VSRS Sodba X Ips 151/2017

Jedro

Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.

Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-0610-193/2013-34-08-210-08 z dne 13. 12. 2012, s katero je bil tožniku za leto 2010 po 20 % stopnji odmerjen davek od dohodkov iz kapitala od davčne osnove 470.000,00 v znesku 94.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.218,61 EUR. Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo zavrnilo z odločbo št. DT-499-14-10/2014-2 z dne 21. 3. 2016.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi sta davčna organa prve in druge stopnje utemeljila svoji odločbi, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje kot na razloge sodbe. Glede na tožbene navedbe še dodaja, da premoženjska korist, ki jo družbenik ali lastnik pravne osebe na prikrit način prejme od pravne osebe v denarni ali nedenarni obliki, pomeni prikrito izplačilo dobička iz 7. točke prvega odstavka 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), od katerega se po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obračuna in plačuje davčni odtegljaj kot dokončen davek. Sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo, da je tožnik (v nadaljevanju revident) direktorju I. L. s sklenitvijo navideznega pravnega posla (prodajne pogodbe za nepremičnino) prikrito izplačal dobiček v višini pogodbene vrednosti te nepremičnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je revident v zvezi s terjatvijo iz te prodajne pogodbe sklenil tri pogodbe (o prenosu terjatve, prevzemu posojila in o pobotu terjatev) s povezanimi osebami, pri čemer ni bilo finančnega toka plačil. Glede na ugotovljene okoliščine v zvezi s temi pravnimi posli je sodišče sledilo sklepanju upravnih organov, da so bile vse transakcije (kljub njihovi formalnopravni obliki in knjigovodskemu izkazovanju poslovnih dogodkov) navidezne (v smislu tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2) in so bile izvedene kot celota med osebami, ki jih lastniško obvladuje I. L., z namenom izogibanja davčnim obveznostim, ki so nastale, ker je I. L. od revidenta pridobil nepremičnino, ki je ni plačal.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka

5. Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 ker gre v obravnavani zadevi za odločanje o dokončnem upravnem aktu, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Na podlagi dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katero je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), je sodišče prve stopnje pritrdilo stališču davčnega organa, da pomeni prodaja hiše na Podutiški ulici 148, Ljubljana, takratnemu direktorju I. L. navidezni pravni posel, ki prikriva dejanski pravni posel, to je prikrito izplačilo dobička kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2. Zato je vrednost te nepremičnine, kot je bila opredeljena v pogodbi o prodaji te nepremičnine z dne 30. 3. 2010, obravnaval kot prikrito izplačilo dobička, ki se po 1. točki četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 obdavčuje kot dividende po prvem odstavku istega člena.

9. Za prikrito izplačilo dobička se po 7. točki 74. člena ZDDPO-2 šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Kot nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec navedeni osebi se med drugim šteje tudi zagotovitev vseh oblik sredstev brez plačila.

10. Stališče, da gre v obravnavanem primeru za tako prikrito izplačilo dobička, temelji na ugotovitvi, da so bili vsi s to transakcijo povezani posli med povezanimi pravnimi osebami v neposredni ali posredni lasti I. L. kot celota navidezni, njihov namen pa je bil prikriti neodplačen prenos nepremičnine na I. L..

11. Ugotovljena dejstva med strankama, razen ugotovitve, da je šlo za posle med povezanimi osebami, v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila sporna. Z revizijskimi navedbami, da ugotovljeno dejstvo, da sta bili revident in I. L. povezani osebi na dan 13. 12. 2011, še ne pomeni, da sta bili domnevno povezani tudi v obdobju dodatne davčne obveznosti oziroma izvršitve sporne davčne transakcije, revident po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega ugovora, ter da je tudi sicer obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugovora povezanih oseb zgolj posplošena in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, pa je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi.2 Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.

12. Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni znaki prikritega izplačila dobička. Revident to stališče utemeljuje s pojasnjevanjem pravnih poslov (medsebojnim zapiranjem terjatev in obveznosti), ki so bili tudi knjiženi tako, da knjigovodsko ni izkazano, da bi se revidentu zaradi prodaje nepremičnine I. L. premoženje zmanjšalo kljub temu, da kupnina za nepremičnino ni bila plačana s kupčevim nakazilom. Vrhovno sodišče bi temu stališču lahko sledilo, če pravni posli, na katere se sklicuje, ne bi bili navidezni. Knjigovodske operacije, kot jih poimenuje revident, ki temeljijo na navideznih pravnih poslih, namreč same po sebi ne pomenijo, da je ugotovitev, da kupnina za nepremičnino ni bila plačana, protispisna, kot to trdi revident.

13. Izpodbijana odločitev tudi ne temelji na stališču, da je plačilo kupnine mogoče le z nakazilom denarnih sredstev in da so nedopustni pravni posli, ki naj bi bili podlaga za zapiranje medsebojnih terjatev in obveznosti, kot to trdi revizija, temveč na ugotovitvi, da so ti pravni posli navidezni. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo stališču davčnega organa, da je treba vse omenjene transakcije obravnavati kot celoto, katere edini namen je bil neodplačen prenos nepremičnine na I. L.. Navidezna pogodba pa ne le da nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ), temveč tudi ne vpliva na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Ker se torej po navedenem ugotovitev o navideznosti nanaša na vse posle, ki zaokrožujejo obravnavano knjigovodsko operacijo, ki naj bi izkazovala, da ni šlo za neodplačen prenos nepremičnine, je zmotno tudi revizijsko stališče, da je bilo v postopku kot dejstvo ugotovljeno, da je (glede na pogodbo o odstopu revidentove terjatve družbi Al. s. a.) I. L. dolžan kupnino plačati luksemburški družbi.

14. Revident sicer ugovarja tudi presoji, da je šlo za navidezne posle, vendar tega ugovora ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na siceršnjo dopustnost sklepanja takih pravnih poslov in njihovo knjigovodsko knjiženje. Ker davčni predpisi posebej ne opredeljujejo navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Tako je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča v davčnih zadevah3 navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju.4 To pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.

15. Prav tako je Vrhovno sodišče že pojasnilo,5 da je pogodba lahko absolutno navidezna (fiktivna), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam le lažno predstavljata, da sta ga ‒ taka pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Kadar prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, pa je relativno navidezna (simulirana). V takem primeru velja prikrita pogodba, če so izpolnjeni drugi zakonski pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ), za obdavčenje pa je relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Namen sklenitve absolutno ali relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (na davčnem področju torej davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in ga s tem spraviti v zmoto pri izvajanju njegovih pristojnosti.6 Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne manifestira (zgolj) kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, temveč se presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravni sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel.7

16. Prav to presojo navedenih transakcij med povezanimi osebami je opravil davčni organ, sodišče prve stopnje pa ji je obrazloženo pritrdilo ob upoštevanju ne le, da gre za pravne posle med osebami, ki jih lastniško neposredno ali posredno obvladuje I. L. (ki je bil tudi revidentov zakoniti zastopnik in je pogodbo o prodaji nepremičnine in aneks k tej pogodbi podpisal ne le kot kupec temveč tudi kot zastopnik prodajalca), temveč tudi drugih okoliščin, ki jih podrobno opisujeta oba upravna organa in na katere se sodišče v sodbi sklicuje (poleg pogodbeno določenega roka plačila in v nadaljevanju same kronologije sklepanja poslov – obveznost do družbe A. s. a.8 je nastala šele leto po tem, ko je ta družba od revidenta prevzela terjatev do I. L. – , tudi dejstvo, da ni bilo nikakršnega denarnega toka, ne s strani kupca nepremičnine, ne med drugimi povezanimi osebami, npr. plačila kupnine družbi Aluber s. a. ali vračila posojila, ki ga je po prevzemu dolžna vrniti družba A. s. a. družbi R. d. o. o.) in ki tudi po presoji sodišča prve stopnje kažejo na to, da pri prodaji obravnavane nepremičnine ni zaznati ekonomske substance in poslovnega namena izvedene prodaje, kljub drugačnim trditvam revidenta.

