VSRS Sodba II Ips 85/2017

Jedro

Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 2.069,12 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V tej pravdi je tožnica zoper toženko kot nekdanjo poslovodjo družbe A., d. o. o., ki je bila kasneje pripojena tožnici in s katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zahtevala vračilo neutemeljeno izplačanih plač, ki si jih je toženka izplačala brez soglasja lastnika družbe - toženkinega delodajalca, t. j. edinega družbenika družbe z omejeno odgovornostjo, to pa je bila v tistem času tožnica.¹

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati 80.641,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 12. 2011 dalje do plačila. Obrazložilo je, da je Pogodba z dne 23. 11. 2007 nična (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in prvi odstavek 86. člena OZ), saj jo je toženka v nasprotju s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) sklenila sama s seboj v nasprotju z interesi delodajalca in lastnika družbe oziroma v njegovo škodo ter si v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (263. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) izplačala domnevne zneske iz naslova premalo izplačanih plač, ki jih ni dokazala, te terjatve, tudi če bi obstajale, pa so bile v času izplačila že zastarane. Toženka je torej za izplačane zneske neupravičeno obogatena in je prejeto korist dolžna vrniti. Od dne neupravičene pridobitve pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da Pogodba z dne 23. 11. 2007 temelji na individualni pogodbi o zaposlitvi in gre torej za pogodbo v zvezi z zaposlitvijo, zato je glede zastopanja delodajalca treba uporabiti tretji odstavek 18. člena ZDR. To pomeni, da toženka pri sklepanju navedene pogodbe ni bila upravičena zastopati delodajalca in skleniti pogodbe sama s seboj. Ker tožnica kot edina družbenica družbe A., d. o. o., te pogodbe ni odobrila, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ), zato je toženka neupravičeno obogatena (190. člen OZ).

Bistvo navedb v revizijskem postopku

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s tem, ali je bila tožnica s temi izplačili res prikrajšana. Zaključek sodišča je tako preuranjen, sicer pa tudi materialnopravno zmoten. Pogodba z dne 23. 11. 2007 pa sploh ni delovnopravna pogodba ali pogodba v zvezi z zaposlitvijo, zato uporaba tretjega odstavka 18. člena ZDR ni na mestu. Sklicevanje na zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 57/2013 ni primerno, saj gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tako za neprimerljivo zadevo. V konkretni zadevi gre namreč zgolj za realizacijo že dogovorjenih pravic po pogodbi o zaposlitvi. Uporaba navedene določbe tudi ni pravilna, ker je treba ravnanja toženke presojati po korporacijskem pravu. Toženka je družbo zastopala že na podlagi 515. člena ZGD-1, zato je treba njena ravnanja in morebitno prekoračitev pooblastila presojati z vidika 263. člena ZGD-1 oziroma njene odškodninske odgovornosti (primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča VIII R 15/2010, VIII R 14/2015 in VIII R 24/2015 v zvezi s spori o pristojnosti med splošnimi in delovnimi sodišči). Zmotno pa je tudi stališče sodišča druge stopnje, da že vložitev tožbe iz leta 2011 izkazuje neodobritev pravnega posla iz leta 2017. V tem delu je sodišče tudi preseglo tožničino trditveno podlago. Tudi sicer pa sporna pogodba ne ustvarja novih pravic toženke, ampak te temeljijo na pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 1998, zato ni mogoče govoriti o obogatitvi toženke in prikrajšanju tožnice. Sodišče druge stopnje pa se do teh pritožbenih očitkov sploh ni opredelilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (nadaljevanju ZPP) ter kršitev 23. člena Ustave RS). Nadalje meni, da sta podani kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave RS in načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, saj so ji bile v identični zadevi, v kateri je s tožbenim zahtevkom zahtevala razliko v izplačanih plačah po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 12. 1998 za obdobje od marca 2002 dalje, z zamudno sodbo te terjatve pravnomočno priznane. Nadalje izpodbija tudi odločitev nižjih sodišč, da gredo tožnici zamudne obresti že od dneva prejema spornih nakazil. Zamuda toženke je namreč nastopila kvečjemu z vložitvijo tožbe. Nižji sodišči pa tudi nista obrazložili, ali je bila toženka že takoj ob pridobitvi zneskov nepoštena (193. člen OZ), zato sodb sploh ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija ni utemeljena.

7. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

− toženka si je dne 4. 12. 2007 izplačala 13.300,00 EUR in dne 4. 2. 2008 45.000,00 EUR;

− toženka je bila v času spornih izplačil direktorica družbe A., d. o. o., ki je bila kasneje pripojena tožnici; pri njej je bila zaposlena na podlagi Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 1998;

− delovno razmerje toženke pri tožnici je prenehalo dne 14. 4. 2009 zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti; tožbeni zahtevek toženke (tam tožnice) v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi je bil pravnomočno zavrnjen;

− v poslovnih knjigah oziroma bilancah toženkinega delodajalca v času, ko si je toženka izplačala sporne zneske, ni bila zavedena nobena obveznost družbe do toženke;

− kot podlago za izplačilo navedenih zneskov je toženka dne 23. 3. 2009 predložila Pogodbo z dne 23. 11. 2007 o izplačilu akontacije na obračun plač po Pogodbi o zaposlitvi, ki jo je kot direktorica družbe sklenila sama s seboj;

− toženka za sporna nakazila ni imela soglasja tožnice kot edinega družbenika njene pravne prednice za izplačilo zaostalih razlik iz naslova premalo izplačanih plač;

− oba zneska si je toženka sama izplačala na svoj račun, ker je imela le ona pooblastilo za elektronsko bančno poslovanje.

8. Osrednje vprašanje te pravde najprej je, ali je pogodba z dne 23. 11. 2007 veljavna pravna podlaga za izplačilo neizplačanih plač za preteklo obdobje (od 1. 1. 1999 do 28. 2. 2002).

9. Pogodbo je v imenu družbe, katere direktorica je bila, sklenila toženka. Personalni substrat pogodbene dolžnice je torej istoveten osebi pogodbene upnice. Povedano drugače, kot se kaže v stvarnem svetu, pogodbo je sklenila sama s seboj.

10. Vrhovno sodišče soglaša z obema nižjima sodiščema, da pravni red tega ne omogoča, pritrjuje pa pravnemu sklepu pritožbenega sodišča, da je treba v skladu s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteti, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Logično pravilno izpeljane premise v stališču sodišča prve stopnje, da je pogodba nična, imajo torej le to napako, da so hipotetične, saj predpostavka, da posel, ki naj bi bil ničen, sploh obstaja, ni podana.

11. Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.² Smisel tega je v varstvu (premoženja) družbe v primeru nasprotja koristi oziroma kolizije interesov pri zastopanju. Nevarnost za družbo, če bi se poslovodji dovolilo, da bi pogodbo o zaposlitvi ali drugo pogodbo, na podlagi katere bi pridobil določene premoženjske ali druge pravice oziroma ugodnosti, če bi jih sklepal sam s seboj ali kot dvojni zastopnik, bi bila prevelika. To je tudi namen določbe tretjega odstavka 18. člena ZDR^{3 4}, zato sta se nižji sodišči nanjo utemeljeno oprli. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da je navedeno določbo mogoče uporabiti, ne samo pri sklepanju ali prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ampak pri vseh vprašanjih, ki zadevajo pogodbo o zaposlitvi oziroma delovno razmerje med poslovodno osebo kot delavcem in družbo kot njenim delodajalcem, če ima poslovodna oseba s pravno osebo, ki jo vodi, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.^{5 6} Takšna razlaga določbe tretjega odstavka 18. člena ZDR in pravno pravilo, ki je njen plod, je torej v razmerju do določbe prvega odstavka 515. člena ZGD-1 lex specialis.

