VSRS Sodba II Ips 22/2017

Jedro

Dejstvo, ali je sodišče do prepoznega plačila predujma s procesnim dejanjem (dokaznim sklepom) že odločilo o posledici zamude roka, ni pomembno. Bistveno je, da je bila tožniku z dvakratnim podaljšanjem roka za plačilo predujma dana možnost pravočasnega plačila, možnosti prošnje za ponovno podaljšanje roka pa zaradi lastne neskrbnosti ni izkoristil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.795,84 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 1014/1 k. o. ... in ureditev odvodnjavanje iz objektov na parc. št. 1031/69 in 1024/3 k. o. ..., tako da meteorna voda ne bo povzročala plazu na parc. št. 1023/3 k. o. ..., ter za odstranitev posledic plazu v skladu z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi lastne pritožbene stroške.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- tožnik je lastnik nepremičnine parc. št. 1014/1 k. o. ..., toženka pa sosednjih nepremičnin parc. št. 1031/69, 1024/3 in 1023/3, vse k. o. ...;

- na toženkinih nepremičninah sta se leta 2008 nahajali dve tenis igrišči, ki sta bili kasneje odstranjeni in je bil tam leta 2011 zgrajen betonski plato postaje za dušik in prizidek fermentacijske hale;

- pobočje toženkine nepremičnine, ki meji na tožnikovo, je plazovito;

- gospodarsko poslopje tožnika je do višine 1,5 m zasuto z zemljino plazu.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Tožnikove trditve, da je plazenje, ki mu je povzročilo škodo, posledica neustreznega odvodnjavanja s toženkinih parcel, sta sodišči presojali na podlagi določb 75. in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (prepovedane imisije in protipravno vznemirjanje) ter 131. člena Obligacijskega zakonika (krivdna odškodninska odgovornost). Presodili sta, da tožnik ni uspel dokazati, da bi bila uporaba njegove nepremičnine prekomerno otežena zaradi imisij toženke; prav tako v okviru odškodninskega zahtevka ni uspel dokazati protipravnosti toženkinega ravnanja kot prve predpostavke odškodninske odgovornosti.

7. Za ugotavljanje dejstva, ali je bil vzrok plazenja v neustreznem odvodnjavanju s toženkinih parcel, bi bil po presoji sodišč primeren samo dokaz z izvedencem geologom. Tega je tožnik sicer predlagal, a zanj ni pravočasno založil predujma, zato sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo. Ob prvotni postavitvi roka za plačilo predujma je sodišče tožnika izrecno opozorilo, da bo v primeru neplačila njegov dokazni predlog štelo za umaknjen. Na predlog tožnika je bil ta rok dvakrat podaljšan, vendar tožnik celotnega predujma do izteka roka (dne 15. 2. 2015) ni plačal, pred tem pa tudi ni (še tretjič) predlagal njegovega podaljšanja. Preostanek predujma je plačal šele 31. 3. 2015.

Navedbe strank v revizijskem postopku

8. Revident poudarja, da je predujem sicer res založil po izteku roka, vendar preden je sodišče prve stopnje odločilo o procesni posledici zaradi neplačila. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1812/2011, iz katere naj bi izhajalo, da bi prekluzija lahko nastopila šele po tem, ko bi sodišče že pred plačilom predujma odločilo o posledicah njegovega neplačila. Do enake pritožbene navedbe naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z izvedencem pa naj bi prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in do kršitve tožnikove ustavne pravice do poštenega sojenja ter pravice do enakosti pred zakonom (zaradi neupoštevanje njegovega gmotnega, psihofizičnega in zdravstvenega stanja - sodišči naj bi ne upoštevali, da za založitev predujma ne bi mogel pridobiti sredstev brezplačne pravne pomoči, saj naj bi bila zavrnjena že njegova prošnja za oprostitev plačila sodne takse). Zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi bil že na podlagi izvedenih dokazov (zapisnika o inšpekcijskem ogledu, ki je javna listina, sodnega ogleda ter iz zaslišanja prič) potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je dolžan izkazati tožnik.

9. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da obravnavana zadeva in zadeva VSL I Cp 1812/2011 nista primerljivi. Poudarja, da je bil tožnik na posledice neplačila predujma opozorjen in da ni predlagal ponovnega podaljšanja roka za njegovo plačilo, zato je sam (zastopan celo po odvetniku) ravnal neskrbno. Meni, da bi lahko zaprosil za izjemno brezplačno pravno pomoč. Revizijske navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava pa naj bi po vsebini dejansko predstavljale prikrito izpodbijanje dokazne presoje, kar v reviziji ni dovoljeno.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

Glede predujma za izvedenca

11. Tožnik v reviziji v zvezi z zavrnitvijo njegovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca v bistvenem ponavlja pritožbene argumente, pri čemer sodišču druge stopnje očita predvsem to, da naj bi se ne opredelilo do njegovega sklicevanja na zadevo VSL I Cp 1812/2011 z dne 22. 11. 2011.