17. Sodišče prve stopnje je torej pritrdilo ugotovitvi davčnega organa o navideznosti teh transakcij kljub temu, da zakonska ureditev pravne posle, ki naj bi izkazovale njihov obstoj, dopušča in jih tudi ureja, in kljub temu, da so bile knjigovodsko evidentirane. Revident pa z revizijskimi ugovori po vsebini izpodbija rezultat dokazne ocene, ki v obravnavanem primeru temelji na indičnem sklepanju.9 Indic pravna teorija opredeljuje kot dejstvo, ki samo ali še z drugimi dejstvi (prav tako indici), a vselej v povezavi z določenim izkustvenim, logičnim pravilom ali pravilom znanosti ali stroke (kadar gre za dejansko domnevo), ali pravnim pravilom (kadare za pravno domnevo), kaže (indicira) na pravno odločilno dejstvo.10 Pri ugotavljanju obstoja indicev in pri nadaljnjem sklepanju na (ne)obstoj odločilnega dejstva pa gre za dokazno oceno, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa, razen če bi šlo za procesno kršitev metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o načelu proste dokazne ocene - da dokazna ocena ni bila vestna, skrbna ter analitično-sintetična.11

18. Revident sodišču prve stopnje sicer očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot je bilo že navedeno, ni revizijski razlog.

19. Revident sodišču prve stopnje sicer izrecno očita tudi, da se ni opredelilo do tega, da je bila njegova terjatev do I. L. iz naslova kupnine zavarovana, ker ji je ob podpisu aneksa h kupoprodajni pogodbi I. L. izročil lastno menico. Če zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, gre sicer za že omenjeno absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s temi navedbami ni utemeljil očitka, da izpodbijane odločitve (ki med drugim temelji tudi na ugotovitvi, da revidentova terjatev do kupca ni bila zavarovana), ni mogoče preizkusiti. Revizija namreč prezre, da je po revidentovih trditvah šlo za lastno menico, torej menico, po kateri izdajatelj sam prevzame obveznost, da bo ob dospelosti plačal upniku menično vsoto. Revident se torej sklicuje na enako obveznost, kot naj bi za izdajatelja menice izhajala že iz pogodbe o prodaji. Zakaj naj bi neupoštevanje revidentovega sklicevanja na to menico onemogočalo preizkus izpodbijane odločitve, revident ne pojasni. Po naravi stvari pa tudi ni videti, da bi to dejstvo v obravnavanem primeru lahko vplivalo na drugačno ugotovitev o (ne)zavarovanju revidentove terjatve in s tem na drugačen rezultat proste presoje dokazov, tj. na ugotovitev, da za I. L. obveznost plačila nepremičnine ni nastala.

20. Revident v reviziji izrecno uveljavlja tudi kršitev pravil davčnega postopka,12 zato Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da v reviziji v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega oziroma davčnega postopka pred davčnimi organi tožene stranke, ki se niso odrazile v kršitvah postopka pred sodiščem v upravnem sporu, zato revizijski ugovori, ki so usmerjeni zoper postopek davčnih organov, za odločanje o reviziji niso upoštevni.

21. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

22. Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
2 Da bi se ugotovitev povezanosti oseb nanašala na poljubno in ne za relevantno časovno obdobje iz obrazložitve sodbe ne izhaja.
3 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 347/2015 z dne 14. 6. 2017, X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016, X Ips 80/2012 z dne 10. 10. 2013, X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016 in X Ips 352/2016 z dne 13. 9. 2017.
4 Tako Vrhovno sodišče tudi v zadevah X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2014 in X Ips 352/2016 z dne 13. 9. 2017.
5 Npr. v že omenjenem sklepu X Ips 325/2016, v katerem se v opombi 4 sklicuje še na sklepa v zadevah X Ips 78/2014 z dne 29. 6. 2016 in X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016.
6 Vrhovno sodišče tako npr. tudi v že omenjenem sklepu X Ips 352/2016.
7 Stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 347/2015 z dne 14. 6. 2017, ki ga povzema tudi že večkrat omenjeni sklep X Ips 352/2016.
8 Gre za obveznost iz prevzete posojilne pogodbe (ki je omogočila pobot), ki jo je prevzela luksemburška družba od družbe R. d. o. o., po kateri je revident posojilojemalec. Pri tem je do prevzema posojilne pogodbe in do pobota terjatev in obveznosti med revidentom in luksemburško družbo prišlo istega dne in eno leto po tem, ko je bila sklenjena pogodba o prevzemu terjatve iz naslova prodajne pogodbe za nepremičnino.
9 O dopustnosti izpodbijanja rezultata indičnega sklepanja Vrhovno sodišče obširneje v sodbi II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015.
10 J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 338 in 339.
11 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003.
12 Meni, da je šlo za nezakonit način pridobivanja podatkov pred vročitvijo sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 687/2016-11
• UPRS Sodba I U 766/2018-21
• UPRS Sodba I U 516/2017-14