VSRS Sodba XI Ips 30559/2018

Jedro

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 30560/2018 z dne 6. 7. 2018 zoper obdolženega A. A. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi ugotavljanja identitete obdolženca po 1. točki prvega odstavka 232. člena ZKP, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 30560/2018 z dne 9. 7. 2018 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da iz odločbe o pridržanju ni mogoče razbrati, da je bilo obdolžencu zagotovljeno tolmačenje v kitajski jezik, da iz nje ne izhaja, da je bila odločba obdolžencu vročena v kitajskem jeziku, da obdolženec pred odreditvijo sodnega pridržanja ni bil poučen o pravicah iz prvega odstavka 203. člena ZKP, da so bile obdolžencu kršene številne ustavne pravice, da mu je bila pred odreditvijo pripora „okrnjena formalna obramba“, ker ni imel možnosti, da si izbere svojega zagovornika, zagovornik po uradni dolžnosti pa mu je bil postavljen šele tik pred zaslišanjem, ter da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma „izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da vložnik zahteve z izpodbijanjem utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče, kršitve pravice do obrambe, ki jo uveljavlja v zahtevi, pa ni uveljavljal v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek zahteve, da v konkretnem primeru ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni utemeljen. Iz razlogov sklepa dežurne preiskovalne sodnice (7. točka na 4. in 5. strani razlogov sklepa) in zunajobravnavanega senata (5. točka na 2. strani razlogov sklepa) je razvidno, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja ter iz obdolženčevega zagovora. Navedeni dokazi, ki v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso zgolj našteti, temveč je sodišče povzelo njihovo vsebino, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec na mednarodnem mejnem prehodu ob kontroli policistu izročil osebno izkaznico Republike Slovaške, opremljeno z njegovo sliko in podatki osebe G. G., ki je bila v celoti ponarejena, saj ni bila izdelana na predpisanem obrazcu ter izdana s strani pristojnih organov Republike Slovaške. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati trditve zahteve, da obdolženec pooblaščeni uradni osebi na mejnem prehodu ni izročil osebne izkaznice, temveč je to storil voznik, da mu ni nihče povedal, da bo za njegovo potovanje v Italijo uporabljena ponarejena osebna izkaznica, zaradi česar se ni zavedal, da mu je organizator potovanja ponaredil osebni dokument, da je mislil, da gre za turistično izkaznico, ter da, četudi bi obdolženec imel veljavno osebno izkaznico Republike Slovaške, z njo ne bi mogel stopiti na ozemlje Republike Slovenije. Po vsebini te trditve v zahtevi pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.¹

7. Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj izpolnjen - zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik (list. št. 29-31 spisa) – mora Vrhovno sodišče še presoditi, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sklepa zunajobravnavnega senata Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženčev zagovornik pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora vložil, kot je navajal v uvodu pritožbe, „iz vseh pritožbenih razlogov“, v obrazložitvi pritožbe pa je trdil, da v konkretni zadevi ni podan obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je odrejeni ukrep nesorazmeren, ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V pritožbi obdolženčev zagovornik kršitev ustavnih pravic obdolženca, ki naj bi bile zagrešene v postopku odreditve sodnega pridržanja in odreditve pripora ni uveljavljal niti z navedbo, da uveljavlja takšne kršitve, niti po vsebini, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja tega dela zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnjen.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso bile podane, zahteva pa je bila v pretežni meri vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in deloma v nasprotju z določilom petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 35185/2011-137 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011 in I Ips 42687/2015 z dne 1. 3. 2018.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Ips 18668/2013-177
• VSRS Sodba I Ips 25499/2012-102
• VSRS Sodba I Ips 50819/2014-244