VSRS Sklep X Ips 46/2017

Jedro

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest.

Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča.

Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih.

Element zaokroženosti kmetijskih ali gozdnih zemljišč v smislu njihove povezanosti oziroma primerne medsebojne oddaljenosti, ki še omogoča obdelovanje v sklopu kmetije, je lahko pomemben le za presojo, katera kmetijska zemljišča istega lastnika sploh sodijo v zaščiteno kmetijo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 189/2016-14 z dne 13. 12. 2016 se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo deloma ugodilo tožnikovi tožbi, tako da je odpravilo 1. točko izreka odločbe Upravne enote Jesenice, št. 330-292/2014-16 z dne 2. 11. 2015, ki se je glasil "na naslovu AA" (I. točka izreka sodbe), v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Z omenjeno odločbo je upravni organ prve stopnje ugotovil, da kmetijsko-gozdarska gospodarska enota na naslovu AA, ki obsega tam naštete nepremičnine v k.o. K., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, ter da se vpis zaznambe zaščitene kmetije za omenjene parcele izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnjuje, da del odločanja o statusu zaščitene kmetije ni naslov kmetijsko-gozdarske gospodarske enote, zato je odločitev organa v tem delu nepotrebna. Meni pa, da po določbah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) za podelitev omenjenega statusa ni bistveno, ali se lastnik ukvarja s kmetijstvom oziroma ali – kot zase zatrjuje lastnik (tožnik) – nima gospodarskega poslopja, živine, delovnih strojev, priprav in orodja. Bistveno je, da njegova zemljišča izpolnjujejo pogoje iz 2. člena omenjenega zakona, na podlagi katerih se jih razglasi za zaščiteno kmetijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper zavrnilni del omenjene sodbe vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter ugotovi, da v njima naštete nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Zahteva povračilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Revizija je utemeljena.

Dovoljenost revizije

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,¹ saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo in je pomembno za zagotovitev enotne sodne prakse. Jedro spora je, kaj je predmet zaščite po ZDKG oziroma ali zgolj zemljišča že opredeljujejo tudi zaščiteno kmetijo. Odgovor na to pa je odvisen od razlage pravnega standarda "kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske gospodarske enote" (v nadaljevanju kmetijska gospodarska enota), s katerim je opredeljena zaščitena kmetija v 2. členu tega zakona. Drži, kar trdi revident, da je v odločbah sodišča prve stopnje o tem najti različne razlage. Tako iz izpodbijane sodbe izhaja stališče, da določba 3. člena ZDKG ne določa kriterija, ki bi zapolnjeval pojem kmetijske gospodarske enote, medtem ko je isto sodišče v sodbi I U 569/2015 z dne 7. 7. 2015 zavzelo stališče, da vsebina razlage omenjenega pojma izhaja iz 2. in 3. člena tega zakona.

Vsebinska presoja revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Navedeno v povezavi s pravnim vprašanjem, zaradi katerega je bila revizija sprejeta v vsebinsko obravnavo, pomeni, da Vrhovno sodišče to izredno pravno sredstvo preizkusi v mejah razlogov, ki se nanašajo na dopuščeno vprašanje.² Ker se to nanaša na razlago pojma materialnega prava, so za odločanje neupoštevne revizijske navedbe o nejasnih in medsebojno nasprotujočih navedbah izpodbijane sodbe (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). S tem v zvezi namreč pravno vprašanje, ki bi presegalo pomen obravnavane zadeve, ni bilo izpostavljeno.

Dejansko stanje

9. V postopku je bilo ugotovljeno, da revidentova kmetijsko-gozdarska gospodarska enota obsega 6 ha 28 a 9 m2 primerljivih kmetijskih površin, zato izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Čeprav so razdalje med posameznimi parcelami tudi 10 km in se nahajajo na šestih različnih lokacijah, je izpolnjen pogoj gospodarske enotnosti kmetije, saj je tovrstni vzorec zaradi posebnosti terena značilen za kmetije v Zgornjesavski dolini, kmetije s primerljivo razporeditvijo pa so v tem okolju obdelane. Na teh ugotovitvah je sodišče utemeljilo sklep, da je omogočeno skupno kmetijsko gospodarjenje tudi z revidentovimi zemljišči.