12. Glede na prvi odstavek 73. člena OZ toženkin delodajalec torej ni bil pravilno zastopan. Pravni posel bi vseeno lahko veljal, če bi toženka od tožnice zahtevala, da se v primernem roku izreče, ali odobrava pogodbo ali ne (drugi odstavek 73. člena OZ). Toženka bi torej morala storiti dvoje: morala bi se obrniti na tožnico z zahtevo po odobritvi in postaviti primeren rok. Pogodba z dne 23. 11. 2007 tako ne more veljati za sklenjeno, saj je tožnica ni odobrila. Toženka namreč ni niti trdila, da je od tožnice zahtevala odobritev in za to postavila kakšen rok. Tožnica je zanjo izvedela šele precej kasneje, ko je nato toženki pogodbo o zaposlitvi tudi izredno odpovedala. Sporne pogodbe z dne 23. 11. 2007 in izplačil na njeni podlagi pa tudi kasneje ni odobrila. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je sodišče v tem delu preseglo tožničino trditveno podlago. Na toženki je bilo namreč trditveno in dokazno breme, da je imela soglasje ali odobritev tožnice, ki pa ga ni zmogla. Ker se torej šteje, da Pogodba z dne 23. 11. 2007 ni bila sklenjena (tretji odstavek 73. člena OZ), toženka ni upravičena do izplačil na njeni podlagi.

13. Toženka sicer vseskozi poudarja, da si je izplačala zgolj tisto, kar naj bi ji pripadalo že na temelju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 1998, torej razliko do fiksnega dela plače po pogodbi, zato je Pogodba z dne 23. 11. 2007 zgolj ugotovila višino njene terjatve in ni ustanavljala novih pravic.

14. Vendar pa Vrhovno sodišče meni, da bi toženka kot poslovodkinja lahko samostojno v okviru svojih statusnih pooblastil odobrila in izvedla izplačila svojih tekočih plač, ki bi bile skladne s pogodbo o zaposlitvi ali drugimi dogovori. V obravnavanem primeru pa gre za nakazilo spornih „zatečenih plač“, ki jih je zato mogoče šteti kot izredno plačilo za delo. Toženka si je namreč leta 2007 izplačala razliko do domnevno upravičenih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 1. 1999 do 28. 2. 2002, torej za več kot pet let nazaj. Tudi če ji je ta plača nekoč res pripadala, gre za zastarano terjatev, saj terjatev iz naslova (premalo izplačanih) plač zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Toženka pa po presoji sodišča prve stopnje tudi ni dokazala pripoznave dolga (364. člen OZ), ki bi pretrgala zastaranje (369. člen OZ). Te terjatve toženka tako niti ne bi mogla iztožiti, če bi tožnica podala ugovor zastaranja. Očitno se je toženka tega tudi zavedala, saj je vložila tožbo za izplačilo premalo izplačanih plač zgolj za nezastarano obdobje (torej od leta 2002 do leta 2007). Izpolnitev zastarane terjatve s strani dolžnika je sicer možna in ni dovoljeno zahtevati nazaj danega, tudi če dolžnik ni vedel, da je obveznost zastarana (342. člen in 192. člen OZ). Vendar pa je izpolnitev zastarane obveznosti, ki ob ugovoru dolžnika sploh ni iztožljiva, nekaj, kar je v nasprotju z interesi družbe, zato pride do konflikta interesov med delavcem in delodajalcem. V takem položaju pa toženka ne bi smela delovati kot dvojna zastopnica brez izrecnega pooblastila s strani tožnice. Do enakega zaključka pridemo tudi z razlago določbe 192. člena OZ⁷. Ta določba lahko ima svoje učinke samo, če izpolnitev naturalne obveznosti dejansko dovoli ali izvrši dolžnik, ne pa v njegovem imenu, a brez njegovega pooblastila, vednosti ali soglasja kar upnik sam. Ravnanje dejanskega plačnika (dolžnika) mora biti tako glede vednosti kot volje zavestno.