12. Do navedene zadeve se sodišče druge stopnje res ni opredelilo neposredno, je pa to storilo posredno, prek sklicevanja na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je v odločitvah II Ips 1259/2008 z dne 16. 4. 2009 in II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012, ki ju sodba sodišča druge stopnje izrecno omenja,² pojasnilo, da so roki, ki jih določi sodišče (prvi odstavek 153. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZPP), prekluzivni, lahko pa se na predlog prizadete stranke podaljšajo, če so za to podani opravičljivi razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Sankcija za nespoštovanje plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). V obeh navedenih zadevah so predlagatelji dokaza z izvedencem predujem plačali po izteku roka, katerega podaljšanja predhodno niso predlagali. Vrhovno sodišče je zato presodilo, da sodišče ni bilo dolžno upoštevati prepoznega plačila in izvesti dokaza. Procesna pravila o pravočasni založitvi predujma so namreč predpisana zaradi učinkovitega izvajanja načela ekonomičnosti in pospešitve postopka.

13. Osamljeni judikat višjega sodišča, na katerega se sklicuje tožnik, torej nasprotuje nedvoumni sodni praksi Vrhovnega sodišča, tej praksi pa sledi tudi kasnejša sodna praksa višjih sodišč (glej na primer zadevo VSL II Cp 3070/2016 z dne 1. 3. 2017). Dejstvo, ali je sodišče do prepoznega plačila predujma s procesnim dejanjem (dokaznim sklepom) že odločilo o posledici zamude roka, ni pomembno. Bistveno je, da je bila tožniku z dvakratnim podaljšanjem roka za plačilo predujma dana možnost pravočasnega plačila, možnosti prošnje za ponovno podaljšanje roka pa zaradi lastne neskrbnosti ni izkoristil. Po obrazloženem torej ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Tožnik v reviziji glede neupoštevanja njegovega gmotnega, psihofizičnega in zdravstvenega stanja navaja, da sta sodišči nižjih stopenj ob njunem siceršnjem stališču, da bi lahko zaprosil za brezplačno pravno pomoč, ki se lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov za izvedence, spregledali, da so bile neuspešne že njegove prošnje za oprostitev plačila sodne takse, saj njegova pokojnina presega cenzus; njegovo zdravstveno stanje pa naj bi bilo v vsakem primeru neupoštevno. Vendar pa revident niti ne zatrjuje, da bi brezplačno pravno pomoč sploh poskušal pridobiti. Njegova predpostavka, da zavrnitev njegovega predloga za oprostitev plačila sodne takse pomeni, da bi bila v vsakem primeru enaka tudi odločitev o njegovem predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je hipotetična in neizkazana. Toženka v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja tudi na 22. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki prosilcu omogoča pridobitev izjemne brezplačne pravne pomoči, pri čemer se lahko upoštevajo tudi zdravstveni razlogi prosilca idr. O kršitvi tožnikove pravice do poštenega sojenja in enakosti pred zakonom zato ni mogoče govoriti.

Glede pravilnosti uporabe materialnega prava

15. Revizijska teza v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava je, da naj bi bile tožbene trditve potrjene z izvedenimi dokazi, zato naj bi sodišči nižjih stopenj napravili zmoten materialnopravni zaključek glede podanosti vznemirjanja in odškodninske odgovornosti toženke.

16. Taka teza povsem očitno pomeni izpodbijanje dokazne ocene sodišč nižjih stopenj in posledično ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožbene trditve namreč po presoji sodišč nižjih stopenj niso bile potrjene z izvedenimi dokazi. Nasprotno, sodišči sta presodili, da tožnik svojih trditev ni uspel dokazati (prav zato, ker je izostal dokaz z izvedencem). Pomena izvedenih dokazov pa revizijsko sodišče ne sme presojati, zato na te revizijske trditve ne bo odgovarjalo.

Odločitev o reviziji

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžan povrniti njene stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 1.795,84 EUR (1.472,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 ter 323,84 EUR za 22% DDV). Postavke materialnih stroškov, izraženih v odstotkih, kot jih je priglasila toženka („2 % materialni stroški“) ZOdvT ne pozna. Ta strošek zato ni dovolj specificiran, da bi ga sodišče lahko priznalo.

-------------------------------
¹ Glej opombo št. 5 na 5. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 144/2016
• VSL sodba I Cpg 477/2016
• VSL sklep II Cp 209/2015