VSRS Sklep I Up 132/2018

Jedro

Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval plačilo zneska 61.700 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za klasični premoženjskopravni zahtevek oz. spor, za sojenje o teh pa so skladno z določbo 1. člena ZPP pristojna splošna(nespecializirana) sodišča. Posledično je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da skladno z določbo 1. člena ZUS-1 ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi, saj pritožnik s tožbo ni izpodbijal odmernih odločb FURS, ampak je terjal odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi ter skladno s prvim odstavkom 23. člena ZPP sklenilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Ugotavlja, da tožeča stranka v konkretnem primeru sploh ne izpodbija odmernih odločb Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS), s katerimi je ta odmerila davke in prispevke od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ampak od države terja odškodnino za premoženjsko škodo zaradi previsoko odmerjenih davkov in prispevkov. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi pojasni, da ker gre za spor premoženjskopravne narave in ne upravni spor, je zato glede na vrednost spornega predmeta in kraj, kjer je tožena stranka vpisana v register poslovnih subjektov, za odločanje kot sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP) pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

3. V pritožbi, ki jo tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga zaradi zmotne uporabe določb ZUS-1 navaja, da s tožbo zahteva plačilo odškodnine zaradi napačnih izračunov prispevkov za socialno varnost. Pojasnjuje, da zoper odločbe FURS ni uporabil nobenega pravnega sredstva, saj je smatral, da so pravilne, vendar pa iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 367/2015 z dne 30. 8. 2017 glede določanja osnove za odmero prispevkov po 55/a čl. ZZVZZ izhaja, da je bila praksa DURS oziroma FURS nezakonita. Meni, da zadeva po vsebini in uporabi materialnih predpisov sodi pred upravno sodišče, saj bi to odločalo, če bi pritožnik zoper odmerne odločbe uporabil pravno sredstvo. Meni, da bi bilo upravno sodišče lahko pristojno tudi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj pravica pritožnika do pravilne odmerne odločbe sodi med njegove človekove pravice. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

6. Skladno s prvim odstavkom 33. člena ZUS-1 se s tožbo lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) ali sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožbeni zahtevek v upravnem sporu je torej podlaga in okvir za delo sodišča.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik s tožbo ni postavil nobenega izmed navedenih tožbenih zahtevkov iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1, temveč je s tožbo od tožene stranke zahteval plačilo zneska 61.700 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre torej za klasični premoženjskopravni zahtevek oz. spor, za sojenje o teh pa so skladno z določbo 1. člena ZPP pristojna splošna (nespecializirana) sodišča

8. Posledično je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da skladno z določbo 1. člena ZUS-1 ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi, saj pritožnik s tožbo ni izpodbijal odmernih odločb FURS, ampak je terjal odškodnino, zato pa je pravilna in zakonita tudi njegova odločitev, da se izreče za stvarno nepristojno in da zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču.

9. Glede pritožbenih ugovorov, da naj bi bilo Upravno sodišče za sojenje v konkretni zadevi pristojno na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se skladno z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tem zakonu lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta, ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika, prepoved nadaljevanja dejanja ali odprava posledic dejanja. Kot že omenjeno, pritožnik s tožbo ni postavil takih zahtevkov. Prav tako v tožbi ni navedel, niti konkretiziral človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki naj bi bile kršene, zato pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljene pritožbene novote.

10. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 756/2004
• Sodba I Up 655/2004
• UPRS sklep II U 402/2013