Revizijske navedbe

10. Revident temu oporeka z navedbo, da skupka kmetijskih zemljišč, z lastniško in površinsko strukturo, kot je določena v 2. členu ZDKG, brez ustreznih vsebinskih atributov kmetijske gospodarske enote ni mogoče šteti za zaščiteno kmetijo. Poudarja, da že iz 1. člena ZDKG jasno izhaja, da predmet zaščite po tem zakonu niso le kmetijska zemljišča, saj se s tem zakonom urejajo posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev. Ker samo zemljišča ne zadoščajo za izvrševanje redne kmetijske oziroma gozdarske proizvodnje, morajo biti podani še drugi, zlasti infrastrukturni pogoji ali vsaj možnosti za postavitev objektov, ki jih sam nima. Zato meni, da je treba pri razlagi pojma kmetijske gopodarske enote uporabiti tudi 3. člen ZDKG. Ta namreč pojasnjuje, kaj sploh spada v zaščiteno kmetijo, da bi jo bilo mogoče šteti za gospodarsko enoto. Tako niti obstoja objektivnih možnosti za kmetijsko in gozdarsko dejavnost (torej ne glede na trenutno obliko gospodarjenja), ki se po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 321/2006 z dne 5. 3. 2009 upoštevajo pri zaščiti kmetije, ni mogoče zreducirati le na kmetijske in gozdne površine. Če bi bil zakonodajalčev namen zaščititi kmetijska zemljišča, ne pa kmetije, bi izpustil vsebinski pogoj kmetijske gospodarske enote.

O predmetu zaščite po ZDKG

11. Za odgovor na postavljeno pravno vprašanje, je moralo Vrhovno sodišče najprej presoditi, kaj je predmet zaščite po ZDKG: kmetijska gospodarska enota (kmetija) ali kmetijska in gozdna zemljišča oziroma ali že omenjena zemljišča sama pomenijo kmetijsko gospodarsko enoto in če ne, kaj sploh so atributi kmetije.

12. V skladu s 1. členom ZDKG ta zakon ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (zaščitenih kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. Glede na prvi odstavek 2. člena tega zakona je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca ter obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po prvem odstavku 3. člena zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič. Samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, lahko deduje kmetijo več dedičev (5. člen).

13. Že iz naslova samega zakona kot tudi iz navedenih določb izhaja, da so predmet zakonskega urejanja kmetijska gospodarstva (kmetije). Zaščiti se kmetija kot gospodarska enota v obsegu, ki predstavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo in z njo povezane dejavnosti (prvi odstavek 3. člena ZDKG). Namen podelitve statusa zaščite je v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje in prek nje udeležbo na trgu. Tako tudi iz gradiva predloga ZDKG izhaja, da so cilji zakona: omogočiti prevzemniku kmetije obstoj na tej kmetiji; preprečiti drobljenje srednjih kmetij in tudi s tem zagotoviti gospodarsko utemeljeno kmetovanje; zagotoviti poseljenost prostora in obdelanost kmetijskih zemljišč ter izvajanje potrebnih del v gozdu. V zvezi z uresničevanjem socialne funkcije lastnine je poudarjeno, da se ta pri dedovanju kmetij po tem zakonu uresničuje tako, da se dediču – prevzemniku jamči obstoj na kmetiji s tem, da se prepreči drobitev kmetije, s sorazmernim razbremenjevanjem prevzemnika, ki druge dediče izplača le z nujnim deležem in v primernem roku (v posebnih primerih tudi v naravi). Ekonomska funkcija lastnine pa se uresničuje na način, da se preprečuje drobitev srednje velike kmetije in ohranja kmetijsko-gozdarsko gospodarsko celoto, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu kmetijskih proizvodov.³ Določitev zaščitene kmetije je v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarno kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu.⁴

