<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 39768/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:XI.IPS.39768.2018
Evidenčna številka:VS00016409
Datum odločbe:04.10.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - neogibnost pripora - milejši ukrep

Jedro

Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da ne obstaja sorazmerje med ogroženostjo oškodovankinega življenja in težo ukrepa, ter da bi bilo mogoče v konkretnem primeru pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (8. točka na 8. strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka na 6. in 7. strani sklepa zunajobravnavnega senata) presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem oškodovanke.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 39768/2018 z dne 31. 8. 2018 zoper obdolženega S. V. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 39768/2018 z dne 5. 6. 2018 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da v konkretnem primeru ne obstaja priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, da pripor ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ter da bi se dalo enak cilj doseči z milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da „predlog državne tožilke za odreditev pripora zavrne“, oziroma, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je iz spisa razvidno, da obdolženec že dlje časa izvaja nad svojo soprogo psihično in fizično nasilje, vendar pa je položaj v zvezi z odreditvijo pripora nenavaden, ker se ponovitvena nevarnost v pretežni meri ugotavlja na podlagi dogodkov, ki niso del kaznivega dejanja. Opozarja še, da so zadnja konkretno opisana dejanja, ki so zajeta v sklepu o preiskavi in se nanašajo na oškodovanko, časovno že precej odmaknjena, ter da pripor ni sredstvo za urejanje socialnih in zdravstvenih problemov obdolženca.

4. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obdolženčev zagovornik. Navedel je, da se z njim strinja v delu, da je v konkretnem primeru položaj v zvezi z odreditvijo pripora nenavaden, ker se ponovitvena nevarnost ugotavlja na podlagi dogodkov, ki niso del kaznivega dejanja. Poudaril je še, da je oškodovanka pred preiskovalno sodnico izpovedala, da je obdolženec „krasen mož“, obdolženec pa je po zaslišanju prič izjavil, da se je pripravljen vključiti v zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Vojnik.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi trdi, da v konkretnem primeru ne obstaja priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da pri odreditvi pripora sodišče ni upoštevalo oddaljenosti konkretnih dogodkov na škodo obdolženčeve žene, ki naj bi se zgodili že v letu 2016 in 2017. Vložnik na podlagi navedenega sklepa, da ni podana nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, s katerim bi bilo ogroženo življenje oškodovanke.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo predvsem s težo, načinom storitve in okoliščinami, v katerih naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, dejstvom, da je za kaznivo dejanje nasilja v družini predpisana zaporna kazen do petih let, okoliščinami, da naj bi obdolženec izvajal kontinuirano psihično in fizično nasilje nad oškodovanko, zaradi katerega je oškodovanka pred njim bežala, da je grozil s požigom premoženja, da je izredno nepredvidljiv, da je policistom ob zaključku hišne preiskave dejal, da „se bo zgodila katastrofa in da bo res pok pok, ko se bosta z ženo ponovno srečala“, da je pri svojem ravnanju izkazal veliko mero vztrajnosti, agresivnosti, nekritičnosti do alkohola in izvršenih nasilnih ravnanj, ter da je obdolženec ukrep prepovedi približevanja, ki mu je bil izrečen dne 27. 8. 2018, že naslednji dan večkrat prekršil. Taki razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ki se ne nanašajo na časovno oddaljene dogodke, temveč zajemajo kontinuirano obdolženčevo ravnanje vse do zaključka hišne preiskave dne 29. 8. 2018, so logični in razumno obrazloženi in tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z nasiljem nad oškodovanko B. V.

7. Obdolženčev zagovornik s trditvami v zahtevi, da je obdolženec star 79 let, da je ukrep prepovedi približevanja „nerazumljivo vključeval vse obdolženčeve nepremičnine, saj je oškodovanka sama izjavila, da se je na vikend zgolj umikala pred njim“, da je dokazno nepodprt zaključek sodišča, da je obdolženec z oškodovanko fizično obračunaval, da oškodovanka kazenske ovadbe ni podala prostovoljno, temveč na prigovarjanje sina, ki ima „ekonomski interes na obdolženčevi delavnici“, da so očitki oškodovanke obdolženčev račun pavšalni, da je sodišče dalo preveliko težo izjavi obdolženčevega sina, da oškodovanka ni nikoli poklicala policije, niti zase iskala zdravniške pomoči, ter da je obdolženec izrazil pripravljenost, da se umakne na vikend in se ne približuje oškodovanki, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da pripor v konkretnem primeru ni neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, da ne obstaja sorazmerje med ogroženostjo oškodovankinega življenja in težo ukrepa, ter da bi bilo mogoče v konkretnem primeru pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah1 presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (8. točka na 8. strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 9. točka na 6. in 7. strani sklepa zunajobravnavnega senata) presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi, predvsem oškodovanke. Takšne razloge v zvezi z nenadomestljivostjo pripora z milejšim ukrepom in njegovo sorazmernostjo je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca (obdolženec svoje nasilje nad oškodovanko stopnjuje, nad njo ne izvaja le psihičnega, temveč tudi fizično nasilje, zaradi njegovega ravnanja je morala v zadnjih letih večkrat posredovati policija, nazadnje zaradi dogodka dne 16. 8. 2018, ko se je obdolženec spravil tudi na policiste in z bencinom polil njihovo vozilo, obdolženec je že dan po izreku ukrepa večkrat prekršil prepoved približevanja oškodovanki, ob zaključku hišne preiskave je zagrozil, da se bo ob srečanju z ženo zgodila katastrofa), in tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo razumen sklep, da varnost ljudi, zlasti oškodovanke B. V., ni mogoče zagotoviti drugače, kakor z odreditvijo pripora.

C.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
1 Primerjaj npr. sodbe I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015 in XI Ips 9049/2014 z dne 6. 4. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 192, 192/2, 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDU1