VSRS Sodba XI Ips 40222/2018

Jedro

Za presojo zakonitosti sklepa o odreditvi pripora v luči zagotavljanja pravice do uporabe jezika je odločilnega pomena, da je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici, ki je izpeljala priporni narok ob prisotnosti zagovornika in sodne tolmačke za hrvaški jezik, na njem je bil obdolžencu podan pravni pouk v hrvaškem jeziku, preiskovalna sodnica pa je sklep o odreditvi pripora obdolžencu preko sodne tolmačke tudi obrazložila, na predstavljeno in prevajano vsebino pripornega naroka pa obdolženec ni imel pripomb in ga je kot točnega podpisal. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik utemeljuje s tem, da sodni tolmač ni bil prisoten ob odvzemu prostosti obdolžencu, ni podana.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 1. 9. 2018 zoper obdolženega S. P. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je, da obstoji utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika. Zunajobravnavni senat je s sklepom z dne 3. 9. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri očita, da ob odvzemu prostosti obdolženec ni bil seznanjen s pravnim poukom v jeziku, ki ga razume, posledično pa tudi ne o pravici, da si izbere zagovornika, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe po četrtem odstavku 148. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena in prvim odstavkom 12. člena ZKP. V tej luči je izpodbijani sklep obremenjen tudi s kršitvijo 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik v drugem delu zahteve izpodbija zaključke sodišča o obdolženčevi begosumnosti in meni, da ta ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Strinja se s stališčem zunajobravnavnega senata, da do kršitve pravice do uporabe lastnega jezika v postopku ni prišlo, prav tako se strinja z razlogi o ugotovljeni obdolženčevi begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, a izjave nista podala.

B.

5. Uvodoma zagovornik izpostavlja kršitev pravice do uporabe lastnega jezika po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ki jo je uveljavljal že v pritožbi, v zahtevi pa jo vsebinsko širi tudi na področje uporabe prvega odstavka 4. člena in prvega odstavka 12. člena ZKP. Vložnik vztraja, da niti iz kazenske ovadbe, niti iz njenih prilog (uradnega zaznamka o izjavi osumljenca ter odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju) ni razvidno, ali je bil obdolženec poučen o pravnem pouku po navedenih členih v maternem, torej hrvaškem, jeziku. Na tak način je bila obdolžencu kratena tudi pravica do proste izbire zagovornika, saj o tej pravici ni bil obveščen v jeziku, ki ga razume. Vrhovno sodišče na podlagi pregleda spisa ugotavlja, da so predstavljene navedbe zagovornika protispisne in se pridružuje stališču zunajobravnavnega senata, ki je ugotovil, da je bil obdolženec z vsemi pravicami seznanjen v hrvaškem jeziku. Ne drži zagovornikov očitek, da iz kazenske ovadbe in njenih prilog ni razvidno, na kakšen način je bil obdolženec obveščen o pravicah po 148. členu in 4. členu ZKP. Kot izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca in iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, je bil obdolženec o vseh pravicah v skladu z navedenimi določbami ZKP obveščen v hrvaškem jeziku, listine pa je tudi brez pripomb na vsebino podpisal. Te ugotovitve so policisti tudi pravilno povzeli v vsebino kazenske ovadbe, zato nasprotne navedbe zagovornika nimajo opore v podatkih spisa.

6. Zagovornik v luči zatrjevanih kršitev omenja tudi dejstvo, da je ob odvzemu prostosti policist postopal z obdolžencem v hrvaškem jeziku, za kar ni pristojen, namreč sodni tolmač bi moral biti od trenutka odvzema prostosti prisoten pri podajanju pravnega pouka obdolžencu. Zagovornik s takšnimi navedbami zatrjuje le, da ob odvzemu prostosti ni bil prisoten sodni tolmač za hrvaški jezik in v luči citiranih procesnih določb zatrjuje kršitev v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Za presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa je odločilnega pomena, da je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici, ki je izpeljala priporni narok ob prisotnosti zagovornika in sodne tolmačke za hrvaški jezik, na njem je bil obdolžencu podan pravni pouk v hrvaškem jeziku, preiskovalna sodnica pa je sklep o odreditvi pripora obdolžencu preko sodne tolmačke tudi obrazložila, na predstavljeno in prevajano vsebino pripornega naroka pa obdolženec ni imel pripomb in ga je kot točnega podpisal. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo je po vsebini uveljavljal v pritožbi, ter jo v zahtevi opredelil po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

7. V zadnjem sklopu zahteve zagovornik izpodbija ugotovljen priporni razlog begosumnosti. Obe sodišči nižjih stopenj sta obrazložili, da v trenutku odreditve pripora niti ni z gotovostjo potrjena obdolženčeva identiteta, šlo pa naj bi za hrvaškega državljana, ki nima veljavnih osebnih dokumentov, niti nima urejenega bivališča na Hrvaškem. Obdolženec tudi v Sloveniji nima urejenega bivališča, niti sorodnikov, je brez zaposlitve in brez premoženja, tako da ga na ozemlje naše države ne vežejo nobene navezne okoliščine, za obravnavano (kvalificirano) kaznivo dejanje pa je predpisana kazen zapora do treh let. Po stališču obeh sodišč nižjih stopenj te okoliščine niso takšne narave, da bi zagotavljale obdolženčevo navzočnost v tem kazenskem postopku, kar sprejema tudi Vrhovno sodišče. Zagovornik z drugačno oceno okoliščin glede obstoja pripornega razloga begosumnosti (da je obdolženec v postopku sodeloval in se ni upiral prijetju, da je sodišču posredoval potrebne podatke o sebi, da nima razloga bežati v drugo državo, da želi, da se ga izroči Hrvaški, ter da njegova identiteta, navkljub pretečenima potnemu listu in pomorski knjižici, ne more biti sporna), kot sta jih ugotovila preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 54257/2012
• VSC Sklep II Kp 13906/2020
• VSC Sklep PRp 142/2018