14. Iz tega izhaja, da samostojen objekt zaščite (in dedovanja) niso gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta – kmetija. Šele če je ugotovljen njen obstoj oziroma ta za lastnika ni sporen, se zastavi vprašanje, katere kmetije je treba zaščititi za doseganje ciljev zakona. Kriterija za to sta določena v prvem odstavku 2. člena ZDKG. Iz njune opredelitve je razvidno, da naj se zaščiti kmetija, ki lastniško ni razdrobljena oziroma jo je mogoče opredeliti kot družinsko, saj je v lasti med seboj osebnostno (družinsko) povezanih oseb,⁵ in ki s površino zemljišč, ki spadajo k njej, zagotavljajo uresničevanje načel in ciljev zakona, med drugim smotrno gospodarjenje in ekonomsko preživetje njenega lastnika.⁶ Ne ščitijo se torej vse, ampak le določene kmetije, ki ustrezajo meriloma lastništva in površine pripadajočih kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč. Izpolnjevanje navedenih meril je zato pogoj za vstop kmetije v območje podeljevanja zaščitnega statusa. Da omenjena vidika še ne vzpostavljata kmetije, izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDKG (ZDKG-A). V njem je v zvezi z načrtovano določitvijo spodnje meje 6 ha kmetijske površine v 2. členu ZDKG navedeno, da se dviguje vstopni prag in da je nova spodnja meja kriterij za zaščiteno kmetijo, saj je namen zaščititi le kmetije, ki imajo dovolj površin, da s kmetovanjem lahko preživijo.⁷

15. Da (zaščitena) kmetija ne označuje le določene površine kmetijskih zemljišč, izhaja tudi iz ostalih določb ZDKG, med drugim iz tretjega odstavka 2. člena, v katerem je zapisano, da se kmetije, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena, sestavljajo pa jih pretežno gozdovi, za zaščiteno kmetijo štejejo le, če imajo najmanj 2 ha primerljivih kmetijskih površin /.../. Zakonodajalec torej tudi v tej določbi razlikuje med kmetijo in njej pripadajočimi kmetijskimi površinami (podobno npr. v drugem odstavku 3. člena⁸). Povsem neposredno je omenjena dvojnost razvidna iz določbe drugega odstavka 15. člena ZDKG o dedovanju oseb, ki jim pripada nujni delež na kmetiji (zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, prvi odstavek 14. člena ZDKG) in ki lahko izjemoma iz upravičenih razlogov dedujejo tudi zemljišče ali druge nepremičnine oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, vendar le do višine nujnega deleža. V tej določbi 15. člena je še pojasnjeno, da so zemljišča, ki niso pomembna za zaščiteno kmetijo, zlasti gozdna zemljišča, kmetijska zemljišča z boniteto, nižjo od 40, in zemljišča, ki so po namenski rabi stavbna, razen če gre za zemljišča, na katerih stojijo objekti za potrebe kmetije oziroma so potrebna za nadaljnji razvoj kmetije.

16. Navedeno kaže, da je kmetija več kot le kmetijska oziroma gozdna zemljišča – kmetija so tudi tudi druge nepremičnine, objekti in premičnine. S tem je zakonodajalec sledil običajnemu (splošnemu, ljudskemu) pojmovanju kmetije, ki nikoli ni bila razumljena le kot drugi izraz za kmetijska ali gozdna zemljišča, ampak kot celota, ki jo sestavljajo zemljišča za obdelovanje ali gozd, kmetijska poslopja in hiša za bivanje. Na to nenazadnje kaže določitev dediča v primeru sodedičev istega dednega reda v drugi alineji 7. člena ZDKG, ko imajo v določenih primerih in pod predpisanimi pogoji prednost tisti, ki odraščajo ali so odraščali na kmetiji – ne pa na kmetijskih zemljiščih.

17. Ker torej ZDKG ne varuje povezanih kmetijskih in godnih zemljišč, ni njegov namen zaščititi niti njihovega gospodarskega potenciala samega zase. Drugačno razumevanje bi v skrajnem primeru privedlo do nedopustnega omejevanja lastninske pravice že zgolj zaradi hipotetične možnosti ustanovitve kmetijskega gospodarstva, če bi se prevzemnik teh zemljišč za to odločil, kar pa je v popolnem nasprotju z zakonskimi cilji.

18. Po obrazloženem lastnik kmetijskih ali gozdnih zemljišč še ni nujno lastnik kmetije. Če ni kmetijskega gospodarstva, pa logično odpade tudi razprava o njegovi gospodarski sposobnosti in potreba, da se jo ohrani za dediča. Glede na navedeno je nepravilno stališče izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja, da se za zaščiteno kmetijo razglasijo zemljišča, ki so povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje – če gre za taka zemljišča, se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Taka razlaga iz omenjenih določb ZDKG ne izhaja, saj v celoti spregleda, da se določi zaščitena kmetija, opredeljena kot kmetijska gospodarska enota, in da so kmetijska zemljišča le njen del. Res da nujen, a ne zadosten.