15. Materialni pravni akt plačila bi torej v tem primeru vseboval tudi izrazite normativne prvine – odpoved zastaranju (341. člen OZ). To pa je prav skrita vsebina sporne pogodbe. Tako je očitno, da je slednja, kot normativni pravni akt, podlaga izplačilu, kot materialnemu pravnemu aktu.

16. Na podlagi navedenega je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožnice, zato je prejeto korist dolžna vrniti (prvi odstavek 190. člena OZ). Obogatitev toženke in prikrajšanje tožnice sta tako očitni, da dodatno utemeljevanje obstoja vseh zakonskih predpostavk kondikcije tako s strani revizijskega sodišča kot nižjih sodišč ni (bilo) potrebno.

17. Revidentka trdi, da bi moralo sodišče spor obravnavati z vidika 263. člena ZGD-1 (odškodninska odgovornost poslovodje). Ker je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku že na temelju neupravičene pridobitve, za to ni bilo potrebe. Toženka pa v reviziji ne pojasni, zakaj se na to podlago sklicuje oziroma kako bi presoja življenjskega primera z vidika neke druge normativne podlage sploh lahko vplivala na materialnopravni sklep v tej zadevi.

18. Glede revizijskega očitka, da se nižji sodišči glede prisoje zamudnih obresti nista ukvarjali s poštenostjo toženke v smislu 193. člena OZ oziroma da je njuna odločitev v tem delu materialnopravno zmotna, revizijsko sodišče poudarja, da gre za nov očitek, saj ni bil uveljavljan v pritožbi, zato se sodišču druge stopnje, čeprav pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), ker je menilo, da ta kršitev ni podana ter da je materialno pravo pravilno uporabljeno, ni bilo treba posebej opredeljevati. Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se sicer res izrecno ob uporabi 193. člena OZ ni sklicevalo na toženkino (ne)poštenost. Je pa takšen sklep mogoč ob tem, da je toženki očitalo kršitev več določb pozitivnega prava, med drugim tudi ravnanje v nasprotju s skrbnostjo poštenega in vestnega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1). Odločitev nižjih sodišč v tem delu pa je tudi materialnopravno pravilna. Zakon določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). V obravnavani situaciji bi toženka ravnala pošteno, bodisi če bi pridobila soglasje delodajalca (oziroma njegovega zakonitega zastopnika v delovnopravnih zadevah) bodisi če bi vložila tožbo za tisto, za kar je mislila, da ji pripada. Toženkino ravnanje z zlorabo pooblastil poslovodje nakazuje na njeno nepoštenost že v trenutku pridobitve.

19. Uveljavljani revizijski razlogi toženke po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je tožničine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 2.069,12 EUR (pripada ji nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 1.676,00 EUR), pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %)). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Toženka je zatrjevala, da si je s spornimi nakazili izplačala glavnico iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od 1. 1. 1999 do 28. 2. 2002 in pripadajoče zakonske zamudne obresti.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013.
³ Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le-tega ni, pa lastnik.
⁴ Enako velja tudi za aktualno določbo tretjega odstavka 20. člena ZDR-1.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 57/2013 z dne 14. 10. 2013 in Senčur Peček, Darja v Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 103 in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 143-144.
⁶ To, ali je poslovodja v delovnem razmerju, pa niti ne bi smelo biti bistveno. Tudi če bi imel sklenjeno civilnopravno pogodbo, te ali druge pogodbe, na podlagi katere bi dobil določene pravice ali ugodnosti, iz istega razloga „konflikta interesov“ ne bi smel skleniti sam s seboj. Do takšnega sklepa bi sicer morali priti z razlago in napolnitvijo pravne praznine, saj v slovenskem pravu ni splošne ureditve, ki bi se nanašala na nasprotje koristi (kolizijo interesov) pri zastopanju.
⁷ Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 56/2020
• Sklep VIII Ips 162/2013
• VSRS sodba VIII Ips 227/2015