obdolženec s soobdolženci sodeloval pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj, kar utemeljuje sklep, da je deloval v hudodelski združbi (točka 9 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata).

9. Zagovornica navaja, da višji državni tožilec v predlogu za odreditev pripora, na katerega je sodišče vezano (prvi odstavek 202. člena ZKP), ni obrazložil subjektivnih okoliščin, ki bi utemeljevale ponovitveno nevarnost. Subjektivne okoliščine je v sklepu utemeljil preiskovalni sodnik, s čimer je prevzel vlogo državnega tožilstva. Po zagovorničinih navedbah se zunajobravnavni senat do takšnih navedb ni opredelil. Zagovornica izpodbija obstoj subjektivnih okoliščin in navaja, da je obdolženec nekaznovan, zaposlen in ima sredstva za dostojno preživljanje, zato ponovitvena nevarnost ni podana. Trdi, da se senat do teh navedb ni opredelil.

10. Skladno s prvim odstavkom 202. člena ZKP preiskovalni sodnik pristojnega sodišča odredi pripor na predlog državnega tožilca, predlog za odreditev pripora pa mora biti obrazložen. Višji državni tožilec je v predlogu za odreditev pripora (list. št. 1925 spisa) navedel, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in sicer petindvajsetih primerov prodaje ter petih primerov nakupa večjih količin prepovedane droge heroin, kar predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Pojasnil je, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen od pet do petnajst let zapora. Ocenil je, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec še naprej izvrševal istovrstna kazniva dejanja, zato ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z nobenim izmed milejših ukrepov. Iz predloga državnega tožilca izhajajo objektivne okoliščine in (na podlagi števila očitanih ravnanj izkazana) obdolženčeva vztrajnost kot ključna in nosilna subjektivna okoliščina ponovitvene nevarnosti, zato kršitev prvega odstavka 202. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat presodil obstoj ponovitvene nevarnosti (točka 10 obrazložitve sklepa), s čemer se je (posredno) opredelil tudi do zagovorničinih navedb, podanih v pritožbi z dne 13. 7. 2018 glede obrazložitve subjektivnih okoliščin v tožilčevem predlogu za odreditev pripora, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

11. Preiskovalni sodnik je zaključek o ponovitveni nevarnosti utemeljil na podlagi objektivnih (obdolženec je v kratkem časovnem obdobju storil večje število dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami in sicer je v petindvajsetih primerih prodal prepovedano drogo heroin, v petih pa jo kupil zaradi nadaljnje prodaje) in subjektivnih okoliščin. V točki 8 obrazložitve sklepa je zaključil, da je obdolženec kljub starosti dokazal veliko mero vztrajnosti, dejanja je izvrševal s svojim sinom. Obrazložil je, da so pri obdolžencu podane še druge realne in konkretne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Obdolženec je sicer zaposlen, vendar prejema minimalne dohodke in s prodajo prepovedanih drog nabavlja sredstva za izboljšanje svojega življenja. Glede na navedeno ter zagroženo kazen za očitano kaznivo dejanje je zaključil, da pripora ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom, ki bi odvrnil nevarnost za zdravje in življenje ljudi, predvsem pa mlajše populacije, ki so pretežno uživalci prepovedanih drog. Senat je takšnim zaključkom preiskovalnega sodnika pritrdil v točki 10 obrazložitve sklepa. Zagovornica z navedbami o obdolženčevi nekaznovanosti in sredstvih za dostojno preživljanje izpodbija oceno sodišč glede obstoja subjektivnih okoliščin oziroma ponovitvene nevarnosti, s čemer izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovornica navaja, da preiskovalni sodnik ni obrazložil neogibne potrebnosti odreditve pripora. Ponovno trdi, da je obdolženčevo življenje urejeno in da obdolženec še ni bil kaznovan. Zavzema se za odreditev hišnega pripora in meni, da lahko sodišče obdolžencu v hišnem priporu prepove komunikacijo preko telefona, interneta in drugih elektronskih naprav.

13. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje o neogibni potrebnosti pripora. Sodišči sta zaključili, da je pripor zoper obdolženca potreben, da se zagotovi predvsem varnost ljudi, njihovega zdravja in premoženja (točka 10 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 9 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika). Zunajobravnavni senat je obrazložil, da se obdolžencu v kratkem časovnem obdobju očita veliko število prodaj, kar kljub njegovi starosti kaže na njegovo vztrajnost pri izvrševanju in ponavljanju kaznivih dejanj. Zaključil je, da je obdolženec (kot navaja zagovornica) zaposlen in ima urejene družinske razmere, vendar je z izvrševanjem očitanih dejanj zasledoval dodaten zaslužek, zato je zunajobravnavni senat obrazložil, da bi na prostosti tudi v prihodnje s svojimi dejanji zasledoval ta namen in posledično ponavljal kazniva dejanja. Tako je tudi senat ocenil, da nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ni mogoče odpraviti z nobenim milejšim ukrepom, ki bi dosegel enake učinke. Senat je poudaril, da se milejši ukrep lahko izreče, če pri obdolžencu obstaja pozitivna prognoza, da v bodoče ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, česar pa pri obdolžencu glede na vse obrazloženo ni mogoče zaključiti, zato razlogi za nadomestitev pripora s hišnim priporom niso podani.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 21946/2014-257
• VSRS Sodba XI Ips 28242/2015-66
• VSRS Sodba XI Ips 17744/2015-260