O kmetiji kot kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti

19. Nadaljnje vprašanje zato je, kdaj je mogoče govoriti o kmetiji kot gospodarski enoti. Pri tovrstni opredelitvi kmetijskega gospodarstva je poudarek na njegovi gospodarski (ekonomski) funkciji, ki je v izvajanju določene vrste dejavnosti oziroma proizvodnje (kmetijske, gozdarske). Zaščiteno kmetijo, ki je razumljena kot specifičen proizvodni ali storitveni obrat, ki lastniku z nastalimi produkti omogoča udeležbo na trgu, opredeljujejo sredstva, ki omogočajo oziroma so ovezana z določenim tipom kmetijske (gozdarske) proizvodnje. Da so prav omenjena sredstva (v stvarnopravnem smislu stvari, ki so predmet dedovanja) bistvena za razumevanje zaščitene kmetije, kot jo pojmuje ZDKG, izhaja iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, po katerem je vsem zaščitenim kmetijam kot gospodarskim enotam skupno, da morajo v ta namen razpolagati s predpisanim obsegom kmetijskih zemljišč z določeno boniteto ali gozdnih zemljišč. To kaže, da so kmetijske površine bistvene za izvajanje kmetijske ali gozdarske proizvodnje in z njima povezanih dejavnosti in kot take nepogrešljive za gospodarsko sposobnost kmetije.

20. Ker pa ta zemljišča še niso kmetija, je sama zase ne morejo vzpostaviti niti v smislu gospodarske enote, v okviru katere se izvaja določena kmetijska ali gozdarska proizvodnja. Za izvajanje konkretne kmetijske (gozdarske) dejavnosti so poleg kmetijskih ali gozdnih zemljišč potrebna tudi druge nepremičnine, stavbe, ki so kakorkoli povezane s to proizvodnjo (npr. gospodarska poslopja oziroma objekti, v katerih se pridelano hrani, predeluje, poslopja za živino, stanovanjske stavbe za tiste, ki delajo oziroma proizvajajo na kmetiji, itd.) in premičnine. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih.

21. Po navedenem določb 3. člena ZDKG ni mogoče razumeti zgolj kot pojasnila, kaj vse sodi v zaščiteno kmetijo (v smislu razlogov izpodbijane sodbe kot nečesa sekundarnega, to je kot stvari, ki zaradi povezanosti z zaščitenimi kmetijskimi ali gozdnimi zemljišči pri dedovanju delijo njihovo usodo), ampak tudi kot opredelitev, kaj vse (šele) vzpostavi kmetijo v smislu gospodarske enote, ki jo je treba določiti kot zaščiteno in s tem kot skupnost premoženja, ki je predmet dedovanja po tem zakonu. To pa je vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njo povezane dejavnosti (prvi odstavek navedenega člena). S tega vidika je tudi element zaokroženosti kmetijskih ali gozdnih zemljišč v smislu njihove povezanosti oziroma primerne medsebojne oddaljenosti, ki še omogoča obdelovanje v sklopu kmetije, lahko pomemben le za presojo, katera kmetijska zemljišča istega lastnika sploh sodijo v zaščiteno kmetijo.

Sklepno

22. Po navedenem se kmetijska in gozdna zemljišča ščitijo, če so in kolikor so del kmetije. Če bi bil zakonodajalčev namen, da se v korist dediča v upravnem postopku zaščiti le ekonomski potencial kmetijskih zemljišč, ne bi nalagal določitev zaščitene kmetije (prvi odstavek 2. člena ZDKG), ampak določitev zaščitenih kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč.⁹ Kaj konkretno poleg kmetijskih ali gozdnih zemljišč v vsakem posamičnem primeru določa kmetijo, pa je odvisno od vsakega primera posebej, upoštevaje tudi tip kmetije oziroma dejavnosti, ki jo je objektivno mogoče opravljati na njej. Le táko, dovolj široko pojmovanje zaščitene kmetije lahko uresniči cilje ZDKG ter upraviči omejevanje pravice do zasebne lastnine in dedovanja. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč,¹⁰ ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva,¹¹ prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Razlaga, ki tega ne upošteva, pomeni neutemeljen poseg v izvrševanje omenjene pravice.

23. Vrhovno sodišče se zato strinja z revidentom, da za zaščito kmetije ne zadošča le izpolnjevanje pogojev o lastništvu določene površine primerljivih kmetijskih zemljišč, ampak tudi (oziroma najprej) pogoj obstoječe kmetijsko-gozdarske gospodarske enote oziroma kmetijskega gospodarstva. Ob tem dodaja, da je v sodbi I Up 1755/2006 z dne 9. 4. 2009 navedlo, da so predmet zaščite nepremičnine, ki se obdelujejo v sklopu iste kmetije, vendar pa je na drugi strani poudarilo, da tvorijo sporna kmetijska zemljišča gospodarsko celoto in so zato izpolnjeni pogoji za vključitev v zaščiteno kmetijo. Ločilo je torej pojem kmetije in kmetijskih zemljišč, pri čemer navedba, da so predmet zaščite zemljišča, dejansko pomeni to, kar je stališče Vrhovnega sodišča tudi v tej zadevi: da velja režim zaščite za kmetijo, s tem pa tudi za zemljišča, ki so vključena vanjo. Stališča v tej sodbi zato pomenijo nadaljnjo razlago določb ZDKG, upoštevajoč okoliščine tega primera.

24. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZDKG o zaščiteni kmetiji kot kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, je neutemeljeno kot pravno nebistvene zavrnilo revidentove tožbene navedbe o okoliščinah, s katerimi je utemeljeval, da nima kmetije. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v pomembnem delu neraziskano. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

25. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83 člen in 86 do 91 člen ZUS (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Tako je tudi ZPP, veljaven v času vložitve reizije, določal, da v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena).
³ EPA: 1295 – hitri postopek, Poročevalec DZ, št 50/1995, str. 27.
⁴ Ibid., obrazložitev k 5. členu, str. 32.
⁵ Glede tega kriterija je Ustavno sodišče v sklepu U-I-105/99 z dne 25. 5. 2000 navedlo, da je enotno gospodarjenje mogoče doseči le v primerih, ko je kmetija v solasti ali v skupni lasti oseb, ki že po naravi medčloveških in družinskih odnosov praviloma živijo v življenjski skupnosti, s tem pa njihova solastnina oziroma skupna lastnina predstavlja tudi gospodarsko skupnost. Gre torej za ureditev, ki z določitvijo kroga možnih lastnikov omogoča enotno gospodarjenje. Če je kmetija v solastnini več oseb, je pravno že razdrobljena.
⁶ Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 321/2006 z dne 5. 3. 2009 navedlo, da je zakonodajalec kriterije za zaščito določil glede na objektivno primernost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost ter da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, temveč na podlagi objektivne zmožnosti za omenjeno dejavnost.
⁷ EPA: 992-VI, Poročevalec DZ z dne 7. 2. 2013, str. 3.
⁸ V njem določa, da spadajo v zaščiteno kmetijo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna ali namenjena za redno uporabo stavbe (funkcionalna zemljišča), kmetijske priprave, orodja in živina, s kmetijo povezane služnosti in njim podobne pravice, pravice na zemljiščih agrarnih skupnosti, pravice in dolžnosti v zvezi s članstvom lastnika v kmetijski zadrugi, stvari za izvajanje dejavnosti, ki jih lastnik izvaja na kmetijskem gospodarstvu, če ne predstavljajo glavne dejavnosti in jih ni mogoče ločiti od kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske celote ali pa bi bila njihova ločitev ekonomsko nesprejemljiva, ter terjatve in dolgovi, nastali v zvezi s prej navedenimi nepremičninami, premičninami, članstvom in dejavnostmi.
⁹ Iz 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) na primer izhaja, da so del zaščitene kmetije lahko tudi stavbna zemljišča. Po navedeni določbi se namreč zaščitena kmetija iz 2. člena zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev v prometu ne sme deliti, razen v naštetih primerih, med drugim, če se odtujijo stavbna zemljišča.
¹⁰ Doseganju tega cilja so primarno namenjene določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (1. člen).
¹¹ Če ustreznega dediča ni, namreč dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju, zaščitena kmetija pa se sme razdeliti po fizičnih delih (prim. 13. člen ZDKG).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2170/2018-23
• UPRS Sodba I U 2538/2017-13
• UPRS Sodba I U 1661/2017-9